Najvišja vrhova Stojne

Kadar je vremenska napoved za severno in zahodno Slovenijo preveč mokra, se navadno zatečeva k zlati rezervi. V njej imava med drugim »shranjene« kočevske hribe. Tako je zadnjo majsko soboto spet prišla na vrsto Stojna. Na Mestnem vrhu (1034 m) sva že bila, Jani pa se je odpravil še najvišja vrhova, Slovenski vrh (1040 m) in Ledenik (1072 m).

 

Tokrat sem se je lotil z manj obiskane severozahodne strani. Vodnik mi je za izhodišče svetoval RTC Jasnico (500 m). »Mi vsaj enkrat za spremembo ne bo treba iskati začetka poti,« sem si mislil. Kakšna zmota! Nekdaj skoraj 1300 m² veliki motelski kompleks z 80 prenočišči in jedilnico za 200 ljudi že dobrih pet let opustošen sameva. Nekdanji gostilničar ga je prodal, novi (avstrijski?) lastnik pa ga je pustili učinkovito propasti. Skratka, s ceste se nikar ne ozirajte za motelom, ampak se – če prihajate iz ljubljanske smeri – ustavite na prvem avtobusnem postajališču za cestnim odcepom v Grčarice.

 

Pri postajališču boste laže kot ne opazili planinski kažipot za Slovenski vrh. A vprašanje je, ali boste vedeli, kaj vam je storiti. Meni v visoki nepokošeni travi ni bilo. Zato me je jutranja rosa pošteno namočila, preden sem našel nadaljevanje poti v levem oddaljenem kotu travnika. V hosti me sledenje poti ni toliko skrbelo kot morebitno bližnje srečanje z medvedom. Zato sem pridno posegal po piščalki, privezani na nahrbtnik, čeprav sem na ta način verjetno odgnal tudi koga, ki bi ga bilo lepo videti.

 

Drugi nasvet vodnika, da je treba do Slovenskega vrha štirikrat prečkati gozdno cesto, prav tako ni najbolj posrečen. Dobesedno prečkanje je v resnici le drugo, pri ostalih treh pa je treba vsakič najprej nekaj sto metrov po cesti v levo. Pletež tamkajšnjih kolovozov je gost in razvejen, a človeku se ni bati, da bo zašel, če le ne bo pozabil paziti na markacije.

 

Sicer o poti do Slovenskega vrha ni kaj dosti povedati. Morda bo kdo malo nad drugo cesto opazil visoko lovsko prežo in pod njo neobičajno močan kovinski zabojnik. Seveda, to je dežela medveda, na kar so me ponovno opomnili blatni odtisi šap na zabojniku. Zanesljivo pa nihče ne bo spregledal lično urejene gozdarske koče ob tretji cesti, na nekaterih zemljevidih imenovane Dom na Stojni (852 m), saj je pot speljana tik za njo. Ta dan je bila kljub lepemu soncu trdno zaklenjena. Pred sklepno strmino pod vrhom se je moji poti z leve pridružila krajša iz Slovenske vasi.

 

Na Slovenski vrh sem stopil po uri in tri četrt zmerne hoje, ravno toliko, kot sta napovedala vodnik in kažipot na izhodišču. Vrh je zaraščen, torej brez razgleda, na njem stoječi antenski stolp in še en kovinski zabojnik pa tudi ne prispevata k njegovi privlačnosti. Predstavljam si, da so njegovi še najpogostejši obiskovalci zbiralci žigov Kočevske planinske poti. Vrh je namreč njena 20. kontrolna točka.

 

Mene žigi ne zanimajo, a ker je bilo vreme lepo, sem sklenil pohod podaljšati do naslednje, 21. kontrolne točke. Seveda se je bilo treba najprej spustiti na južno stran hriba. Ko sem prvič spet naletel na cesto, sem jo samo prečkal, drugič pa je bilo treba zaviti levo nanjo. Po približno polurnem spustu se je na cesti pot bolj ali manj zravnala. Da ne bi bilo pešačenja po makadamu preveč, je steza s ceste skrenila še enkrat, a se je četrt ure kasneje vrnila nanjo.

 

Nedaleč od tega mesta se je desno pod cesto pokazal skorajda gozdarski zaselek. Ko sem zavil med lesene bajte (menda jim pravijo Bivaki), sem naštel skrbno urejeno bivalno hišo, dve verjetno gospodarski lopi in veliko odprto uto, ki očitno služi za kurišče. Tudi ti objekti so ta dan samevali. Za Bivaki sem se poslovil od ceste, z njo pa tudi od lagodnega pešačenja po ravnem.

 

Nekaj više me je steza pripeljala na novo, slabšo cesto, ki se je končala na jasi z obračališčem. Presenečen sem na njej zagledal parkiran avtomobil in zaslišal ropotanje traktorja. Dva možaka sta kljub soboti popoldne pridno vlačila hlode iz gozda. To sta bili edini živi duši, s katerima sem se v kočevskih gozdovih srečal ta dan. Onadva sta bila zatopljena v svoje delo, jaz v svoje misli.

 

Ko sem se prebil čez blato, ki sta ga namlela s svojim overiženim motornim pomočnikom, sem po grebenu v nekaj minutah dosegel vrh. Ledenik je najvišja točka vse Stojne, a kljub temu ne ponuja niti za odtenek boljšega razgleda od Slovenskega vrha. Zato nisem videl razloga, da ne bi, takoj ko sem si spet privezal dušo, obrnil in se k svojemu jeklenemu zelenčku vrnil po poti vzpona.

 

Kot rečeno, sem za pot od Jasnice do Slovenskega vrha potreboval 1 uro in 45 minut, od Slovenskega vrha do Ledenika 10 minut manj, za vrnitev v enem kosu pa 2 uri in 45 minut. Pohod lahko priporočim le tistim, ki jim je dovolj, da se razgibavajo v naravi in na svežem zraku ter poslušajo žgolenje ptic in utrip svojega srca ob mislih, kdaj se bodo srečali iz oči v oči z medvedom.
 

 

Ker me ni bilo zraven, ne morem ugovarjati, sicer pa se moje poročilo o pohodu najverjetneje ne bi končalo z »omejenim priporočilom«, že zaradi takihle prizorov ne.