K Peričniku in v Vrata še s podmladkom

Ko sva bila pri Peričniku in v Vratih, sva sklenila peljati tja tudi vnukinji. Odkar sva zadnjič vzela s seboj Ajdo, je minilo že šest mesecev. Medtem ko za podvige z otroki nisem bila »opravilno sposobna«, je Vesna dopolnila tri leta in se nam 12. septembra prvič pridružila. Seveda nismo toliko hodili kot midva julija, natelovadili smo se pa kljub temu.

 

 

Najprej smo se zapeljali do Koče pri Peričniku. Po uvodnih težavah z oblačenjem in »opremo« smo se odpravili k spodnjemu slapu. Moje razmišljanje, kako bom pazila na desnico in ne dvigovala že kar težkih deklet, je bilo čisto odveč: vnukinji sta pograbili dedija vsaka za eno roko in hajdi v hrib. Kaj kmalu pa je postalo zabavno skakati čez kamne in korenine in dedijeva pomoč je prišla v poštev le v skrajni sili. Presenetljivo hitro smo prispeli do prvega slapu. »Tako kot ena nevihta,« je Vesna opisala bučanje vode. Nataknili smo si kapuce in se povzpeli za slap. Pršenje in kapljanje vode je lahko zelo zabavno!

 

 

Soglasno smo sklenili, da je treba videti od blizu tudi zgornji slap. Spet smo se pognali v breg. Čeprav so naju zavarovane stopnice nekoliko skrbele, je šlo brez težav. A slap je slapu enak, zato je treba poskusiti še kaj drugega. Ajdin poskus se je končal ponesrečeno ‒ stopila je v vodo. Potem sta se dekleti spomnili nečesa manj mokrega: z dedijem sta se povezali v vlak. Ta je potem glasno čuha-puhal po zaviti in strmi progi, pred mostičkom (vračali smo se po drugi poti) pa je tudi predirljivo zapiskal.

 

 

Od Koče pri Peričniku smo se odpeljali v Vrata. Parkirišče je bilo precej polno in med Šlajmerjevim in Aljaževim domom je bilo prav tako vse zaparkirano, tudi trata. Ker je bil čas za kosilo, smo se pošteno okrepčali. Dekleti sta naju prijetno presenetili in jedli, kot je treba; Ajda si je privoščila celo nekaj dodatnih grižljajev z dedijevega krožnika.

 

 

Nato smo se odpravili proti spomeniku padlim partizanom gornikom. To pa ‒ čeprav po ravnem ‒ ni šlo tako hitro. Ajda je splezala na vsako skalo, Vesna pa seveda ni hotela zaostajati za njo. Ker njene zmogljivosti zaostajajo za Ajdinimi, so se izmenjavali klici »Bom sama!« in »Dedi, vzdigni me!« Ko je starejša zajahala posebno veliko skalo, je bil to njen slon in nič kaj ji ni bilo všeč, da je nanj zlezla tudi sestrica. »Vesna, na narobno stran slona si se usedla,« jo je poučila, male pa to sploh ni motilo. Nazadnje smo našli še enega slona in jezdili sta vsaka svojega. Ko sva ju končno spravila s skal, sta se začeli skrivati.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kljub številnim zastojem smo nazadnje vendarle prikorakali do velikega klina z vponko. Da smo pod najvišjo goro v državi, ju ni posebno prevzelo, zato pa se je spomenik izkazal za imenitno gugalnico in kar težko je bilo odstopiti prostor naslednji deklici, ki je s starši prispela za nami. K sreči smo našli novo zabavo: skakanje v višino. Čeprav je bil dedi že pošteno utrujen, se je še nekaj časa razlegalo: »Samo še enkrat! Še jaz!« Med vračanjem k Aljaževemu domu je Vesna neumorno nosila na glavi veliko preklo, dosti večjo od sebe, Ajda pa je še kar poplezavala. Na koncu gozda smo palico prislonili ob skalo, morda še komu pride prav.

 

 

 

 

Na trati pri domu smo razgrnili odejo, si razdelili čokolado in se umirili ob pravljici o Zlatorogu. Prebrala sem jo iz knjižice Zlatorog v pripovedi in resnici Dušice Kunaver in Brigite Lipovšek. Odlomke iz Aškerčeve pesnitve Zlatorog ‒ narodna pravljica izpod Triglava (žal niso prepisani posebno natančno) sem povedala nekoliko po svoje, ker se mi je zdelo, da starinskega umetelnega jezika ne bosta razumeli. Potem smo prebrali še o ajdovski deklici in triglavski roži.

 

 

 

Kako hitro so otroci spet spočiti, če je priložnost za zabavo! Preden smo pospravili odejo, sta se skobacali na dedija in plezali po njem kot prej po skalah. No, to je bilo menda vendarle dovolj, kajti ko smo se naložili v avto, je na zadnjem sedežu brž vse potihnilo in kodrolasi glavici sta zakinkali. Midva pa sva premlevala Ajdine besede, da moramo naslednjič »na kaj bolj poštenega«. Ta izlet je bil preizkus, koliko in kaj zmore Vesna, in je bil za Ajdo najbrž res prelahek, a ker tako rada pleza, mislim, da ji je bilo kljub temu čisto prijetno.