Dr.
Robert Kermauner ga v knjižici Po pogorju
polhograjskem in okoli Krima. Enodnevni izleti iz leta 1924 opiše kot
»znameniti Tolstec, Tošč, visok 1021 m«. In še: »Ime Tošč – imenujejo ga pa
tudi Otožec – izvira menda tudi od besede tolst, 'Tolstec', kakor ime Toško
čelo, oblika obeh vrhov bi vsaj odgovarjala takemu naslovu, zakaj odkoder ga
pogledaš, je lepo zalit.« Ker piše »najvišji junak našega pogorja, širokopleči
Tošč« in Pasje ravni ne omenja, sklepam, da je ni štel med polhograjske hribe.
Tošč namreč ni bil vedno najvišji vrh Polhograjskih Dolomitov, kakor smo
Polhograjsko hribovje, ki ni (samo) dolomitno, imenovali nekoč, saj ga je za 8
m – po Krajevnem leksikonu Slovenije
(KLS) celo za 9 – prekašala Pasja ravan.
Na njej pa je JLA delovala tako temeljito, da jo je menda znižala za več kot 8
m.
Prvi
torek v marcu je bil torej dan za Tošč. V Medvodah sva zavila proti Goričanam, v
Sori pa v dolino Ločnice. Parkirala sva nasproti odcepa k Sv. Jakobu pri gostilni
Legastja v Trnovcu (njeno parkirišče je le za goste). Na rdeči puščici ob
vznožju gozdne ceste na Govejek piše 2,5
km – 45'. Pod prometnim znakom, ki obvešča, da se na gozdno cesto podajamo
na lastno odgovornost, je pritrjen nadvse zanikrn kažipot s komaj še čitljivim
napisom Govejek P.D. »Obrtnik«. Ta
cesta na nobenem mojih zemljevidov ni markirana, a na ostrem desnem ovinku pred
mostom čez potok sva videla markacijo. Na nekem drevesu sva s težavo razbrala
napis Lastniki psov uporablajte cesto na
Govejek /Micka/; to je gotovo tista gospa, s katero sva poklepetala pred
dobrimi desetimi leti pri Lužarju in je poudarila, da se tam reče pri Micki. Pot od Legastje do Lužarja je še vedno začasno zaprta.
Vzpenjala sva se med trobenticami, jetrniki, velikimi
zaplatami resja ter črnimi in blagodišečimi telohi, a cvetje ni
moglo popolnoma odvrniti najinih pogledov od polomljenega in izruvanega drevja, ki še vedno leži
križemkražem po gozdu. Iznad zadnjih hiš sva opazovala vršič z belimi skalami
visoko nad dolino. Tik ovinkaste ceste so se v peščenih tleh očitno dobro
počutili lapuhi. Na dan so pribodli že tudi prvi listki gozdnih jagod. Mimo
ograjenega zajetja sva prišla do izvira omenjenega potoka. Med drevjem je bilo čedalje
več borov. Ko se je svet odprl, se je cesta nekoliko zravnala. Prispela sva do
krušljive bele stene (za Grmado in Tošč značilne dolomitne skale, ki
preperevajo in se drobijo, je Rudolf Badjura imenoval melci), ki sva jo gledala od spodaj. Že dotlej sva med drevjem
videvala cerkev sv. Jakoba, od tu pa je bil pogled nanjo in na Florjanovo v
Tehovcu še lepši.
Kmalu
sva mimo kamnite hiške (sušilnice za pridelke?) in Vikijevega stola prikorakala
do krajevne table Govejek. Med
slovenskimi kraji sem našla samo Govej(e)k v idrijski občini, KLS pa opisuje tudi tukajšnje naselje
raztresenih samotnih kmetij Govéjek, ljudsko Osóvnik (!), 610‒857 m nad morjem. Na rumeni
zidani hiši je plošča v spomin na otvoritev in blagoslovitev Doma
jugoslovanskih obrtnikov 22. 4. 1935. To je bila prva tukajšnja stavba (obrtnikom
jo je prodal stric tiste Micke, ki se je podpisala na obvestilo pasjim
lastnikom), nato so zgradili gospodarsko poslopje, lesena hiša, ki je zdaj
planinski dom, pa je bila zgrajena po vojni, je povedal oskrbnik. Tu so se
pojavile markacije E7. Mihelčičev dom na Govejku (727 m, na tablici piše 812 m)
stoji na območju, imenovanem Na gontah*.
