Galetovec kot »izgovor« za pokljuške planine in visoka barja

Ko sva bila na Galetovcu drugič, nama je prijazen planinec povedal za še eno izhodišče, na Gorjušah, a »z asfaltne ceste levo in še enkrat levo« se je izkazalo za nekoliko pomanjkljiv napotek. Celo Miheličeva razlaga, da je dostop »lahek in udoben. Od ceste, ki pelje iz Bohinja na Pokljuko, se malo nad Gorjušami odcepi na desno gozdna cesta. Že po nekaj metrih je prvo križišče, kjer izbereš levo cesto, na naslednjem križišču kak kilometer dalje pa še enkrat levo« ni čisto brez hib, kajti taka odcepa sta dva (za naju, ki sva se pripeljala od Mrzlega studenca, seveda leva): prvi je med kilometrskima oznakama 4,5 in 5,0, drugi pa med 6,0 in 6,5. Na obeh krajih iz odcepa kar hitro nastaneta dve poti in ni označeno, katera je prava. Pri prvem odcepu je sicer stebriček TNP, a nisva bila gotova, ali puščica pod rdečo tablico z napisom Galetovec kaže levo na kolovoz ali desno na stezo, pri drugem pa za rumenim kažipotom Galetovec 1h gozdna cesta zavije levo, desno pa se od nje odcepi kolovoz. Med odcepoma sta znaka za konec občine Bled in za začetek občine Bohinj. Odločila sva se za drugi odcep in domačin nama je povedal, da je prava pot leva (po gozdni cesti).

 

 

Iz namočenih tal in krošenj so se k soncu, katerega žarki so se vztrajno prebijali skozi veje, dvigale romantične meglice. Vsepovsod sva srečevala gobarje in videvala njihove avtomobile. Travnati svet desno pod gozdno cesto, ki se je večkrat poslabšala v kolovoz z velikimi lužami, je bil videti precej mokroten. Skozi drevje sva opazila nekaj hiš. Po dobrih 20 minutah sva zagledala prvo markacijo, kajti najina neoznačena pot se je križala z markirano z Bohinjske Bele na Galetovec (čez Planino za jamo), tako da sva morala zaviti levo, kamor je kazal tudi kažipot.

 

 

 

 

 

 

Vzpenjala sva se med robom gozda in travnikom z lesenjačo, ki sva jo malo prej videla skozi drevje. To je del območja, ki je na zemljevidu označeno kot Kranjska dolina. Šele zdaj sva se začela vzpenjati. Kar hitro sva bila pri lesi in na planini Ilovec (Ivovc). Više levo se nanjo izteče še ena pot, domnevala sva, da prej omenjeni prvi odcep s ceste. Po kratkem klepetu s pastirjem, ki se mu je ravno ta dan iztekala letošnja »služba«, sva zapustila planino pri lesi, okrog katere so postopale in poležavale krave. Tu sva pozimi zavila desno, tokrat pa sva izbrala levo pot. Nadaljevala sva navzgor ob gozdu in zavila skozenj. Na travniku na drugi strani sva dosegla naslednjo leso in se povzpela desno ob ograji. Na stari smreki na levi je čemela preža. Steza naju je vodila med brinjem in starimi listavci.

 

 

Tik pod ciljem se nama je z desne pridružila druga (desna) pot z Ilovca, z leve pa z Bohinjske Bele (čez Slamnike). Iz doline se je hitro dvigala megla. Prehitela sva jo ravno toliko, da je na vrhu še ni bilo in sva ujela zadnje okence v belini, potem pa se ni videlo nič več. Pa ravno po imenitnem razgledu slovi Galetovec! Tokrat je bil žal na voljo le na tabli, na kateri sta tudi krajši opis območja v slovenščini in angleščini ter trikitična Vodnikova pesem o razgledu. Tabla je vsakič, ko prideva, bolj zaraščena. Tudi vzletišče za jadralne padalce se mi je zdelo nekam zapuščeno.

 

 

Na Ilovec sva se vrnila po drugi (od spodaj desni) poti. Ta je ožja, zaradi korenin bolj spolzka in krajša; že v dobrih petih minutah sva bila pri lesi, pri kateri se stakne s prvo. Tokrat sva planino zapustila po kolovozu, za katerega sva domnevala, da se izteče na cesto pri prvem odcepu. Ko sva prečila planino, nisva mogla prezreti jerebike, razkošno ozaljšane z rdečimi jagodami. V gozd sva vstopila pri še eni lesi. Kolovoz se je najprej vzpenjal, se za kratek čas zravnal in se obrnil levo navzdol ter naju mimo dreves, »oblečenih« v zelene zaščitne mreže, in smreke z znamenjem in slabotno markacijo res pripeljal po stezi na asfaltno cesto pri stebričku TNP. Zavila sva levo proti drugemu odcepu, kjer naju je čakal avto. Spotoma sva si lahko ogledala še tablo, ki je v sramoto blejski občini in žali Prešerna.

 

 

 

 

 

 

 

Pohodniški dodatek

 

Ker nama je Galetovec vzel zelo malo časa (50 minut gor, 20 dol), sva si privoščila še nekaj visokih šotnih barij in planin. Eno tako barje, Ledine, sva že spoznala, Pokljuka pa je prav znana po njih. Visoko barje je mokrišče, na katerem rastline nimajo stika s podtalnico, zato so odvisne le od padavinske vode, ki vsebuje malo hranilnih snovi. Ena takih rastlin je šotni mah, graditelj visokega barja. Šijec, Goreljek in Veliko Blejsko barje so nastali iz ledeniških jezer. Na njih menda rastejo vse ombrotrofne (= odvisne od dežja) vrste rastlin, ki uspevajo v Sloveniji.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Levo ob cesti z Gorjuš proti Mrzlemu studencu, na območju, na zemljevidu označenem kot Močila (na novejšem Sidartinem narečno Maroste), je stebriček TNP, ki opozarja na največje pokljuško visoko barje Šijec. Za bližnjim prometnim znakom se s ceste odcepi steza k opazovalnemu stolpu na robu barja, saj po njem ne smemo hoditi – zaradi naravovarstvenih razlogov, pa tudi zaradi svoje varnosti.

 

 

Za Šijec nisva porabila niti četrt ure, zato sva se ustavila še nekoliko naprej proti Mrzlemu studencu. Parkirala sva ob cesti v bližini stebričkov TNP, ki označujeta Pokljuško pot – na levo k barju Goreljek in na desno k Velikemu Blejskemu barju. Odločila sva se za slednje. Markirana steza naju je pripeljala do opazovalnice. V tistem močvirnem svetu bi nama bili prav prišli gumijasti škornji, čeprav je bila steza ponekod tlakovana z lesom, po katerem pa je seveda precej drčalo. Dohitel naju je bos mladenič z obuvali v rokah, navdušen nad barjem, po katerem menda kar pogosto pohaja (pa ne bi smel!). Domačinko, ki je nekaj nabirala, sva vprašala, kaj je to. Pušpan. Tega si nisem znala predstavljati, zato je pokazala: brusnice. Sicer je vedela, kaj je pušpan, a je trdila, da pri njih brusnicam pač rečejo tako. Hm.

 

 

Ko sva prispela na Grajsko planino, se je iz stanu kadilo in okrog večjega kala so se pasle krave. Kažipoti na zgornjem delu planine (nazaj Pokljuka – Šp. hotel, naprej Rečitno – Camp Bled; kje in kaj je Rečitno, nisem dognala, morda je ime povezano z Rečiško planino) se nama niso zdeli posebno jasni. Domnevala sva, da je treba naprej po gozdni cesti. Šele ko dolgo ni bilo markacij, sva spoznala, da bi bila morala pri nejasnih kažipotih zaviti levo. Po skoraj pol ure se je cesta nehala vztrajno vzpenjati; tekla je med mladimi smrekami in pas trave na sredi je bil že širši kot kolesnici. Pripeljala naju je do hiše z že drugo zardelo jerebiko ta dan, Vovkove bajte (tokrat na Sidartinem zemljevidu knjižno Volkova – kdo ve, kaj vodi avtorje zemljevidov pri njihovih odločitvah).

 

 

Slabih 10 minut za Vovkovo bajto se je povprek postavila markirana gozdna cesta in nadaljevala sva desno po njej; tako se je končala najina nemarkirana stranpot. Kar kmalu sva prišla na Rečiško planino z več stavbami. Posebno imenitna je bila (najbrž nekoč) največja, ki ima sicer novo streho, leseni deli pa so v precej slabem stanju. Na ganku in drugod sva našla več takih in drugačnih podpisov in »podpisov«, kakršni potrjujejo rek, da kjer se osel valja, tam dlako pusti. Planina se nama ni zdela več živa.

 

 

 

 

 

Nazaj grede nisva zavila proti Vovkovi bajti, temveč sva sledila markacijam, da bi ugotovila, kje sva jih zgrešila. Pot so nama popestrile različne gobe, o katerih se nisva spraševala, ali so užitne. Kažipot za Grajsko planino naju je usmeril levo s ceste na zaraščeno stezo. Markacije so naju vodile čez hrib, ki sva ga prej obhodila po cesti. Hodila sva po razdejanem gozdu; kar je ležalo po tleh, je bilo videti že zelo staro. Steza je večkrat skoraj izginila, a k sreči je bilo dovolj markacij. Zanesljivo so naju pripeljale nazaj na Grajsko planino – natanko pri nejasnih kažipotih. Tudi zdaj ko sva vedela, kod teče markirana pot, je s ceste nisva videla. Krave so še kar neumorno zvončkljale, ko sva se poslovila od planine. Začelo je rahlo deževati, a še preden sva se po dobri poldrugi uri vrnila k avta, je tudi nehalo.

 

 

Galetovec nama je megla sicer nekoliko skazila, a brez njega ne bi mogla govoriti o tavanju po slovenskih hribih in tegale zapisa ne bi bilo. Škoda seveda ne bi bila bogve kakšna, ampak mene pisanje preprosto veseli. Celo o »ponesrečenih« izletih. Sploh pa se imam tudi na takih lepo.