Mrežce‒Lipanski vrh‒Lipanca

Jani je že bil na Lipanskem vrhu sam, pa je okoliške cilje povezal malo drugače in je 19. julija peljal tja še mene. Lahko tako rečem, saj se z orientacijskimi nalogami ukvarja predvsem on in tudi hodi vedno spredaj.

 

 

Parkirala sva ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik nad Rudnim poljem in sledila kažipotu Viševnik. Po smučišču se nisva mogla povzpeti, ker je bilo zaradi tabora PD Bohor ograjeno, in sva pot začela v smrekovem gozdu ob njem. Dosegla sva gozdno cesto in zavila desno po njej. Markacij ni bilo in šele na križišču, pred katerim je parkiralo nekaj avtomobilov, sva dočakala kažipot Lipanca. Kazal je naprej, levo pa se je odcepila gozdna cesta z zapornico. Čeprav tam ni bilo oznak, sva zavila v tisto smer, kakor sva prebrala v nekem opisu na spletu.

 

 

 

Na razglednem levem ovinku je cesta pogledala iz gozda. Najprej sem opazila obilico volnatoglavih osatov, šele nato gozdnat hrib s skalnato steno. Stopila sva na rob travnika in spodaj zagledala peskokop Krucmanove konte, ob njem pa velik pisan čebelnjak. Nadaljevala sva po cesti, ki je nekaj časa tekla po robu gozda, nato pa se je potopila vanj in naju pripeljala mimo še enega čebelnjaka, katerega stanovalke so se pasle v gozdu. Tudi midva sva se nekoliko napasla – na jagodah. Ob cesti so cveteli meni zelo ljubi velecvetni naprsteci.

 

 

 

Sredi prvega klanca navzdol se je levo odcepil zaraščen kolovoz (tam sta stala dva avtomobila), po katerem se najbrž pride na Zgornji Razor. Kmalu za dolgim desnim ovinkom se je začela cesta spet vzpenjati in naju pripeljala do kažipotov desno proti Rudnemu polju in levo proti Lipanci. Šele zdaj so se pojavile markacije. Sklenila sva, da jim bova nazaj grede od tukaj sledila in tako dognala, kje teče označena pot. Vzpenjala in spuščala sva se po kraškem svetu, včasih kar strmo. Tamkajšnje markacije so narisane dovolj visoko tudi za zimsko pohajanje. Razveseljevali so me veliki in »mali« zali kobulčki, zvončice, rožnordeči deženi, šentjanževke, posrečene »lučke« kosmatincev in še posebej en sam panonski svišč (še v popkih). Velike krošnje so dajale prijetno senco.

 

 

Drevje se je sčasoma zredčilo in čedalje več je bilo macesnov. Mimo večjega in manjšega kala ter skromne klopce sva prikorakala med ruševje, brinje, rododendron, vednozelene kamnokreče, zvončice ... Na dozdevno neoznačenem razpotju sva bila sprva zbegana, kako izbrati med stezama, katerih ena se je spuščala desno in druga vzpenjala levo. Bolj po naključju sva opazila v macesnovi krošnji skrit kažipot levo za Vodnikov dom, Viševnik in Mrežce. Skozi drevje sva zagledala Blejsko kočo in vrhove nad Lipanco, vendar sva kar nadaljevala proti Mrežcam. Na tej poti naju je presenetila tablica 38. postaje Slovenske geološke poti, na kakršne naletiva tu in tam, ne da bi vedela, katere zanimivosti so ob njej, ker vodnika ne nosiva s seboj (sploh pa so v njem samo poti do 33). Tu je pri še enem majhnem kalu najina pot zavila pravokotno levo navzgor. Sence je bilo v glavnem konec. Na razpotju takoj zatem sva zavila desno (leva pot vodi na Viševnik) in na kratki uravnavi spet naletela na kal. Pojavljale so se nove in nove rože: zlatičnice, krvomočnice, kadulje, marjetice, poponi, rožni koreni, osati.

 

 

 

 

 

 

 

 

Proti vrhu sva se na tratah, posejanih s skalami in ruševjem, večkrat ustavila zaradi razgledov. Na Mrežcah (1965 m) sem bila tokrat prvič v kopnem. Lipanco sva imela kot na dlani, prav tako Lipanski vrh. Do njega sva v četrt ure priplezala ob jeklenicah (in zoisovih zvončicah). O njegovi nadmorski višini bi se dalo »razpravljati« (1974 ali 1975 m ali pa 1965 ali 1968 m), a raje ne bom. Na obeh vrhovih sta žiga. Razgledi dobro poltretjo uro nad izhodiščem so bili res imenitni: Viševnik, Veliki Selišnik, Mali in Veliki Draški vrh, spredaj Debeli vrh in Vrh Razorja, nad slednjim Triglav, Rž, Rjavina, Luknja peč ‒ upam, da od navdušenja nisem kaj pomešala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Lipance sva se vrnila po drugi poti. Spustila sva se proti Brdom (Brdu). V ruševju je bilo vroče kot v kotlu in kadar je zapihalo, sva si prav oddahnila. Smer Brdo sva zapustila pri skali z napisi levo Deb. peč – Brdo in Krma ter desno Blejska koča. Po več kot pol ure pretikanja med skalami in ruševjem sva pristala na poti z Lipance na Debelo peč in v dobrih petih minutah (tričetrt ure pod vrhom) prišla na Lipanco. Na planini so se okrog srčastega kala še pasle krave. Pri Blejski koči pogosto srečava kakega znanca, tokrat mojo sošolko iz osnovne in srednje šole. Po obveznem ričetu sva se odpravila v dolino.

 

 

Najprej sva se povzpela do razpotja nad planino, na katerem sva zjutraj zavila proti Mrežcam. Kakor se rado zgodi, sva gor grede po tej poti hodila čisto sama, samo skupinica presenetljivo tihih otrok z vodnico naju je prehitela, zdaj pa sva srečala le poljsko družino. Ko sva prispela na gozdno cesto, nisva nadaljevala desno po njej (od tam sva prišla zjutraj), ampak sva jo pri kažipotih prečkala v smeri Rudno polje. Dobro označena pot naju je presenetljivo hitro ‒ prej kot v pol ure ‒ pripeljala k peskokopu Krucmanove konte, kjer je ob gozdni cesti parkiralo veliko avtomobilov. Tam je kažipot Blejska koča Lipanca, mimo katerega zjutraj nisva šla. Kot bi mignil, sva pri zapornici zašpilila klobaso, le še pod smučišče se je bilo treba spustiti (z Lipance uro in 20 minut).

 

Lipance in okoliških hribov se človek menda nikoli ne naveliča. Veseli me, da sem spoznala še enega.