Pred izletom sem skušala ugotoviti, kako je odprt, in našla vse mogoče: po spletni strani z naslovom Miheličev (!) dom na Govejku in s tel. št. 061 (!)
611-429 stalno, po spletišču I Feel Slovenia
ob sobotah, nedeljah in praznikih, po spletni strani PZS vse
dni razen ob ponedeljkih, po Hribi.net razen ob torkih (table s tem podatkom
pri Legastji ni več, a fotografija
na omenjenem spletišču še vedno zavaja bralce), po Vodniku po planinskih kočah v Sloveniji pa razen ob sredah. Tokrat
ima prav PZS.
Za okrepčilo je bilo še prezgodaj, zato sva se naužila le razgledov (posebno na Kamniške planine), ki so od križa in klopc nad domom še lepši, in nadaljevala pot. V borovem gozdu sva poleg markacij opazila M (Ljubljanska mladinska pot). Najprej sva stopala po grebenu, nato pa pod njim, ves čas med obilico resja. Na poti je bilo še nekaj zaplat snega; največ ga je ostalo, kjer se je splazil s strmega brega in se ustavil na »polički« – stezi. Prehitela naju je urna gospa in zasopla pojasnila, da jo nekdo čaka, ona pa mora še tja in nazaj. Pod Gontarsko planino sva se spraševala, kaj lahko pasejo na tolikšni strmini (pozneje sem pri Gontarju izvedela, da tam le kosijo, sicer pa je taka planina primerna za koze in ovce, čeprav se tudi krave »vsega navadijo«). Ozka stezica naju je vodila vzporedno s sila strmim pobočjem mimo odcepa na planino, označenega s slabo evropsko markacijo, in mimo melcev, ki so že napovedovali sedelce Na peskih (880 m), kakor še piše na starem zemljevidu, na novem pa Beli plaz. Tu sva s smerne tablice izvedela, da se pride k Domu na Govejku tudi po drugi poti, kar sva se namenila izkoristili nazaj grede.
Markacijam
se je pridružil še znak L (Loška
planinska pot). Takoj za Peski se je najina steza priključila zasneženi gozdni
cesti, toda le do bližnjih markacij, ki so naju popeljale levo (gazi so se
nadaljevale tudi po cesti). Povzpela sva se čez Igale, vendar ne čez vrh (907
m). Kmalu sva se vrnila na cesto, a jo nemudoma znova zapustila. Vzpon je
popustil in ponekod je šlo celo nekoliko navzdol. Ustavila sva se na
razgledišču s klopco. Razgled z nje je tako imeniten, da je vreden postanka in
je bil najverjetneje tudi cilj tiste hitre gospe (malo prej sva jo srečala, ko
se je že vračala). Zdaj sva prvič videla na zahod, kjer so na obzorju
kraljevali Julijci s Triglavom, pred njimi pa so se kazali Blegoš, Pasja ravan,
okoliški hribi in spodaj dolina. Ta kraj bi si morda že zaradi razgleda
zaslužil navdušene besede »ta čudno zapeljivi igalski svet«, ki sem jih
prebrala v Planinskem vestniku iz davnega leta 1962, čeprav je bila tista
zgodba čisto drugačna.
Nadaljevala
sva po koreninastem grebenu, rdeč kažipot brez napisa pa naju je brž usmeril podenj.
