Janiju že od nekdaj ni jasno, kako
vrhovi dobivajo in izgubljajo priljubljenost. Med pokljuškimi je Viševnik (2050
m) eden tistih, na katere častilci vse leto romajo v kolonah. A okrog njega so
skoraj v popolnem krogu nanizani drugi, ki pritegujejo neprimerno manj
pozornosti: Ablanca (2004 m), Veliki (2243 m) in Mali Draški vrh (2132 m),
Veliki Selišnik (1956 m), da manj opaznih Malega Selišnika (1785 m) in Draškega
roba (1979 m) niti ne omenjam. Je pa seveda res, da je med naštetimi Viševnik
edini, na katerega je pot markirana. Tokrat je izbiral s spodnjega konca tega
seznama in za cilj tretje majske nedelje izbral Veliki Selišnik.
Pot sem – kot večina Viševnikovih oboževalcev – zastavil na Rudnem polju, oziroma – če sem pošten – malenkost više, ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik (1410 m). Ob prvi vlečnici je steza razmeroma zložna, ob drugi začne kazati zobe, pa čeprav le mlečne. Strmina se nad smučiščem še poveča, na planini pod Plesiščem pa sem spet ujel sapo. Smučišče je bilo sredi maja vse pisano od cvetja; prevladovale so modra (spomladanski svišč), rumena (visoki jeglič) in bela barva (alpski kosmatinec). S poti pa me je prav zvabila skala, umaknjena nekaj metrov v levo, ki me je premamila z bogato obrobo široko smejočih se avrikljev.
Na
planino stopimo pri skromnih ostankih lovske preže; njen nekdanji obstoj
dokazujejo le klini, še vedno trdno zabiti v drevo. Nekaj korakov više je prvo
križišče (1720 m): leva pot jo ubira naravnost na vrh Viševnika, desna pa
zavije okoli njega proti planini Lipanca. Zame je bila prava seveda desna. A že
na koncu planine, ko je treba stopiti med macesne, sem se srečal tudi s prvo
uganko. Tik pred drevjem stoji skala in na njej je puščica, ki kaže desno.
Razumel sem, da je treba mimo skale po tej strani, a takoj za skalo je dotlej
zelo razločna steza preprosto izginila. Kar nekaj časa sem porabil, da sem
kakšnih 20 m v desno opazil vzporedno, enako razločno. Povzpel sem se do nje
in spet našel zanesljive vodnike – knafelčke. Šele ob vrnitvi sem jih opazil
tudi na macesnih, ki povezujejo obe stezi.
Pot
se hitro izvije iz redkega gozdiča in se vzpne v gosto rušje. Ker je odlično
vzdrževana, s krivenčastim vejevjem nisem imel težav. Pol ure nad planino sem
že stal na Kačjem robu, najbolj vzhodnem in najnižjem delu Viševnikovega
grebena.
S
Kačjega roba se odpre imeniten pogled na Viševnik, Mali Draški vrh in razgibano
kraško kotanjo pod njima. Njeno dno je na številnih mestih še prekrivala snežna
odeja. Previdno sem zakoračil navzdol, vendar ne zaradi snega, temveč zaradi
izkušenj s prejšnjih obiskov teh krajev. In res: po prehojenih dobrih 100 m je
čez kotlino odjeknil predirljiv žvižg, pa še eden in še eden. V hipu sem
negibno obstal in z očmi mrzlično preiskoval skale: od kod je prišel
žvižg? S težavo sem na eni izmed njih razpoznal drobnega svizca v stražarski
preži. Čisto počasi sem izvlekel fotoaparat, pomeril in sprožil. Plaho živalco
sem ujel za las, preden je izginila neznano kam. Na drugem koncu kotline sem
opazil še dve drobni postavi, ki sta na vrat na nos bežali v skalovje.
Onstran
kotanje me je pričakalo drugo križišče (1910 m). Levo steza v nekaj minutah
doseže Srenjski preval, v desno pa je pot do Lipance znatno daljša. A mene je
radovednost, kakšno je vreme v Krmi, zvabila s poti kar naravnost na nasprotni
rob. Skozi škrbino pod Malim Draškim vrhom se je dno doline komaj kazalo,
vršaci okrog očaka pa so bili sploh odeti v neprediren oblak. Vrnil sem se na
pot.
