Tudi Cerkno 2015 deževno

Za letošnje Cerkno (džezovski festival je bil 21.‒23. maja) napovedi niso bile spodbudne: Boštjan je odšel za zmeraj, vreme je bilo obupno in jaz še vedno nisem bila sposobna prilesti na kak pošten hrib. Ker koncerti niso ves dan, za poležavanje, kofetkanje in podobne »dejavnosti« pa nisva navdušena, sva se oprijela tamkajšnjih sprehajalnih poti.

 

* * *

V (ne na) Planino

 

Cerkno (324 m) ima tako razgibano okolico, da brez vzponov ali vsaj vzpončkov ne prideš daleč. V petek sva si izbrala sprehajalno pot 5, katere cilj je vas s prav »hribovskim« imenom Planina pri Cerknem (564 m). Za cerkvijo sv. Ane v mestu sva se napotila po Močnikovi ulici in sledila kažipotu na Pot v Strano. Že zjutraj je deževalo.

 

 

 

Kmalu je bilo ulice konec in nadaljevala sva po kolovozu, večinoma čez nepokošene travnike. Na pobočju Grintavca se je kolovoz spremenil v stezo. Prebijala sva se med tisočerimi kapljicami, nanizanimi na travnih bilkah, in hlače so bile brž mokre do kolen. Preden sva utegnila postati čemerna, so naju razveselile sladke gozdne jagode. Čez pol ure sva onkraj ozkega pasu gozda zagledala vasico Čeplez. Ko sva stopila iz gozda drugič, sva prečkala glavno cesto Sovodenj‒Cerkno. Nedaleč nad njo se je začela Planina. Po 45 minutah sva pri kapelici stopila na asfaltno cesto skozi vas.

 

 

Pri cerkvi sv. Janeza Krstnika sva izkoristila nadstrešek, da sva povedrila in pomalicala. Na tablici ob vhodu me je bolj kot seznam novosti in popravil, opravljenih med obnovo leta 1996, pritegnilo odkritje, da se reče v Planini (ne na Planini); tako je kraj izgubil nekaj »hribovskega« sijaja, a to mi ni vzelo veselja do »hribolazenja«. Na sosednji hiši naju je presenetila nenavadna tabla: Skupnost partizanskih pomorščakov jo je posvetila spominu na tukajšnje delovanje vodstva mornariškega odreda IX. korpusa med drugo svetovno vojno. Čeprav je bil dan nadvse moker, v teh hribih mornarjev res nisem pričakovala.

 

Ker »pohod« že tako ni bil posebno razburljiv, sva se sklenila vrniti po drugi poti. Med hišama Planina 11 in 12 sva se spustila do ovinka, tam pa zavila s ceste levo na kolovoz. Posledica napotkov prijazne domačinke v slogu »saj boste videli« in »ne morete zgrešiti« ni bila presenetljiva: šele ko sva že tretjič šla mimo istega travnika in so si krave na paši gotovo že mislile svoje, sva ugotovila, da je na razcepu pravi desni krak. Pod travniki z značilnimi cerkljanskimi kozolci sva pri Kamnoseštvu Kuštrin Na Rajdi (tako tam najbrž rečejo ovinku, čeprav SSKJ ta pomen prizna samo ridi) sestopila na glavno cesto in se spustila levo po njej. Kmalu sva jo zapustila po mostu levo čez Oresovko (ali pa je bil kak njen pritok?) in nato prečkala še dva potoka. Cesta se je spremenila v kolovoz.

 

 

 

 

 

 

 

 

Razcepi v gozdu so bili k sreči dobro označeni, saj  je bila pot ponekod precej zaraščena. Presenetila sva veverico, najbrž ne vajeno obiskovalcev. Zunaj gozda sva spet gazila po visoki mokri travi. Ko sva prispela do hiš, se je unesla v kolovoz, ob katerem je bilo vse modro orlic. Uneslo pa se je tudi vreme, celo sonce je posijalo. Pod hišami naju je spet čakala glavna cesta. Po uri in četrt sva znova stala na izhodišču.