Kar precej sva se spustila in sestopila na kolovoz ali slabo (ozko) gozdno
cesto. Na desni se je sončila Kozjekova domačija. Zavila sva levo mimo klopce s
pogledom na Tošč. Ob poti so stale skladovnice svežih drv, po gozdu pa je ležalo
še veliko podrtega drevja. Ko je z desne pritekla od Kozjeka še ena podobna
prometnica, sva imela domačijo kot na dlani, nad njo pa Veliki Babnik. Maloštevilne
markacije so bile slabe; pomagala sva si tudi s tistimi za nazaj. Po krajšem
vzponu je šlo rahlo navzdol mimo Kozjekove oglarske kope. Na križišču slabe pol
ure pod Kozjekom naju je pričakalo pet tablic: dve s slikami zaščitenih rož
(clusijevega svišča, dišečega in blagajevega volčina ter kranjske lilije) in
tri smerne. V desno sva kar hitro dosegla sedlo med Malim Toščem in Toščem, kjer
dvema smernima tablicama dela družbo kažipot Govejek očitno iz istega časa kot oni nad Legastjo, saj je že tako
vraščen v deblo, da se obledeli napis komaj še vidi. Zavila sva desno navzgor
po grebenu. Z njega sva videla Mali Tošč, Grmado in Ljubljansko kotlino. S
klopce nekaj više je bil razgled še lepši. Pot, proti vrhu nadelana z več
stopnicami ter zaradi korenin in skal prav slikovita, je bila od mnogih stopinj
precej blatna, zato je zahtevala pazljiv korak. Do cilja ni bilo več daleč.
Na slabo razglednem gozdnatem vrhu (nekoliko se vidi le proti jugu in zahodu) sta klopci in vpisna skrinjica. Na deblu nad spodnjo klopco so tablice: ena navdušena, ena informativna in ena vzgojna. Nekdo je prihitel za nama in komaj smo se po pozdravu Dober dan strinjali, da je res dober, že je odhitel nazaj.
Tudi
midva se nisva predolgo obirala. Do sedelca Na peskih/Beli plaz sva se vračala
po isti poti, od tam pa po drugi,
odkriti tja grede. Po hudi strmini sva dosegla greben nad strmo Gontarsko
planino, po njem pa njen vrh s klopco in vpisno skrinjico, ki ga je tik pred
najinim prihodom zapustil možak, s katerim smo se srečali na Tošču. Desno od Sv.
Jakoba, ki sva ga videvala ves dan, sva zdaj zagledala še križ na Rogu nad
Katarino. Markirana pot vodi naprej proti Osolniku, a midva sva se spustila po nemarkirani
stezici mimo preže in klopce z razgledom na obe strani grebena. Grintovec se je
že pripravljal na poslabšanje vremena, napovedano za naslednji dan, na desni
sta se pokazala Ojstrica in Lučki Dedec, na levi pa Zaplata. Po ozki stezici,
polni korenin in storžev, levo in desno pa huda strmina, da se ne bi bilo
zdravo spotakniti, sva sestopila na pot vzpona pri slabi evropski markaciji. Okrog doma na
Govejku je že polegla hladna senca, Jakob pa se je še vedno sončil na svojem
hribčku. Do Legastje je bilo le še dobre pol ure.
Lepo
je bilo. Ko berem stare zapise o najinih poteh, so podatki pogosto res že
zastareli, občutja, ki jih budita živa in neživa narava, pa se razlikujejo le
malo ali nič.
* Kmet Gontar
pa ima domačijo na Gontah pod Grmado, v Setnici. Gonte so torej dvoje in tiste,
zapisane z malo, so me šele opomnile, da je to vendar (tudi) občno ime. Kaj
pomeni? Slovensko-nemški slovar Maksa
Pleteršnika pravi, da sta gonta in gontar skodla in skodlar. Potemtakem so Gontarjevi
predniki mogoče izdelovali skodle. Janiju pa ta razlaga ni bila »všeč« in je
ugibal, ali je podlaga za to ime konta, saj se pomeni tega izraza ‒ po SSKJ
večja vrtača v visokogorskem svetu, po Planinskem
terminološkem slovarju večja globel v visokogorskem krasu, navadno
skledaste oblike, po Pleteršniku kotanja/globel v apnenčasti kamnini, skalna
razpoka, gorska kotlina – bolj »prilegajo« hribom. In glej, ravno zadnjič omenjeni
dr. France Bezlaj v Etimološkem slovarju
slovenskega jezika našteva več izrazov, domnevnih prednikov konte, ki se
začno na g- (na primer predromansko *ganda, nemško narečno Gante, švabsko gand)
in pomenijo grmado kamenja v gorah, skalno strmino, gorsko dolino, vrtačo. Pri
Gontarju so mi povedali, da je to staro hišno ime in da ne vedo, od kod izvira.
Ni jim znano, da bi se bil tod kdo kdaj ukvarjal s skodlarstvom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar