Begunjščica ‒ Veliki vrh

Severno od Begunj se dviga gora s tremi vrhovi: Velikim (2060 m), Srednjim (1979 m) in Begunjsko Vrtačo (1991 m). Na Begunjščico sem se spomnila, ko sem se morala odločiti, katera gora bo zame zahtevnejša in/ali napornejša kot Lepenatka pred tednom dni, da bom videla, kako napredujem. Na Velikem vrhu sva že bila (z Ljubelja), pri Roblekovem domu pa že večkrat – v kopnem in v snegu. Čeprav je od najinega prvega obiska na vrhu že dolgo (jeseni 2004), nisva hotela po isti poti, ampak sva začela pri Tinčkovi koči, kamor naju večkrat zanese.

Od Jagrskih bajt sva se napotila po gozdni cesti, že po kakih 10 m pa desno v travnato pobočje. To je le bližnjica, ki pripelje nazaj na cesto. Za leso naju je kažipot usmeril desno (cesta se nadaljuje proti Domu pri izviru Završnice in Zelenici). Skalnata steza je cikcakala med podrastjo, kmalu pa zavila desno in prečila pobočje. Ob njej so cveteli ciklame, dvocvetne vijolice in planinski srobot. Nad križiščem vrh strmega vzpona se je svet nekoliko odprl. Levo zgoraj so se skozi drevje že videla skalnata pobočja Begunjščice. Prečkala sva kamnit plazič z razgledom na Stol (na Malem sva razločila planinski dom), Zagon in Srednji vrh. Rožam so se pridružili glavičasti repuši, orlice, platanolistne zlatice, kukavice, krvomočnice, smrdljivke.

 

Začel se je vzpon po grapi, ki naj bi bil najnapornejši del poti. Med vijuganjem po strmi stezici so naju prehiteli štirje planinci. Na razcepu, kjer je stal možic, sva zavila desno k razgledišču, s katerega sva videla Dom pri izviru Završnice, Smokuško planino, Srednji vrh in za njim Vrtačo; stezica se je nadaljevala, a je bila preslaba in neoznačena, zato sva se vrnila k razcepu in v grapo. Kar precej grušča sva premlela, preden sva na skali spet zagledala markacijo. Razveseljevale so naju (no, bolj mene) vedno nove rože: vretenčasti ušivci, smiljke, spominčice, zlatice, kranjski zali kobulčki. Vzpenjala sva se ob skalnati steni, ki je bila videti krušljiva (nekateri tam priporočajo čelado), nad njo pa prešla v travnat svet in se povzpela na greben, kjer je močno pihalo. Zavila sva levo nanj in sence je bilo konec. Četverica naju je prehitela še enkrat; spodaj pri razgledišču so se skušali prebiti po neoznačeni stezici, pa so ugotovili, da je čez čas zmanjka.

 

Greben se je postavil precej pokonci, a spretno speljani ključi so nama zelo olajšali vzpon. Jagode so tam šele cvetele. Pojavili so se grmički rododendrona in šipka, nokote, rožnordeči deženi. Naletela sva na dve rastišči travnolistnih perunik. Tik nad drugim se je greben zravnal in vzponi so bili poslej blažji. Po uri in četrt sva prišla iz gozda med zelene čmerike, rožnate gadnjake in druge cvetice ter zagledala Roblekov dom (1657 m). Kažipot nama je povedal, da je na Veliki vrh še uro hoda.

 

 

 

 

 

 

  

Po kamniti stezi sva se vzpenjala med ruševjem, marsikje po lesenih stopnicah. Nova roža: julijski lan. Nekaj travnolistnih perunik sva opazila tudi ob tej poti. Že tretjič so naju prehiteli isti štirje planinci. Nenadoma nama je pogled nazaj postregel z zanimivim prizorom: na Pokljuki je izbruhnil ognjenik! Seveda ni, a videti je bilo res tako. Ko se je ruševje razredčilo, se je na desni pokazala Dobrča, naprej pa Kriška gora in Storžič. Pod nama je ležala gorenjska ravnina z Blejskim jezerom pod Pokljuko in Julijci v ozadju. Med šopki mračic, blazinicami brezstebelnih lepnic in drugimi rožami sva uro in 10 minut nad domom stopila na vrh Begunjščice. Jani je zmagoslavno naznanil, da so se novi gojzarji obnesli odlično (jaz si za ves dan ne bi upala obuti novih, še ne preizkušenih na krajših poteh).

