Tošč, (pod)prvak Polhograjskega hribovja

Dr. Robert Kermauner ga v knjižici Po pogorju polhograjskem in okoli Krima. Enodnevni izleti iz leta 1924 opiše kot »znameniti Tolstec, Tošč, visok 1021 m«. In še: »Ime Tošč – imenujejo ga pa tudi Otožec – izvira menda tudi od besede tolst, 'Tolstec', kakor ime Toško čelo, oblika obeh vrhov bi vsaj odgovarjala takemu naslovu, zakaj odkoder ga pogledaš, je lepo zalit.« Ker piše »najvišji junak našega pogorja, širokopleči Tošč« in Pasje ravni ne omenja, sklepam, da je ni štel med polhograjske hribe. Tošč namreč ni bil vedno najvišji vrh Polhograjskih Dolomitov, kakor smo Polhograjsko hribovje, ki ni (samo) dolomitno, imenovali nekoč, saj ga je za 8 m – po Krajevnem leksikonu Slovenije (KLS) celo za 9 – prekašala Pasja ravan. Na njej pa je JLA delovala tako temeljito, da jo je menda znižala za več kot 8 m.
 

 

Prvi torek v marcu je bil torej dan za Tošč. V Medvodah sva zavila proti Goričanam, v Sori pa v dolino Ločnice. Parkirala sva nasproti odcepa k Sv. Jakobu pri gostilni Legastja v Trnovcu (njeno parkirišče je le za goste). Na rdeči puščici ob vznožju gozdne ceste na Govejek piše 2,5 km – 45'. Pod prometnim znakom, ki obvešča, da se na gozdno cesto podajamo na lastno odgovornost, je pritrjen nadvse zanikrn kažipot s komaj še čitljivim napisom Govejek P.D. »Obrtnik«. Ta cesta na nobenem mojih zemljevidov ni markirana, a na ostrem desnem ovinku pred mostom čez potok sva videla markacijo. Na nekem drevesu sva s težavo razbrala napis Lastniki psov uporablajte cesto na Govejek /Micka/; to je gotovo tista gospa, s katero sva poklepetala pred dobrimi desetimi leti pri Lužarju in je poudarila, da se tam reče pri Micki. Pot od Legastje do Lužarja je še vedno začasno zaprta.
 

 

Vzpenjala sva se med trobenticami, jetrniki, velikimi zaplatami resja ter črnimi in blagodišečimi telohi, a cvetje ni moglo popolnoma odvrniti najinih pogledov od polomljenega in izruvanega drevja, ki še vedno leži križemkražem po gozdu. Iznad zadnjih hiš sva opazovala vršič z belimi skalami visoko nad dolino. Tik ovinkaste ceste so se v peščenih tleh očitno dobro počutili lapuhi. Na dan so pribodli že tudi prvi listki gozdnih jagod. Mimo ograjenega zajetja sva prišla do izvira omenjenega potoka. Med drevjem je bilo čedalje več borov. Ko se je svet odprl, se je cesta nekoliko zravnala. Prispela sva do krušljive bele stene (za Grmado in Tošč značilne dolomitne skale, ki preperevajo in se drobijo, je Rudolf Badjura imenoval melci), ki sva jo gledala od spodaj. Že dotlej sva med drevjem videvala cerkev sv. Jakoba, od tu pa je bil pogled nanjo in na Florjanovo v Tehovcu še lepši.
 

 

