Na Planini, na Špici in še 21,53 m više

Prejšnjo soboto je bil na vrsti  marčni pohod z Ajdo. Peljala sva jo na Špico nad Vrhniko. Ali na Planino nad Vrhniko. V vodniku Dolenjska, Bela krajina, Notranjska piše, da je Zavetišče na Planini 733 m visoko, vrh grebena, imenovan Špica, pa meri 735 m (tako o vrhu še več spletnih virov in tudi Atlas Slovenije). Ne vem, kdo bi se moral dogovoriti ali odločiti, kaj je prav. Ampak to so le vprašanja za dlakocepsko babico, Ajda pa o njih nič ne ve; tja smo šli predvsem zaradi razglednega stolpa.

 

S primorske avtoceste smo zapeljali pri izvozu Vrhnika, pri prvem semaforju na Vrhniki zavili levo proti Logatcu, pri zadnjem v bližini banke in lekarne pa desno. Od tam so nas usmerjali kažipoti za Star maln. Že med vožnjo smo na hribu ugledali razgledni stolp. Parkirišče na Vrhniki je bilo polno. Odpeljali smo se naprej, do konca asfalta, potem pa na razcepu, kjer desno kažejo kažipota in smerni tablici Peš pot, Blatni dol, Gačnik, Star - maln', Planina in Partizanski bivak, nadaljevali naravnost naprej po gozdni cesti, ob kateri stoji znak za kolesarsko pot L034. Cesta nas je po dolini potoka Bela pripeljala na parkirišče, s katerega je le 200 m do Starega malna. Napotek je jasen: Parkiraj in pojdi peš. Poleg nas je tam parkiral le še en avto.

 

Pot ob Beli nas je vodila mimo ostankov mlina (kolesa in jezu), po katerem se kraj imenuje Star maln (po vodniku 320 m, po tabli na koči pa kar 387 m). Na ostanku opozorilne tablice piše Približevanje, na manjkajoči spodnji polovici pa je gotovo pisalo, da je nevarno ali celo prepovedano. Ajdo je mikal spust h kolesu, a razlaga, da so deske stare in trhle, zato bi se lahko pod našo težo zlomile, je na moje presenečenje zadostovala. Zaprt je tudi dostop na jez, s katerega bi od zgoraj bolje videli mlinsko kolo. To je priljubljen kraj za piknike. V zajezeni vodi se obiskovalci tudi kopajo, seveda le poleti in na lastno odgovornost (psi pa se ne smejo). Potipali smo, kako mrzla je voda. Poleg jezerca stoji deloma obdelan kamen z napisom 1 kg, menda plod Forme V. Oskrbnica (?) Koče v Starem m/Malnu (vodnik se o pravopisu ne more odločiti in tudi drugod so oboji zapisi, a domnevam, da to ni naselbinsko ime, torej se ogrevam za malo začetnico) o tem ni vedela ničesar; o formi vivi nam je povedal pohodnik, ki je klepetal z njo. Okrog koče so mize in klopi, igrala, steza za balinanje, majhno igrišče za košarko. Ajda se je čudila: »Babi, glej, ali ni nespametno, da je igrišče ob vodi, saj žoga lahko pade noter?« Na koči sta zemljevid okolice in opis izvira Bele, imenovanega Lintvern. Tedaj še nismo vedeli, da si tega čudesa narave (bruhalnika ali zaganjalke) ne bomo mogli ogledati.

 

Od koče smo se odpravili po označeni stezi. Že kmalu je postala slabo prehodna. Gozd je bil čedalje bolj razdejan, a to kronic ni nič motilo (pred Starim malnom smo videvali le male zvončke), nas pa le zmerno. Po prestopu pritočka Bele nas je čakalo presenečenje: pot je bila zaprta. K sreči nam ni bilo treba obrniti, saj je poskrbljeno za zavarovano »obvoznico«. Ta se nama je zdela za Ajdo kar prestrma, vendar sta nas mlada planinca, ki sta pritekla dol, pomirila, da je pot čisto normalna. Ko so se začele skale, ob katerih je napeta varovalna vrv, je Ajda pripomnila: »Sta rekla, da je normalno, ampak ni normalno.« To pa nikakor ni bila pritožba; Ajda namreč rada pleza in kjer sva morala midva delati visoke korake, je ona čisto zares plezala, zraven pa žvižgala in pela. Zdelo se ji je imenitno, po vsem videzu skoraj tako kot sneg do pasu.

