Po sledeh rokovnjačev nad Kamniško Bistrico

Ljudsko izročilo pravi, da so se v votlinah na obeh straneh Sedelščka pred izlivom v Kamniško Bistrico skrivali rokovnjači, zato se imenujejo Rokovnjaške ali Ravbarske luknje ali tudi Nandetove jame ‒ po znamenitem rokovnjaškem poglavarju Nandetu, ki je baje imel kočo v Sedelščkovi grapi (Planinski vestnik 10/05, str. 12). Po Naravnih znamenitostih Kamniško-savinjskih Alp na Kamniškem območju, knjižici Bojana Pollaka, s katero sva si že večkrat pomagala, so te votline na nadmorski višini 650‒850 m in jih je težko najti. O tem sva se prepričala lani 8. novembra, ko se je Jani počutil preslabo za kako resno hribolazenje, a ne tako slabo, da ga radovednost, ki so mu jo že nekaj časa zbujala ta rokovnjaška skrivališča, ne bi gnala vsaj na krajši potep. Izkušnja je pokazala, da morda le ni dovolj resno vzel Pollakove ocene, da gre za zahtevno brezpotje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Parkirala sva pri Domu v Kamniški Bistrici. Nad njim sva se napotila mimo kapelice in partizanskega spomenika ter pred mostom čez Sedelšček zavila desno za kažipotom Rokovnjaške jame, kmalu zatem pa levo od velike skale (po Pollaku ledeniške klade). Na manjši skali sva opazila slab rumen krog, nekoliko naprej pa razločnejšega. Pollak pravi, da je nekoč markirana pot zdaj opuščena, vendar sva naletela še na eno oznako, rdečo puščico. Stezica je vijugala med skalami, tudi po nadelanih stopnicah, in se vzpenjala ob strugi Sedelščka na levi. Pri razklani skali sva se usmerila levo in v četrt ure prispela do prve votline. Kar ujemala se je s Pollakovim opisom (v njegovi knjižici so tudi približne mere glavnih štirih votlin). Prva »naloga« ni bila težka in votlina tudi ne posebno razburljiva.

 

 

 

 

 

Po napotkih iz knjižice sva nadaljevala desno ob steni (levo je sicer vodila razločna potka, vendar naju ni pripeljala nikamor). Po približno 50 m sva dosegla nekakšen rob, kjer naj bi se povzpela levo po slabi stezici. Slaba je bila res, stezica pa komajda. Precej na pamet sva napredovala med podrtim drevjem in vejevjem. Prebijala sva se proti steni v levo, ker naj bi se votline videle s poti nad Galerijami ob poti na Kamniško sedlo, in za te sva vedela, da so v tisti smeri. Po slabe pol ure naju je dokončno ustavila stena, zato sva zavila levo ob njej in dosegla manjšo votlino z oknom, ki je še najbolj ustrezala opisu četrte: imela je podrto dno in majhno okno.

 

Pri iskanju druge in tretje votline nisva bila uspešna, zato sva se vrnila k prvi (to je bilo v tisti brezpotni zmedi pravzaprav kar dosežek) in poskusila srečo še enkrat. Ni trajalo dolgo, da sva se obrnila, saj sva na drugi strani Sedelščka opazila pot nad Galerijami, s katere naj bi se videla največja (druga) votlina, torej je morala biti nekje pod nama. Ker tja zaradi podrtega drevja na strmem pobočju nisva mogla, sva se znova vrnila k prvi in poskusila levo od nje, vendar tokrat ne čisto ob skali, a spet brez uspeha. Tudi poskus po (suhi) strugi Sedelščka ni obrodil sadu. Še tretjič sva se vrnila k prvi votlini in znova zavila desno, zdaj ne proti robu, ampak ob steni. Hitreje sva začela zavijati levo, da nama stena ne bi zaprla poti. Spet sva se znašla pod domnevno četrto votlino. Skušala sva jo oblesti po desni, ker se nama je prvič zdelo, da nad njo vidiva streho spodmola. Žal sva se motila. Debele pol ure sva potrebovala za (četrto!) vrnitev k prvi votlini. Pod njo sva pomalicala in medtem opazovala mimoidoče spodaj na gozdni cesti, ki so se samo sprehajali ali pa hiteli kam više, večina najverjetneje na Kamniško sedlo.

 

 

 

Na pot proti Sedlu sva se podala tudi midva. V četrt ure sva bila pri Galerijah in kmalu zatem se nama je odprl pogled čez strugo Sedelščka na drugo votlino, ki sva jo prepoznala po sliki iz Pollakove knjižice. Ko sva jo gledala tako od daleč, da sva imela pred očmi tudi njeno širšo okolico, si nisva znala predstavljati, kje in kako bi lahko prišla do nje.

 

 

Sprehodila sva se še do postaje tovorne žičnice na Kamniško sedlo in za njo po gozdni cesti (desno), poraščeni s suho travo in posuti z odpadlim listjem, za katero se doslej na poti na Sedlo (levo) nikoli nisva menila. Stopala sva pod žičnico in bredla po suhem listju, da nama je šumelo pod nogami. Iznad drevja se je pokazal postavni Kaptan. Ceste je bilo brž konec in naprej je tekla le še zaraščena stezica. Tam sva pri zidcu prišla tik nad razbrazdano suho strugo Sedelščka; vode je bilo zgolj za majhno lužo. Zadovoljila sva se s pogledom z roba, saj se nisva hotela prebijati skozi vejevje na strmem bregu. Ko sva se vračala proti žičnici, sva srečala starejši par. On je povedal, da je zidec ostanek postaje na poti, ki so jo morali nekoč, ko še ni bilo žičnice, prehoditi tovorni konji.

 

 

 

Tako sva zanesljivo videla prvo votlino, do katere lahko pride vsakdo po razmeroma jasni in za silo označeni poti. Domnevava, da sva zlezla tudi v četrto, drugo sva videla od daleč, tretje pa nisva našla (če sva jo morebiti celo videla, za to pač nisva vedela). Jani pravi, da je njegova radovednost potešena in da Rokovnjaških lukenj ne bo več raziskoval. Bomo še videli.

Srečno 2016!

Včerajšnji božični dan se je že začel s (pre)poznim odhodom zdoma, sledile pa so mu še težave z avtom. Kar srce se nama je trgalo, ko je čas pod kičasto modrim nebom nad Mrzlim Studencem neusmiljeno bežal in je že kazalo, da z najinim »novoletnim« pohodom ne bo nič, potem pa se je le vse uredilo (naj živi AMZS!) in sva se odpeljala na Rudno polje, kjer je bilo parkirišče kar premajhno za vso tisto pločevino.

 

Načrt sva morala prilagoditi, ker je bilo že zgodnje popoldne, a na Pokljuki je izbira ciljev dovolj pestra, da nisva bila v preveliki zadregi. Odločila sva se za Viševnik (2050 m). Pot od izteka istoimenskega smučišča sem že opisala, tokrat naj le povem, da je kljub zimi precej kopna, a ker je zelo prometna, so shojeni ostanki snega marsikje hudo poledeneli, tako da so si mnogi pomagali z derezami. »Predpisani« čas do vrha (dve uri) sva precej skrajšala, saj sva se bala vračati v mraku, ko bi bila ledena mesta še bolj nevarna. Kljub strmini sva hodila hitreje kot navadno in tudi ustavljala sva se manj, čeprav so bili razgledi čudoviti (največji »dosežek« je bil, da nisem skoraj nič fotografirala). Med ruševjem se je led izmenjaval z blatom, vršni del gore pa je bil suh.

 

 

 

 

Malo pred ciljem sva dohitela Majo in Dušana in Jani ju je fotografiral, zgoraj pa sta nama uslugo prijazno vrnila, zato na fotografiji skupaj nazdravljava sebi in vam. Na vrhu je bilo še nekaj planincev, veliko pa smo jih srečali tudi dol grede, za tako pozno uro res nenavadno. Nekateri so nam pojasnili, da hočejo videti sončni zahod in precejšnjo redkost, božično polno luno (naslednja priložnost bo šele čez 19 let). Med vračanjem smo »rešili« mlado Primorko, ki je zašla v ruševju. S poti smo opazili premikanje vej in slišali klice; spodbujali smo jo, ji dajali navodila in kmalu se nam je pridružila, hvaležna za pomoč. Tako smo na božični dan opravili še dobro delo (spomnilo naju je na mladeniča, ki je nekoč pomagal nama). Na izhodišče smo prispeli še v dnevni svetlobi, ki pa je že pojemala. Parkirišče je bilo že skoraj prazno, tekaške smučine ob njem pa še precej živahne.

 

Leto, ki se izteka, do mene ni bilo posebno prijazno in ena izmed posledic je tudi velik zaostanek v spletnem dnevniku. Moja največja želja za naslednje leto je zdravje, eden izmed sklepov pa gotovo priti na tekoče s pisanjem. Tudi vam želim, da bi se vam uresničilo čim več želja in sklepov, seveda pa tudi veliko lepih in zanimivih doživetij v hribih in drugod v naravi. Srečno!

Kofc se pa ne naveličamo

Pred oktobrskim pohodom z vnukinjama naju je nekoliko skrbelo, da bosta razočarani, ker še ne bo snega, saj ga je posebno Ajda že težko čakala. 18. oktobra so bili namreč beli šele vrhovi, kakršnim še zlepa ne bosta kos. Izbrala sva Kofce (1488 m), kjer sva s starejšo vnukinjo sicer že bila, tudi sama že večkrat, a po poteh, ki jih nisva prehodila, ju še ne vodiva. Le kake prilagoditve se domisliva, predvsem seveda glede dolžine. Že prehojeno pot iz Jelendola sva skrajšala, tako da smo se zapeljali nekako do tja, kjer je na zemljevidu zapisana Globoka dolina. Ustavili smo se kmalu za vegasto lesenjačo v bregu na levi.

 

 

Povzpeli smo se po kolovozu nasproti »parkirišča«. Začnemo vedno zelo obotavljivo, počasi, saj imata dekleti o razdaljah in hitrosti popolnoma drugačne predstave kot midva (da, celo kot jaz!), zato me ni (več) presenetil Vesnin vzklik že po kakih 50 metrih vzpenjanja: »Dedi Jani, glej, kako visoko smo že!« Ko nam je pot prekrižal potok, sva takoj uvidela, da je preveč živahen, da bi si ga upala prestopiti s (tudi preveč živahnima) 3- in 5-letnico; sploh v tolikšnem mrazu bi zajeti vodo ali celo pasti vanjo pomenilo konec izleta. Čeprav so se na oni strani že videle strehe na planini, smo se vrnili na cesto in se spustili nekaj deset metrov nazaj do naslednjega odcepa.

 

 

 

 

 

 

Kar hitro smo mimo že omenjene lesenjače in preže prispeli na planino Dolžanka (1090 m) z nekaj brunaricami. Ena je imela zelo prikladno klopco za počitek, čeprav si ga še nismo »zaslužili«. Na drugi strani smo se spustili po travniku na kolovoz, a preden smo pri kažipotu vstopili v gozd, smo si še nadvse natančno ogledali mušnico. Vrh prvega večjega vzpona je bila Vesna, ki ga je premagala najhitreje, prva na vrsti za čaj. Tudi videla je najbolje; opazila je menda vsakega pajka, ki je lazil tam okoli. Nekaj časa je kar nismo spravili naprej, saj je občepela sredi poti in navdušeno oznanila: »Cela družina pajkov išče hrano!«

 

 

 

Čez 20 minut smo prečkali drugi kolovoz in še čez toliko dosegli gozdno cesto (nazaj Tržič, naprej Kofce). K lovski koči na levi nismo šli, ker je imela obisk. Dekleti sta tekmovali, katera bo prej opazila markacijo ali kažipot, da bomo sploh vedeli, kam naprej. Zavili smo desno po cesti, a samo nekaj korakov in že je bilo treba levo z nje na gozdno stezo. S poseke se nam je odprl pogled na bližnja pobočja, sicer pa so nam ga zastirali oblaki. Po kake pol ure smo prečkali kolovoz in se po stopnicah povzpeli na drugo stran. Čez 10 minut smo se že spet ustavili, tokrat pri kapelici. Tako dolgo smo se obirali, da je Janija začelo zebsti. Zeblo je tudi vnukinji, a očitno še ne dovolj, saj se jima ni nikamor mudilo. Ajda je imela preizkušen predlog: »Pejd mal dirkat naokol!« Dedi se je bolj zavzemal za drugo možnost: do toplega Doma na Kofcah je bilo le še četrt ure.

 

 

Ko smo se ogreli in se najedli štrukljev, sta dekleti že pozabili na mraz in sta se veselo zakadili proti igralom. Ajda seveda najprej na plezalno steno, Vesna pa na tobogan in gugalnico. Tudi če na igralni hiški ne bi pisalo, da je varnost otrok v rokah staršev, bi bila skrbno pazila nanju. Šele ko ju je spet pošteno zeblo, ju je bilo mogoče prepričati, da se zdaj lahko ogrejemo le s (hitro!) hojo.

 

 

 

 

 

 

 

Vrnili smo se po poti vzpona. Tudi tokrat smo se ustavili pri kapelici, kajti v termovki je bilo še čaja. Na planini Dolžanka nas je sicer mikalo zaviti levo po mostu čez potok, a po pojasnilu, da bomo tako sestopili na cesto nekoliko stran od avta, sta dekleti glasovali za že znano pot. Jesensko pozno popoldne je bilo sicer toplih barv, vendar že zelo mrzlo. Po šestih urah (hoje je bilo gor grede dobro, dol pa slabo poldrugo uro) se je prileglo odložiti planinsko opremo in se ogreti v avtu. Ajda, ki je prejšnjikrat pripomnila, da moramo naslednjič na kaj bolj poštenega, je bila tokrat s »poštenostjo« pohoda zadovoljna.

Na Kališče (po Mačenski poti), Mali Grintovec in Bašeljski vrh

Ko sva bila prejšnjikrat na Kališču, sva sklenila naslednjič preizkusiti Mačensko pot (o njenem imenu sem pisala že takrat). To sva storila (davnega!) 9. oktobra. Parkirišče sva zapustila na gornjem koncu pri markaciji in napisu Hu boršt (Hudičev boršt).

Kolovoz, ki je postajal podoben gozdni cesti, se je zlagoma vzpenjal, po strmejšem vzponu pa se je zravnal in tam se je odprl pogled na bližnja pobočja. Za naslednjo strmino se je cesta spet zravnala; skalnata brežina na levi je bila na novo odkopana. Za ovinkom po dobre četrt ure sva zagledala Hudičev boršt in – avto. Na cestišču so bile vidne sledi delovnega stroja; bilo je zvoženo in blatno. Slednjič se je pokazalo, kaj se dogaja: bager je širil gozdno cesto. Mladi bagerist se je prijazno ustavil in naju spustil mimo. Za njim je bil le še kolovoz, ki ga je seveda čakal enak »napredek«.

Na smerni tablici pri odcepu, kjer sva zavila levo s kolovoza, je bilo prvič omenjeno Kališče, in sicer dopisano Kališče 2.15. Na naslednjem razcepu je bil najin desni krak. Ozka steza je v ključih premagovala strmino. Na spolzkih koreninah je drčalo. Gozd je bil nastlan z vejevjem in manjšimi debli, z višino pa so se pojavlja čedalje večja. Grapa pod nama je bila popolnoma zametana in kmalu sva jo prečkala. Ker se ni dogajalo nič posebnega, sva molčala in poslušala glasno cvrkutanje ptic. Nekaj bližnjic je bilo »prečrtanih« za tiste, ki jim ni samoumevno, da je prav hoditi po označeni poti, čeprav nekaterim tudi to ne pomaga.

Ko sva na drevesu zagledala napis Kališče na rdeči podlagi, poleg pa možica, sva domnevala, da označujeta nemarkirano pot na Kališče, narisano na zemljevidih, ki se tu odcepi od poti v Hudičeve boršt (proti njemu ‒ desno od odcepa ‒ kažeta markacija in puščica). Zavila sva na ne posebno razločno in urejeno stezico, ki je ponekod sitno visela. Pripeljala naju je na markirano pot na grebenu nad vrhom Kozjeka nekaj deset metrov više od mesta, kjer sva ga dosegla prejšnjikrat. Pozimi v snegu poti, po kateri sva prišla tokrat, seveda ni bilo mogoče videti (na greben priteče pri drevesu z markacijo in s št. 55 v kvadratu). Na naslednjih dveh označenih razcepih sva zavila levo (desno je obakrat še možnost za smer Hudičev boršt). Teren je postajal čedalje bolj skalnat. Prečkala sva kamnit plazič. Svet se je v levo nekoliko odprl, a zaradi megle nisva nič videla. Pretakniti sva se morala čez več velikih izruvanih dreves in pod njimi.

Na 1300 m sva se znašla v dolinici med Lanežem in Kališčem s številnimi oznakami. Zavila sva levo (na drevesu Kališče). Tam nekje sva pozimi zaradi snega izgubila označeno pot in se vzpenjala precej na pamet, v kopnem pa se večinoma vidi od markacije do markacije. Pod steno se je gozd razredčil in zagledala sva žice žičnice. Po stopnicah in čez skale sva prisopihala do novega razcepa; najina pot se je združila s tisto, ki priteče iz doline Suhe (»klasično«). Že čez nekaj minut (slabi dve uri in pol od izhodišča) sva bila dobrodošla pri planinskem domu (Atlas Slovenije ter vodnika Kamniško-Savinjske Alpe in Preddvor 1540 m, zemljevidi in stari vodnik Kamniške in Savinjske Alpe pa 1534 m), čeprav je bil zaprt. Okrog Storžiča so se lovile megle, a je bil zaradi njih skoraj še lepši. Razločila sva celo nekoga, ki se je bližal križu na vrhu. Razkadilo se je toliko, da sva videla tudi Lanež in Krvavec.

Pot sva nadaljevala nad domom po stezi mimo žičnice. Na levi se je postavljal Storžič, katerega vznožje je žarelo v toplih barvah, pred seboj pa sva videla levo Bašeljski vrh in desno Lanež, izza katerega je kukal Mali Grintovec (na novem zemljevidu Storžič in Košuta piše tako kot na neki tukajšnji smerni tablici: Grintavec). Pri prvih smernih tablicah sva zavila desno proti Bašeljskemu vrhu, Malemu Grintovcu, Srednjemu vrhu in Sv. Jakobu. Vzpenjala sva se med smrekami in ruševjem, ponekod tudi prav strmo. Storžič in Lanež sta spet izginila v megli in hitro je dohitevala tudi naju. Še enkrat sva skrenila desno; tokrat je na smerni tablici pisalo tudi Mačensko sedlo (enako ga imenujejo Atlas Slovenije in zemljevidi, vodnik Kamniško-Savinjske Alpe pa preval). Že jesensko umirjeno pokrajino je poživljal »gorski ruj«, kakor rada rečem jesensko rdečim listkom alpskega gornika (hvala Alenki!). Na zelo ozki stezici, obrasli z ruševjem, je bilo večkrat komaj za stopinjo prostora in še slabo se je videla v visoki suhi travi. Prečenje po strmini do Mačenskega sedla je bilo kar sitno, zato sva bila zelo pazljiva.

