Na Gori pri sv. Kunigundi

Gora (569 m) je hrib, po domače imenovan tudi Šentjungrt, kakor se ‒ po Leksikonu slovenskih krajevnih imen prav tako po domače ‒ imenuje naselje nad Galicijo, katerega uradno ime naj bi bilo Sv. Jungrt. Toda Statistični urad Slovenije pravi, da je ime naselja Šentjungert (tako piše tudi na tablicah s hišnimi številkami). Jung(e)rt je vsekakor ljudsko Kunigunda, ki med ljudstvom sliši še na ime Kungota (tako je cerkev na Gori zapisana v Atlasu Slovenije in na zemljevidu Celjske kotline). Skratka, imenoslovno sila zanimiva gospa. Obiskala sva jo predzadnji dan mojega bivanja v zdravilišču Dobrna. Začela sva pri razglasni tabli PD Dobrna poleg Mercatorja, kjer je kažipot Lanšperg – Kunigunda 1,5^h.

 

 

Markacijam sva sledila do mostu čez Dobrnico, kjer sva prestopila z Dobrne v Vinsko Gorico. Po naslednjem mostu sva prečkala cesto Vojnik‒Velenje. Kažipot Lanšperg 25min (ime gradu ima na tamkajšnjih napisih na koncu g, na zemljevidih pa piše Lanšperk) in Kunigunda 1h 40min (to se ne ujema ravno z 1,5^h na izhodišču, od koder je brez  dvoma dlje kot od tukaj) naju je poslal na makadamsko cesto med travniki in vinogradi proti hišam. V Pristovi sva s slabe asfaltne ceste zavila med hišama 2 in 4b na kolovoz proti gozdu, kamor so nama pokazali puščica, knafelček in klobuček. Vzpenjala sva se po strmi vlaki, ki se je čez čas spremenila v stezo. Ko se je ta obrnila v levo, se je najina pot odcepila desno. Iztekla se je na strm ilovnat kolovoz, ki mora biti v mokrem prava drsalnica. Kmalu sva pod potjo opazila zanimive skale, poraščene z mahom. V grapi naj bi bil (tako vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije) urejen izvir Štepih, a znamenja, ki kažejo dol, so zabrisana, kjer naj bi bil najverjetneje izvir, pa sva našla le odprtino brez vode. Nad grapo se je pot zravnala, nato pa zavila ostro levo navzdol. Ob kolovozu, ki teče po jarku, so si pohodniki omislili stezico za blatne dni. Številni odcepi na obe strani naju niso motili, saj je bila pot dobro označena.

 

 

Iz gozda sva prikoračila na travnat kolovoz med vinogradom in sadovnjakom ter med hišami v Rupah stopila na asfalt. Skozi prvo križišče s kažipoti sva šla kar naravnost, na naslednjem pri št. 15 pa desno za kažipotom Kunigunda. Ko sva prišla do gozda, so naju oznake usmerile na gozdno stezo, od te pa se je takoj levo odcepila stezica. Pod nama je tekla struga; čez čas sva sestopila k njej in nadaljevala po kolovozu. Ta se je močno spustil po precej globokem jarku. Gozd sva zapustila pred bregom, pogozdenim s smrečicami. Kolovoz, ki je zavil levo pod njim, naju je pripeljal k domovanju starejšega para; velika hiša z gospodarskimi poslopji, vrt in sadovnjak so bili zgledno urejeni. Gospodar je igral na harmoniko ‒ da se še uči, je pojasnil. Povabila sta naju k vrtni mizi in nama dala piti. Včasih se je reklo pri Kalčniku, zdaj pa pri Kačjeku (tako je tudi na zemljevidu; nekoč je bilo tu menda veliko kač). Kje natanko so razvaline gradu Lanšperk, nisva izvedela. Po prijetnem klepetu sva se poslovila.

 

 

Od naslednje domačije, pri Štokovniku, sva prvič zagledala Goro in Kunigundin zvonik, ki je kukal iz drevja. Makadamska cesta se je iztekla na sedlo (vodnik mu reče prelaz) in se priključila asfaltni. Od razpela in kažipotov sva se povzpela po precej strmi asfaltni cesti pod velikim brenčečim daljnovodom. Pri domačiji vrh klanca se je cesta položila. Naslednja je bila mogočna turistična kmetija Razgoršek z leseno »depandanso«, več kot 200 let staro faroško zidanico (tako piše na njej, na spletu pa povsod farovška; na njej je tablica Rupe 23 – morda so jo prenesli od drugod, kajti Razgorški so v Pepelnem) in drugimi objekti, zeliščnim vrtom, znamenjem in še čim. Čeprav je bila sončna nedelja, je bila domačija kot izumrla. Doma sem potem ugotovila, da je bilo lani ta čas tam zelo živahno, saj so priredili srednjeveški dan pod Kunigundo in prenovljeno zidanico odprli za javnost.

