Storžič, lepotec Kamniško-Savinjskih Alp

Storžič (2132 m) sva 35 let občudovala skozi okno svoje spalnice v Komendi in tudi od blizu sva si ga že ogledala. Letos se mi ga je spet zahotelo. Drugo junijsko soboto sva si za izhodišče izbrala Mače in na razcepu dobre četrt ure nad parkiriščem pri umetelnem znamenju zavila levo.

 

 

Prestopila sva Suho in se vzpenjala po koreninasti stezi ob njenem pritoku. Bližnjic je kar mrgolelo in nekatere so bile s kako počez položeno vejo zasilno »zaprte«. Vsaj jaz sem tako razumela, ampak za tiste, ki si brez potrebe utirajo bližnjice, je tako znamenje najbrž premalo. Po prečkanju gozdne ceste sva se vzpenjala ob poseki, porasli z mladim smrečjem. Tam je cvetelo obilo lučnikov. Korenine in skale na razločni stezi so nama pogosto služile za stopnice. Spet sva dosegla gozdno cesto, ko pa se je razcepila, sva se med krakoma povzpela na stezo. Zaljšali so jo veliki zali kobulčki. Strmino sva premagovala v ključih in po stopnicah, delu markacistov. Čez čas se nama je odprl pogled na dolino od Kranja s Šmarjetno goro do Ljubljane s Šmarno. Ustavila sva se na razgledišču s hvalospevom preddvorski fari, ki sva ga poznala že s poti s Kališča.
 

 

Od razgledišča sva stopila na gozdno cesto; oznak ni bilo, domnevo, da jo je treba prečkati, pa nama je čez nekaj časa potrdila markacija. Ko sva cesto prečkala naslednjič (tokrat na označenem prehodu), je bila že precej poraščena, in ko sva kmalu zavila levo nanjo, je bila bolj kolovoz. Po kakih 25 m sva se povzpela desno na stezo. Pogled na tamkajšnji gozd, nepospravljen, čeprav dostopen po cesti, mi je pomagal razumeti, zakaj imamo v Sloveniji toliko lubadarja; kako je šele na težko dostopnih in nedostopnih krajih. Kar hitro sva znova zavila levo nazaj na gozdno prometnico in prišla do kažipotov; tisti za Kališče je kazal naravnost navzgor. Pri naslednjem srečanju z gozdno cesto ali kolovozom so naju pričakali številni velecvetni naprsteci. Ko sva spet zavila desno v strmi breg, sva nadaljevala po lepo nadelani poti v ključih z utrjenimi robovi in ponekod s stopnicami. Nekateri so se že vračali, a se nismo srečali – zaradi bližnjic.
 

 

Pot naju je vodila mimo ene številnih stvaritev gorskega tekača in rezbarja Ivana Šavsa (tudi vsi tamkajšnji umetelni kažipoti so njegovi) – okrašene klopce in znamenja z ocvetličeno »pesmico«, malo nad njo pa je še ena klopca, sicer mnogo manj imenitna, zato pa z dokaj točno stensko (pravzaprav drevesno) uro. Kmalu nad tem počivališčem sva stopila iz gozda in po slabih dveh urah dosegla Spodnje ali Malo Kališče (1435 m ali 1425 m) s tremi brunaricami Agrarne skupnosti Bašelj, kjer je Šavsovo rokodelstvo doseglo enega svojih vrhuncev (že tako »obloženim« kažipotom je dodan še zvonček želja). Plošča na bližnji skali spominja na ustanovitev II. bataljona Kokrškega odreda. S te male planine je zelo lep pogled na Storžič. Iz gozda nad njo sva stopila na plano in v četrt ure prispela k Planinskemu domu (nekdaj Kokrškega odreda) na Kališču (1540 ali 1534 m).

 

Pri domu se nisva dosti mudila, ampak sva kar nadaljevala pot. Čedalje bolj sva uživala v pogledu na svoj postavni cilj. Po poraščenem delu njegovega pobočja se je lepo videlo, kako stezica vijuga navzgor. Mimo razcepa, kjer sva bila posvarjena, da se podajava na zahtevno pot, sva v dobre četrt ure prišla na Bašeljski preval (1630 m), ki ga imam v lepem spominu iz poletja 2005, ko sva se povzpela na Bašeljski vrh in Mali Grintovec in me je navdihnil za zgodbo o dečku, ki ga je babica prvič peljala v gore. Sledilo je precej grizenja kolen z eno samo kratko uravnavico vmes. Proti koncu so se stezice kar namnožile in včasih sta bili označeni celo dve. Pobočje se je postavilo tako pokonci, da sva po golih skalah laže napredovala brez palic, zato sva jih zložila. Debelo poldrugo uro nad prevalom sva vesela prisopihala na vrh, posebno jaz, da sem spet kos strmini in višini.

 

Storžič je najvišja gora zahodne skupine Kamniško-Savinjskih Alp. Ime je dobil po stožčasti obliki; Rudolf Badjura omenja staro ime (Kranjski) Storžec. Na vrhu je malo prostora, komaj za velik lesen križ. No, kljub vsemu ga je še ostalo za peščico navdušenih planincev in lahkokrilih kavk. Te so se navduševale predvsem nad grižljaji, mi pa nad razgledi, čeprav je bilo ozračje nekoliko mrčasto. A vsej lepoti navkljub smo vsi vihali nosove nad neznanskim smradom, saj je bil naš cilj dobesedno prekrit z živalskimi iztrebki. Zaradi tega sva se »utaborila« nekaj metrov pod njim.

 

 
 

Nazaj grede sva kake pol ure pod vrhom pri treh ušescih vrvnih klinov še bolj občutila, da bi v tistih strmih skalah prišlo kar prav nekaj varovanja. Čeprav je bilo treba paziti na vsak korak, pa ni bilo mogoče prezreti sinje modrih šopkov in šopov zvončic, ki so se kljub dobesedno trdim razmeram razcvetele v prave lepotičke. Za najtežjim delom sva spet raztegnila palice. Ko sva se spuščala proti Bašeljskemu prevalu, sva se ozirala za jadralnimi padalci. Pri tem sva odkrila, da nekdo motri tudi naju: krokar ‒ drobno črno piko vrh krušljivega skalovja mi je približal objektiv. V planinskem domu sva si privoščila radler, potem pa se vrnila v dolino. Pod domom sem šele zdaj opazila šopasto zvončico, belo sestrično modrih.
 

 

Vse popoldne sva poslušala hrumenje helikopterja in ugibala, ali koga išče. Šele doma sva izvedela, kaj se je zgodilo; morda je bil ponesrečenec celo eden izmed planincev, ki sva jih srečala tisti dan.