Po 40 minutah sva prispela na Mačensko sedlo (stari in novi zemljevid Storžič in Košuta ter vodnik Kamniško-Savinjske Alpe 1622 m, Atlas Slovenije in zemljevid Karavanke – osrednji del pa 1615 m). Tja priteče tudi stezica z Bašeljskega vrha, čez katerega sva se namenila pozneje vrniti. S sedla sva lepo videla Veliki (Ženiklovec) in Mali Javornik, za njima Štegovnik, zadaj pa zaradi oblakov nekoliko slabše greben Košute. Nadaljevala sva po strmi stezi med ruševjem. Po pesku nama je spodrsavalo. Ko sva se ustavila in se ozrla, se nama je razkrila pot, ki sva jo prehodila po pobočju Bašeljskega vrha. Rušje se je razredčilo; prevladala je dolga suha šopasta trava. Pokazalo se je sonce in na Bašeljskem vrhu sva videla sedeti planinca. Na označenem razcepu sva zavila levo proti Malemu Grintovcu. Tu in tam je še samevala kaka cvetka ‒ največ resastih sviščevcev. Nad nama je spet hitela megla in Srednji vrh za najinim hrbtom je imel oblačno kapo. V 25 minutah sva stala na vrhu (1813 m) pri klopci in vpisni skrinjici. Imela sva srečo, da so se oblaki in megle za nekaj časa razmaknili, celo sonce je posijalo. Okrog naju so se motale tri kavke: zdaj so obletavale skrinjico, zdaj stale strumno v vrsti, se spreletele nad vrhom in se znova vrnile. Kolikokrat sem že povedala, da se kavk nikoli ne naveličam?!

Ko sva se spustila z vrha, sta bila Storžič in Srednji vrh spet popolnoma zakrita. Na Mačenskem sedlu kljub strašni megli, v kateri nama je dobesedno kapljalo od las (kapljice so čudovito okrasile tudi pajkovo mrežo, kar lastniku najbrž ni bilo posebno všeč, meni pa zelo) in nisva skoraj nič videla, nisva spremenila načrta in sva se povzpela še na Bašeljski vrh. Strma peščena stezica se je prebijala skozi »koridor« v ruševju in smrečju. Za vztrajnost sva bila nagrajena: megla se je še enkrat umaknila soncu, da sta se pokazala pred nama naslednji cilj in za nama Mali Grintovec. Prej kot v pol ure sva dosegla Bašeljski vrh (1744 m) s klopco in vpisno skrinjico, kjer nama jo je spet zagodla megla, zato sva ga kar hitro zapustila. V 20 minutah sva bila pri koči in ker je bil oskrbnik že v njej, sva si privoščila osvežilno pijačo, nato pa se vrnila v dolino.

Za križiščem s »klasično« potjo sva nadaljevala po njej. Na grebenu nisva zavila levo nazaj na Mačensko pot, ampak sva ga zapustila pri treh smernih tablicah in lesenem kažipotu za Mače. V gozdu je bilo zaradi oblačnosti prav temno. Drevesa so bila označena s priimki (najbrž lastnikov gozda) in z gozdarskimi znamenji. Kolovoz sva zapustila v desno in čez čas spet zavila desno, nato pa pri smerni tablici sestopila na slabo gozdno cesto. Kažipot Mače, Preddvor naju je usmeril levo navzdol. Po kakih 40 m se je najina pot odcepila desno in nadaljevala sva po grebenu, dokler nisva spet sestopila na cesto (na drevesu napis Sr. vrh nazaj). Po nekaj metrih sva prišla na širšo gozdno cesto in brž zatem k žičnici. Pod njo sva prestopila Suho in kmalu zagazila po razriti blatni gozdni cesti. Mimo Šavsovih kažipotov sva po uri in tričetrt prijetno utrujena prispela na parkirišče, kjer je čakal le še najin avto.