 

Po vodniku naj bi se pot nadaljevala ob vinogradu, a kažipota Dom na Gori in Kunigunda sta naju nedvoumno usmerila naprej po cesti. Ko sva bila že v dvomih, ali sva ju razumela prav, sva tik pod vrhom vzpona le zagledala markacijo. V gozdu, skozi katerega sva se vzpenjala, je raslo obilo pravih kostanjev, hrastov in z višino čedalje več borov. Ko se je cesta prevesila navzdol, je pred nama stala Gora, najin cilj. Minuto ali dve zatem se je levo nazaj odcepila markirana peščena stezica (markacijo sva opazila bolj po naključju), ki sva se jo namenila raziskati nazaj grede. Iz gozda sva stopila na bolj raven svet. Sv. Kunigunda se je že dobro videla, desno v dolini pa je ležala Galicija. To nenavadno ime je po eni razlagi dobila od španske pokrajine, kjer je pokopan sv. Jakob, zavetnik tukajšnje cerkve, po drugi pa izvira iz staroslovanskega imena za vrano (galice), kajti vran je tod menda veliko (tako je menil etimolog Davorin Trstenjak, ki je leta 1864 v vasi raziskoval ostanke rimske dobe; še eno razlago je objavil v letopisu Matice slovenske leta 1870: stari Slovani so mesta, kjer so stali templji v čast bogu sonca, imenovali galicije), a po ljudskem izročilu je v vasi, ki se je nekoč imenovala drugače, živel Poljak iz (poljske) Galicije in se je kraj preimenoval po tej.

 

Mimo stare Jelenove domačije (Zavrh nad Galicijo 23) in še nekaj hiš sva prišla pod gozd, kjer se je asfalt prelevil v makadam, midva pa sva zavila levo mimo zadnje hiše. Na razcepu za njo sva jo ubrala po levem kraku, na katerega sta kazala kažipota za Kunigundo in Jakobovo pot. Začela sva se vzpenjati po peščeni in koreninasti gozdni stezi in kar precej nama je drčalo. Z leve je kmalu pritekla pot iz Šmartna v Rožni dolini in napis na drevesu naju je obvestil, da je do koče le še pet minut. Z obeh strani so se na sprano stezo priključevale neoznačene stez(ic)e. Na razcepu pod gozdnim robom se je desni krak pognal naravnost k cerkvi, ki sva jo že videla skozi drevje, levi, markirani, pa naju je pripeljal k planinskemu domu. Do njega sva hodila dobri dve uri.

 

 

Tik pod cerkvijo iz druge polovice 14. stoletja, obnovljeno leta 1996, stoji Planinski dom Šentjungert (565 m), poleg njega pa klopi, mize in nekaj igral ter spomenik dvema partizanoma. Zraven sta še lesena hiška in gospodarsko poslopje. Dom, leta 1988 prenovljena mežnarija, je odprt le ob nedeljah in državnih praznikih. Dežurni postrežejo s pijačo, kuhati in streči jedačo pa ne smejo; dovoljenja za to so zanje predraga, so nama povedali. Številni domačini, ki to vedo, so seveda iz nahrbtnikov privlekli marsikaj za pod zob. Midva pa česa takega nisva pričakovala in ko je dežurni videl najina začudena (in lačna!) pogleda, nama je postregel s krožnikom domačih piškotov, ki jih je napekla njihova članica. Neverjetno, kako lačnemu k radlerju teknejo piškoti. In prijaznost takisto.

 

 

Ko sva se vračala, sva zavila desno po gor grede  odkriti stezici nad Jelenom. Po kakih 10 minutah naju je pripeljala ob vinograd in že sva zagledala turistično kmetijo. To je torej pot, kakor jo opisuje vodnik. Na njej sva srečala pisanega lazarja, sicer pa ves dan ne žive duše, razen seveda pri planinskem domu, kamor očitno prihajajo po drugih poteh. V nekaj minutah sva bila pri Razgoršku. Šele zdaj sva opazila, da je na vogalu brunarice slaba markacija, čeprav kažipota kažeta na cesto. Odtlej je šlo spet po poti vzpona. Za ograjo pod Kačjekom so se pasle ovce; radovedno so naju zasledovale skoraj do gozda. Tam sva jo namesto nad grapico, »tlakovano« s ploščatimi skalami, ubrala kar po njej, saj ni bilo veliko vode.

 

Še vedno naju je peklilo, kje so razvaline gradu Lanšperk na Gradišču (539 m), zato iz gozda nisva zavila desno proti Rupam, ampak levo. Kar hitro se je začel asfalt in naju pripeljal do počitniške hiše, kjer ni bilo nikogar. Cesta se je povzpela mimo vodnega zajetja do samotne hiše in se končala pri znaku za prepoved prometa z napisom Privatna cesta. Tudi ta hiša »deluje« le za konec tedna. Mama je v zunanji kuhinji pripravljala kosilo, oče nama je povedal, kje najdeva lanšperške razvaline (iz gozda ne bi bila smela zaviti levo po cesti, ampak bi se bila morala povzpeti desno v travnati breg), mlajši sin naju je zaslišal, od kod sva in kaj počneva tukaj, starejši pa naju je, ko sva obrnila, »zasledoval«, ker ga je, kot se je izkazalo, zanimalo, kaj bova našla, saj še ni videl Lanšperka. Vrnila sva se torej na kraj, kjer sva prišla iz gozda, in za odcepom zavila desno v nepokošeni travnati breg. Kar na slepo sva hitro prilezla do razvalin in (prazne) vpisne skrinjice, na kateri piše Grad Lanšperg 539 m. Nato sva naletela na markacije in od skrinjice se je spustila označena stezica. Kod teče, nisva mogla raziskati in okolice tudi ne, ker se fantiček ni znal vrniti sam, in sva ga morala pospremiti nazaj na travnati breg, od koder je znal k svojim. Ko sva se vračala proti Rupam, sva srečala očeta, ki ga je že iskal z avtomobilom.

 

V Rupah sva kratek čas vedrila pod nekim toplarjem in neznansko razburila psa čuvaja, sicer pa je vrnitev po že znani poti minila brez posebnosti. Vzela nama je slabi dve uri. Z obiskom pri zanimivi gospe s tremi imeni in pri prijaznih galicijskih planincih sva bila prav zadovoljna.