 

 

Sv. Jošt v Trebenčah

 

Sobotni sprehod je imel številko 3. Po Bevkovi ulici sva se napotila mimo muzeja in ko sva prišla na Platiševo, sva za gostilno Pri Štruklju ob odcepu Ceste na Plužne poleg smerokaza levo Zakriž našla kažipot s številkami sprehajalnih poti 1, 2 in 3. Na koncu Cerknega se je slaba asfaltna cesta začela vzpenjati. Po dobre četrt ure sta se na levem ovinku poti 1 in 2 nadaljevali po njej, najina 3 pa se je odcepila desno na kolovoz. Toplar je kmalu napovedal domačijo. Ni bila videti živa. Lilo je kot iz škafa. Takoj za hišo se je desno po travniku spustil en krak poti 3 nazaj v Cerkno, domnevno 3a (obstajajo a, b in c, toda s kažipotov to žal ni razvidno), a midva sva ostala na cesti, kamor je kazal kažipot Trim. Konjske fige so potrjevale na zemljevidu označeno jahalno pot.




 

Povzpela sva se na uravnavo s tablo Fitnes v naravi Lamk (to je ime hriba pa tudi škrata, po katerem se najbrž imenuje) in prvo trimsko postajo. Sledile so še tri. Na neoznačenem razcepu (dotlej takih ni bilo) sva se odločila za desni krak rahlo navzdol. Pri postaji 5 se je steza zožila. Iz gozda sva stopila na travnik. S klopce pod veliko lipo, tako gosto, da sva pod njo lahko vedrila, se je videla cerkev sv. Jošta. Po za silo vidni stezici sva se spustila proti Trebenčam (453 m). Čeprav pot 3 ne vodi k cerkvi, sva hotela k njej. V vas pripeljeta poti 3b in 3c; nisva vedela, ali sva na kateri od njiju. Na spodnjem koncu travnika sva spet stopila v gozd. Dober, čeprav precej skalnat kolovoz naju je vodil mimo izvira na levi in po dolgem času spet kažipota za 3, seveda brez oznake b ali c. Z desne od spodaj je pritekla pot brez kakega znamenja, ali morava po njej levo ali desno. Poskusila sva levo in se znašla na asfaltu v Trebenčah.
 

Za hišami so se dvigale skale, na katerih stoji cerkev sv. Jošta, in iz tega sva sklepala, da sva prišla po najvišji poti 3, torej c; b sva najbrž prezrla. Tu se je pojavil kažipot za nazaj s številkama 1 in 8. Pri kapelici sva šla po mostu čez Zapoško. Na glavno cesto sva se povzpela pri partizanskem spomeniku, zavila levo nanjo in pri Baru Antonio desno z nje, kamor usmerjata slabi markacija in puščica na podirajoči se hiši. Zelo ozka asfaltna cesta naju je v slabih petih minutah pripeljala do transformatorja, od koder sva zagledala cerkev. Pri domačiji nekoliko više nisva znala naprej, čeprav sva imela cerkev skoraj pred nosom. Gospodar nam je pokazal pot: od stanovanjske hiše čez travnik, kjer je bil v ta namen ozek pas pokošen. Od »zapornice« na koncu travnika ni bilo več daleč do cilja (573 m). Dosegla sva ga v poldrugi uri.
 

Gospodar je prišel za nama in cerkev odprl. V  barokizirani gotski stavbi so trije pozlačeni baročni oltarji. Ko so cerkev obnovili, so se pokazale freske iz 15. in 16. stol., med njimi del mrtvaškega plesa. Poleti se v cerkvi kotijo netopirji mali podkovnjaki.

Druga pot je bila popolnoma zaraščena, kar je v dežju še posebno neprijetno, zato sva cerkev zapustila po isti. Po lepi, a zelo vijugasti cesti skozi Trebenče sva se vrnila v Cerkno. Izkazalo se je, da po poti 1. Po Platiševi ulici sva šla mimo tovarne Eta in po 45 minutah pri Štruklju zašpilila klobaso.
 

* * *

 

Boštjan je še pred svojim nepreklicnim odhodom poskrbel (seveda s sodelavci), da je bil jubilejni (20.) festival eden najboljših, moje omejene planinske sposobnosti pa so se odlično ujemale z nakloni in potmi, na katerih sva lahko uporabljala dežnika. Tako je bilo v Cerknem tudi letos kljub vsemu lepo. Kot vedno.