 

Na vrhu nas je okrog geodetskega kamna, kamnite mize s popisom razgledov, zemljepisnimi podatki in vpisno skrinjico ter betonskega stebra z ostanki kdo ve česa posedalo, postopalo in se razgledovalo kar nekaj planincev. Grelo nas je sonce, tu gori ne tako vroče kot v dolini. Med nami so se sprehajale in spreletavale planinske kavke. Niže doli se je pasla čreda ovac. Lepo je bilo.

 

 

 

 

 

 

Med vračanjem k Roblekovemu domu sva naletela na gada; še dobro, da tudi on ni bil posebno navdušen nad srečanjem. Dol grede sva srečevala prave množice planincev. V domu sva si privoščila kosilo, nato pa se vrnila po drugi poti, čez Poljško planino. Po široki zemljati, kamniti in koreninasti stezi, dosti bolj shojeni od tiste, po kateri sva prišli gor, sva se spustila mimo dveh odcepov proti planini Preval čez Rožo. Ob poti je bilo nekaj časa vse rumeno smrdljivk s prikupno nazobčanimi listi in po krivici odbijajočim imenom (menda so celo zelo okusne, juho kuhajo iz njih). Na kraju, kjer so bili nekoč manganovi rudniki, sva prebrala obvestilno tablo; kakih ostalin nisva našla, je pa res, da nisva zelo raziskovala. Ob poti so zložene skladovnice drv, poleg pa tablice z zahvalo morebitnim prostovoljcem, ki bi prinesli kako poleno v Roblekov dom.
 

 

 Do Poljške planine (1180 m, po Klinarju 1192 m) sva hodila 50 minut. Od množice kažipotov sva sledila tistemu Tinčkova koča 1h 15min (pravzaprav sta kar dva na istem drogu – en radovljiški in en žirovniški). Pri vhodu v gozd je še lesen kažipot Tinčkova koča in Valvazor. K Tinčku od tod res ni mogoče zgrešiti.

 

 

Široki kolovoz, ki bi lahko bil tudi vlaka, se je precej   vzpenjal. Vrh klanca sva ga zapustila v levo rahlo navzdol. Pot je bila strašno mokrotna in na trenutke se je kar izgubila, ob njej pa je raslo veliko močvirskih osatov. Spraševala sva se, ali tu sploh kdo kdaj hodi. K sreči so bile markacije dovolj pogoste in nove. Sčasoma je postala steza razločnejša in se je lep čas močno spuščala. Potem se je spet izgubila v podrasti in še markacij je zmanjkalo. Pri tablici Spominsko obeležje NOB (spomenika nisva našla, res pa ga nisva posebno prizadevno iskala) sva sestopila desno v grapo. Spust je bil kar strm, a so ga lajšali ključi. Pod seboj sva slišala šum Završnice. Svet je spet postal zelo zaraščen; bilo je obilo volčjih češenj, osatov in drugih bodikastih rastlin, a tudi jagod. Prečkala sva grapico in na drugi strani se je gozd zgostil. Stezica se je zožila in nagnjena ob strmem pobočju preizkušala najino ravnotežje. Razveselila naju je osamljena turška lilija, sčasoma pa so se pojavile še druge rože: ciklame, velecvetni naprsteci, trpežne srebrenke, krvomočnice. Vzpenjala in spuščala sva se ob skalnati »škarpi«. Prečila sva melišče in še dva kamnita plaziča. Približala sva se Završnici, prestopila še dve suhi strugi in stopila na gozdno cesto čisto blizu avta, ki naju je čakal nekoliko pod Jagrskimi bajtami.

 

Bila sem utrujena, a zadovoljna, da mi je šlo kar dobro ‒ prvič spet z nahrbtnikom, resda skoraj praznim. Naslednjič bo poln, sem bila prepričana.