Zdaj
sem zavil proti Lipanci. Jasno mi je bilo, da se bliža trenutek odločitve, kdaj
skreniti desno s poti. Spletni portal Hribi.net svetuje: »Na mestu, kjer se pot
začne spuščati, zapustimo označeno pot.« Jelena Justin je v Gorenjskem glasu
komaj kaj bolj določna: »Ko smo na markirani poti, ki vodi proti Lipanci, ji
sledimo nekaj sto metrov. Ko se pot začne spuščati, se spuščamo tudi mi. A ne
dolgo. Usmerimo se proti grebenu Velikega Selišnika ...« Bom zadel pravo mesto?
Steza se pravzaprav spušča ves čas od križišča. Nekaj čas sem omahoval, po kakih
150 m pa sem jo zapustil. Pogumno sem se pognal v rušnati labirint, a skozi
skrite prehode zelo počasi napredoval. Po četrt ure sem moral priznati, da sem
se ujel v slepo »ulico«. Ni mi kazalo drugega, kot da se vrnem na označeno pot.
Po njej sem se odločil iti nekaj korakov nazaj in poskusiti južneje. V drugo mi
je šlo bolje od nog in v četrt ure sem se prebil do vznožja vršne Selišnikove
piramide. A oddahnil sem si šele, ko sem zagledal prvega možica.
Že
naslednji možic me je povedel na pobočje, potem pa se je namišljena steza
obrnila vzporedno z grebenskim robom. Za kratkim plazom je izginila. Spet sem
obtičal pred težko prehodno rušnato oviro. Poskusil sem po plazu na rob, a
nadaljevanje po njem se mi je zdelo odločno prezahtevno. Treba bo nazaj dol, a
kaj ko je bil zdaj videti ves teren bolj ali manj enak. Zdi se mi, da sem
sestopal bolj v levo in spet naletel na nekaj, kar bi lahko bila steza. Ta se
je zložno vzpenjala proti vzhodu morda 20 m pod robom gore. Ko se je izvila iz
rušja na travnato zaplato, je je bilo konec. Zavil sem ostro levo v strmino,
saj sem v travi slutil »stopničke«, ki bi lahko bile delo človeških nog.
Slutnja se je izpolnila: ko sem dosegel rob, sem stopil na več kot očitno pot.
Ta zavije desno po robu, na nekaj mestih je rahlo izpostavljena, a hitro
privede na vrh Selišnika, ki ga krasi najmanj pol metra visok možic. Razgled je bil okrnjen: Triglav in njegovi sosedje
so se še naprej šli skrivalnice, pravi planinski užitek pa se je ponujal na
Viševnikovo stran.
Seveda
sem z vrha zmagoslavno poklical domov, na hitro pomalical, potem pa me je grozeč
črn oblak, ki ga je veter nosil naravnost proti mojemu vrhu, pregnal navzdol.
Pri sestopu se je bilo uhojene steze lažje držati in v 20 minutah sem bil pri
možicu, ki sem ga prvega opazil ob vzponu. Od njega so me naslednji brez
prejšnjih težav zanesljivo pripeljali na znano markirano pot.
Zdaj
vem, da sem pri vzponu pot proti Lipanci zapustil prekmalu. Na njej bi moral
vztrajati kakih 250 m, dokler se spušča le blago. Ko se na travnatem pomolčku
strmo prelomi v Solnice, pa je treba kreniti v brezpotje. S tega mesta pohodnik
tudi že vidi Selišnikovo severno steno od vrha do tal. Usmeriti se mora proti
mestu, kjer greben doseže najnižjo točko, potem pa samo še moliti, da bo opazil
prvega možica.
K
avtu sem se vrnil po poti vzpona. Edinole na planini pod Plesiščem sem ostal
ves čas na isti poti, čeprav je za macesnovim gozdom izgubila knafelčke. K njim
se je vrnila pri ostankih lovske preže na spodnjem robu planine.
Za
vzpon sem s tavanjem vred potreboval nekaj manj kot tri ure, za sestop brez
tavanja pa skoraj uro manj. Mojca je bila z mano zadovoljna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar