Vinski vrh nad Vinami in Vinsko Gorico

Skoraj od povsod, koder sem (sva) se potepala, ko sem bila v zdravilišču Dobrna, je bilo videti dva hriba: manjše Gradišče (542 m) in večji Vinski vrh (557 m) z anteno, med njima pa sedelce z nekaj hišami. Ko se mi je pridružil Jani, sva zlezla na višjega.

 

 

Iz zdravilišča sva se odpravila do križišča sredi Dobrne in tam levo. Mimo vhoda v razpadajočo vilo Ružičko sva prikorakala do mostu čez Dobrnico in na drugi strani pred koncem naselja zavila desno na ozko asfaltno cesto. Že od daleč nama je kazala pot cerkev sv. Miklavža v Vrbi. Po njej se krožna pot, katere del sva se namenila prehoditi, imenuje Pot od Miklavža do Miklavža. K cerkvi iz 16. stoletja vodijo stopnice. V južno steno je vzidan nagrobnik rimskega vojščaka Avrelija Viktorja iz 3. stoletja. V niši na zvoniku je kip sv. Miklavža. Posebnost cerkve je mali stolpič na kapeli. Lepe notranjosti žal nisva videla.

 

 

 

 

 

 

 

Mimo še prazne kapelice se spusti kolovoz in tam se krog začne in konča. Midva sva nadaljevala po asfaltni cesti, kakor nama je pokazala markacija klobuček. Na koncu vasi naju je kažipot usmeril levo in zatem je asfaltno cesto zamenjala senčna gozdna. Na travniku pod njo so se pasle ovce, midva pa sva se popasla v gozdnih jagodah. Po krajšem spustu sva stopila iz gozda. Pri tamkajšnji domačiji sva napasla še svojo radovednost. Zanimalo naju je, katere hribe sva gledala med potjo in kaj pomeni Majpigel na kažipotu (tudi na zemljevidu). Gospodar nama je razložil, da sva videla Lindeško goro (v Atlasu Slovenije sem našla le naselje Lindek in Lindeški grad) in Kislico (Kislica, v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije tudi Kisel(i)ca, je v atlasu Špičasti vrh, 994 m, nekateri viri pa trdijo, da je Špičasti vrh najvišji vrh Kislice) ter Konjiško goro. Majpigel je graščina nad Vinami, v kateri ne stanuje nihče.

 

 

Radovednost naju je najprej gnala k Majpiglu. Spustila sva se na cesto proti Vinam, kjer številne hiše razpadajo, nekatere pa so nove, tudi zelo velike; vas se nama je zdela precej nenavadna, saj v njej prevladujejo gospodarska poslopja. Ko se je asfaltna cesta začela spuščati, sva jo zapustila v levo po ožji. Pred nama je stal hribček, vrh katerega je izza drevja kukala graščinska streha. Preden se je cesta prekucnila navzdol, se je od nje odcepil kolovoz. Mimo toplarja in majhne stare hiše sva prišla h glavni stavbi z novejšim poslopjem z garažo in s čebelnjakom zadaj. Pod novimi strehami je tičalo staro, že nekoliko razrahljano zidovje. Videlo pa se je, da je bila graščina Vine ali Majpigel (Weinbüchel) z začetka 17. stoletja nekoč kar imenitna. Najprej je bila last celjskega minoritskega samostana, od leta 1791 pa je zamenjala več lastnikov. Leta 1922 jo je kupila družina Piščanec; od leta 1930 do smrti je v njej živela in ustvarjala malo znana slikarka Elda Piščanec (1897‒1967) in Piščanci so menda lastniki še danes. Na vrtu sva se posladkala z belimi murvami (upam, da nama lastnik ne bo zameril).

Vrnila sva se na Vine in pri hiši 17 sledila klobučku na levi kolovoz (gor sva prišla po desnem). Čez travnike sva se povzpela v gozd in tam dalje po široki blatni vlaki. Na križišču štirih kolovozov in steza sva zavila desno nazaj. Zdaj sva bila na grebenu, ki se je sčasoma začel rahlo vzpenjati. K sreči je bil dobro zaščiten pred soncem, saj je bil dan zelo vroč. Ko sta markacija in puščica pokazali levo navzdol, sva sklepala, da sva na najvišji točki. Udobna grebenska steza se je še nadaljevala in ko sva šla pogledat, kam, sva ugotovila, da je najvišja točka nekoliko naprej, označena z geodetskim kamnom. Vrnila sva se k markaciji in puščici in v dveh minutah sva bila na cilju s klopco in vpisno skrinjico, a brez razgleda. Na tisti strani, kjer stoji klopca, sva skozi vrzel v drevju videla antenski stolp. Torej (planinski) vrh ni pri stolpu, kakor sem pričakovala.

 

V dolino sva se vrnila po drugi strani, kamor je kazala bela puščica. Hudo strma ozka blatna stezica se je skrivala v podrasti. Sestopila sva na slab kolovoz, ki se je takoj zožil v stezico. Levo navzdol je šlo še nekaj časa po ozki še strmejši in zelo slabi potki, potem pa se je izgubila. Zdelo se je, da tod že dolgo ni nihče hodil. Po nekaj tavanja sva se s težavo podričala na gozdno cesto in ugotovila, da se po nekaj korakih v levo nanjo izteče stezica, ki sva jo zgoraj izgubila. Stopila sva iz gozda. Gozdna cesta je naredila desni ovinek; levo se je odcepil travnat kolovoz, midva pa sva nadaljevala desno mimo vegaste hiše. Pod njo sva našla samo dve puščici navzgor, markacij pa ni bilo. Spuščala sva se po travniku. Pod hišami, ki so že del Vinske Gorice, sva zavila ostro levo. Pred naju se je postavil kolovoz izpod hiš na desni. Zavila sva levo nanj do prečne makadamske ceste in sledila klobučkom desno.

 

Asfaltna cesta naju je odložila pri Dobrnici in onkraj mostu sva zavila desno na sprehajalno pot med cesto Dobrna‒Vojnik in potokom. Po naslednjem mostu sva ga spet prestopila in zapustila pot Od Miklavža do Miklavža, ki je zavila na drugo stran ceste, midva pa desno proti Vinski Gorici in Dobrni. Nazaj na izhodišče so naju po dveh urah in pol pripeljali knafelčki. Po takšni »vinski turi« se je pri večerji tako rekoč spodobil kozarec konjičana.