Kmalu sva mimo kamnite hiške (sušilnice za pridelke?) in Vikijevega stola prikorakala do krajevne table Govejek. Med slovenskimi kraji sem našla samo Govej(e)k v idrijski občini, KLS pa opisuje tudi tukajšnje naselje raztresenih samotnih kmetij Govéjek, ljudsko Osóvnik (!), 610‒857 m nad morjem. Na rumeni zidani hiši je plošča v spomin na otvoritev in blagoslovitev Doma jugoslovanskih obrtnikov 22. 4. 1935. To je bila prva tukajšnja stavba (obrtnikom jo je prodal stric tiste Micke, ki se je podpisala na obvestilo pasjim lastnikom), nato so zgradili gospodarsko poslopje, lesena hiša, ki je zdaj planinski dom, pa je bila zgrajena po vojni, je povedal oskrbnik. Tu so se pojavile markacije E7. Mihelčičev dom na Govejku (727 m, na tablici piše 812 m) stoji na območju, imenovanem Na gontah*. Pred izletom sem skušala ugotoviti, kako je odprt, in našla vse mogoče: po spletni strani z naslovom Miheličev (!) dom na Govejku in s tel. št. 061 (!) 611-429 stalno, po spletišču I Feel Slovenia ob sobotah, nedeljah in praznikih, po spletni strani PZS vse dni razen ob ponedeljkih, po Hribi.net razen ob torkih (table s tem podatkom pri Legastji ni več, a fotografija na omenjenem spletišču še vedno zavaja bralce), po Vodniku po planinskih kočah v Sloveniji pa razen ob sredah. Tokrat ima prav PZS.

 

 

Za okrepčilo je bilo še prezgodaj, zato sva se naužila le razgledov (posebno na Kamniške planine), ki so od križa in klopc nad domom še lepši, in nadaljevala pot. V borovem gozdu sva poleg markacij opazila M (Ljubljanska mladinska pot). Najprej sva stopala po grebenu, nato pa pod njim, ves čas med obilico resja. Na poti je bilo še nekaj zaplat snega; največ ga je ostalo, kjer se je splazil s strmega brega in se ustavil na »polički« – stezi. Prehitela naju je urna gospa in zasopla pojasnila, da jo nekdo čaka, ona pa mora še tja in nazaj. Pod Gontarsko planino sva se spraševala, kaj lahko pasejo na tolikšni strmini (pozneje sem pri Gontarju izvedela, da tam le kosijo, sicer pa je taka planina primerna za koze in ovce, čeprav se tudi krave »vsega navadijo«). Ozka stezica naju je vodila vzporedno s sila strmim pobočjem mimo odcepa na planino, označenega s slabo evropsko markacijo, in mimo melcev, ki so že napovedovali sedelce Na peskih (880 m), kakor še piše na starem zemljevidu, na novem pa Beli plaz. Tu sva s smerne tablice izvedela, da se pride k Domu na Govejku tudi po drugi poti, kar sva se namenila izkoristili nazaj grede.

 

 
 

Markacijam se je pridružil še znak L (Loška planinska pot). Takoj za Peski se je najina steza priključila zasneženi gozdni cesti, toda le do bližnjih markacij, ki so naju popeljale levo (gazi so se nadaljevale tudi po cesti). Povzpela sva se čez Igale, vendar ne čez vrh (907 m). Kmalu sva se vrnila na cesto, a jo nemudoma znova zapustila. Vzpon je popustil in ponekod je šlo celo nekoliko navzdol. Ustavila sva se na razgledišču s klopco. Razgled z nje je tako imeniten, da je vreden postanka in je bil najverjetneje tudi cilj tiste hitre gospe (malo prej sva jo srečala, ko se je že vračala). Zdaj sva prvič videla na zahod, kjer so na obzorju kraljevali Julijci s Triglavom, pred njimi pa so se kazali Blegoš, Pasja ravan, okoliški hribi in spodaj dolina. Ta kraj bi si morda že zaradi razgleda zaslužil navdušene besede »ta čudno zapeljivi igalski svet«, ki sem jih prebrala v Planinskem vestniku iz davnega leta 1962, čeprav je bila tista zgodba čisto drugačna.

 

Nadaljevala sva po koreninastem grebenu, rdeč kažipot brez napisa pa naju je brž usmeril podenj. Kar precej sva se spustila in sestopila na kolovoz ali slabo (ozko) gozdno cesto. Na desni se je sončila Kozjekova domačija. Zavila sva levo mimo klopce s pogledom na Tošč. Ob poti so stale skladovnice svežih drv, po gozdu pa je ležalo še veliko podrtega drevja. Ko je z desne pritekla od Kozjeka še ena podobna prometnica, sva imela domačijo kot na dlani, nad njo pa Veliki Babnik. Maloštevilne markacije so bile slabe; pomagala sva si tudi s tistimi za nazaj. Po krajšem vzponu je šlo rahlo navzdol mimo Kozjekove oglarske kope. Na križišču slabe pol ure pod Kozjekom naju je pričakalo pet tablic: dve s slikami zaščitenih rož (clusijevega svišča, dišečega in blagajevega volčina ter kranjske lilije) in tri smerne. V desno sva kar hitro dosegla sedlo med Malim Toščem in Toščem, kjer dvema smernima tablicama dela družbo kažipot Govejek očitno iz istega časa kot oni nad Legastjo, saj je že tako vraščen v deblo, da se obledeli napis komaj še vidi. Zavila sva desno navzgor po grebenu. Z njega sva videla Mali Tošč, Grmado in Ljubljansko kotlino. S klopce nekaj više je bil razgled še lepši. Pot, proti vrhu nadelana z več stopnicami ter zaradi korenin in skal prav slikovita, je bila od mnogih stopinj precej blatna, zato je zahtevala pazljiv korak. Do cilja ni bilo več daleč.

 

 

Na slabo razglednem gozdnatem vrhu (nekoliko se vidi le proti jugu in zahodu) sta klopci in vpisna skrinjica. Na deblu nad spodnjo klopco so tablice: ena navdušena, ena informativna in ena vzgojna. Nekdo je prihitel za nama in komaj smo se po pozdravu Dober dan strinjali, da je res dober, že je odhitel nazaj.

 

Tudi midva se nisva predolgo obirala. Do sedelca Na peskih/Beli plaz sva se vračala po isti poti, od tam pa po drugi, odkriti tja grede. Po hudi strmini sva dosegla greben nad strmo Gontarsko planino, po njem pa njen vrh s klopco in vpisno skrinjico, ki ga je tik pred najinim prihodom zapustil možak, s katerim smo se srečali na Tošču. Desno od Sv. Jakoba, ki sva ga videvala ves dan, sva zdaj zagledala še križ na Rogu nad Katarino. Markirana pot vodi naprej proti Osolniku, a midva sva se spustila po nemarkirani stezici mimo preže in klopce z razgledom na obe strani grebena. Grintovec se je že pripravljal na poslabšanje vremena, napovedano za naslednji dan, na desni sta se pokazala Ojstrica in Lučki Dedec, na levi pa Zaplata. Po ozki stezici, polni korenin in storžev, levo in desno pa huda strmina, da se ne bi bilo zdravo spotakniti, sva sestopila na pot vzpona pri slabi evropski markaciji. Okrog doma na Govejku je že polegla hladna senca, Jakob pa se je še vedno sončil na svojem hribčku. Do Legastje je bilo le še dobre pol ure.

 

Lepo je bilo. Ko berem stare zapise o najinih poteh, so podatki pogosto res že zastareli, občutja, ki jih budita živa in neživa narava, pa se razlikujejo le malo ali nič.

 

* Kmet Gontar pa ima domačijo na Gontah pod Grmado, v Setnici. Gonte so torej dvoje in tiste, zapisane z malo, so me šele opomnile, da je to vendar (tudi) občno ime. Kaj pomeni? Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika pravi, da sta gonta in gontar skodla in skodlar. Potemtakem so Gontarjevi predniki mogoče izdelovali skodle. Janiju pa ta razlaga ni bila »všeč« in je ugibal, ali je podlaga za to ime konta, saj se pomeni tega izraza ‒ po SSKJ večja vrtača v visokogorskem svetu, po Planinskem terminološkem slovarju večja globel v visokogorskem krasu, navadno skledaste oblike, po Pleteršniku kotanja/globel v apnenčasti kamnini, skalna razpoka, gorska kotlina – bolj »prilegajo« hribom. In glej, ravno zadnjič omenjeni dr. France Bezlaj v Etimološkem slovarju slovenskega jezika našteva več izrazov, domnevnih prednikov konte, ki se začno na g- (na primer predromansko *ganda, nemško narečno Gante, švabsko gand) in pomenijo grmado kamenja v gorah, skalno strmino, gorsko dolino, vrtačo. Pri Gontarju so mi povedali, da je to staro hišno ime in da ne vedo, od kod izvira. Ni jim znano, da bi se bil tod kdo kdaj ukvarjal s skodlarstvom.