 

Ko smo prikobacali na greben, steza ni bila več tako strma in je bila spet dovolj varna, da je mala hodila brez pomoči. Po vrnitvi na markirano pot smo spoznali, da smo bili prikrajšani za izvir Bele, a smo bili zadovoljni, da nam lintvern ni odnesel vsega izleta. Posedeli smo na razgledni klopci, »balkončku«, obrnjenem proti Zaplani, nato pa se spet prepustili vodenju markacij. Pripeljale so nas do stopnic in čez dva kolovoza. Iz suhega listja so kukali šopki trobentic. Ajda se za rože ne zanima posebno, tokrat pa je napravila dve izjemi: nabirala in jedla je trobentice (tudi midva sva jih morala pokusiti) ter iskala jetrnike, ki jih ji je pokazala mamica na izletu na Križno goro. Tu gori jih ni bilo, cveteli pa so spomladanski žafrani in spomladanske torilnice. Kakšno čudno ime! Ajda je ravno začela postajati zelo utrujena, ko se je strmina unesla in zagledali smo streho in plapolajočo zastavo na stolpu.

 

V Zavetišču na Planini in okoli njega je bilo zelo živo. Planina je Vrhniki najbližji omembe vreden hrib. Ali je Špica greben ali najvišja točka, mi v »mnenjski raziskavi« ni uspelo dognati. Ob koči se dviga razgledni stolp. Z njega je lep pogled na idrijske in škofjeloške hribe z Julijci v ozadju, Polhograjsko hribovje, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Posavsko hribovje, Ljubljansko barje z Vrhniko in Ljubljano, Krim, notranjske hribe, Nanos, Snežnik. Ko sva zlezla na stolp leta 2003, sem si zapisala, da je to le za pogumne, saj je bil že pošteno razmajan. Novi hrastov lepotec iz leta 2008 je trden, da sva nanj brez pomisleka dovolila tudi Ajdi. Na vrhu je pihal močan mrzel veter, zato ne vem, ali je deklica kaj prida odnesla od »pouka« o najvišji slovenski gori Triglavu. Ko je sklenila, da ima dovolj mraza, je napovedala: »Zdaj bomo pa šteli stopnice.« Dedi je imel odgovorno nalogo paziti na varnost in napake v štetju; naštela sta 110 stopnic. Spodaj je navlekla nase vsa oblačila, tako jo je treslo, po kosilu pa naju je presenetila z željo, da se povzpnimo še enkrat. Tokratno štetje je naneslo 111. Ker se številki nista ujemali, je bilo treba postopek dol grede ponoviti. Izid: 110. Stopnice so se tako izkazale za zanimivejše kot gugalnice in dinozavrova stopinja, »najdena ob poti od štirne do bukve«.

 

Novi stolp je visok 21,53 m in je bil, ko sem prvič brala o njem, menda »najvišji samostoječi leseni objekt v Sloveniji«. Zdaj ni več, saj na Žusmu že stoji Stolp ljubezni, ki ga bodo uradno odprli 26. aprila; ta meri 25,90 m (prvotno je bil načrtovan do centimetra enako visok macesnov brat vrhniškega, a so mu dodali še eno ploščad – za podatke se zahvaljujem Simonu Mansuttiju iz PD Žusem). Zgodovina razglednih stolpov na Planini je že dolga, vrhniška in PZS-jevska različica pa sta precej vsaksebi. PD Vrhnika in tamkajšnja občina na svojih spletnih straneh poročata, da so prvega, visokega 3 (do 4) m postavili že leta 1930, naslednji iz leta 1934 je meril 16 m, tisti iz leta 1955, ki se je pred časom majal pod nama, pa 21 m. Na spletni strani PZS malega iz leta 1930 ne omenjajo, naprej pa se letnice sicer ujemajo, a višine nikakor ne: 20 m (namesto 16), 16 m (namesto 21) in 22 m (namesto 21,53). Kako naj se potlej zanesem še na druge podatke?

 

Vrnili smo se po isti poti. Tudi tokrat smo se ustavili na »balkončku«. Navzdol je šlo, kakor navadno, dosti hitreje, zato pred zavarovano strmino kar nisva mogla dovolj poudariti, kako previdno bomo morali sestopati, brez zviranja in skakanja, da se ne bo zgodila nesreča. Zdelo se mi je, da je Ajda tokrat svarila vzela bolj zares kot navadno; ko smo se spet znašli na običajni poti, je izjavila: »Sploh ni bilo tako težko, kot sem se bala.« Tudi jetrnike smo našli in pri Starem malnu še enkrat potipali vodo. Na parkirišču je sameval naš avto.

 

Od koče pri mlinu do razglednega stolpa smo hodili poldrugo uro, nazaj pa eno. Parkirišče na Vrhniki je bilo še vedno polno. Od tam vodi k razglednemu stolpu enourna pešpot. Morda bo kdaj prišla še prav. Lintvern me mika, čeprav se bojim, da mi ne bo dano videti, kako bruha vodo, kaj šele ogenj.