Po sledeh rokovnjačev nad Kamniško Bistrico

Ljudsko izročilo pravi, da so se v votlinah na obeh straneh Sedelščka pred izlivom v Kamniško Bistrico skrivali rokovnjači, zato se imenujejo Rokovnjaške ali Ravbarske luknje ali tudi Nandetove jame ‒ po znamenitem rokovnjaškem poglavarju Nandetu, ki je baje imel kočo v Sedelščkovi grapi (Planinski vestnik 10/05, str. 12). Po Naravnih znamenitostih Kamniško-savinjskih Alp na Kamniškem območju, knjižici Bojana Pollaka, s katero sva si že večkrat pomagala, so te votline na nadmorski višini 650‒850 m in jih je težko najti. O tem sva se prepričala lani 8. novembra, ko se je Jani počutil preslabo za kako resno hribolazenje, a ne tako slabo, da ga radovednost, ki so mu jo že nekaj časa zbujala ta rokovnjaška skrivališča, ne bi gnala vsaj na krajši potep. Izkušnja je pokazala, da morda le ni dovolj resno vzel Pollakove ocene, da gre za zahtevno brezpotje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Parkirala sva pri Domu v Kamniški Bistrici. Nad njim sva se napotila mimo kapelice in partizanskega spomenika ter pred mostom čez Sedelšček zavila desno za kažipotom Rokovnjaške jame, kmalu zatem pa levo od velike skale (po Pollaku ledeniške klade). Na manjši skali sva opazila slab rumen krog, nekoliko naprej pa razločnejšega. Pollak pravi, da je nekoč markirana pot zdaj opuščena, vendar sva naletela še na eno oznako, rdečo puščico. Stezica je vijugala med skalami, tudi po nadelanih stopnicah, in se vzpenjala ob strugi Sedelščka na levi. Pri razklani skali sva se usmerila levo in v četrt ure prispela do prve votline. Kar ujemala se je s Pollakovim opisom (v njegovi knjižici so tudi približne mere glavnih štirih votlin). Prva »naloga« ni bila težka in votlina tudi ne posebno razburljiva.

 

 

 

 

 

Po napotkih iz knjižice sva nadaljevala desno ob steni (levo je sicer vodila razločna potka, vendar naju ni pripeljala nikamor). Po približno 50 m sva dosegla nekakšen rob, kjer naj bi se povzpela levo po slabi stezici. Slaba je bila res, stezica pa komajda. Precej na pamet sva napredovala med podrtim drevjem in vejevjem. Prebijala sva se proti steni v levo, ker naj bi se votline videle s poti nad Galerijami ob poti na Kamniško sedlo, in za te sva vedela, da so v tisti smeri. Po slabe pol ure naju je dokončno ustavila stena, zato sva zavila levo ob njej in dosegla manjšo votlino z oknom, ki je še najbolj ustrezala opisu četrte: imela je podrto dno in majhno okno.

 

Pri iskanju druge in tretje votline nisva bila uspešna, zato sva se vrnila k prvi (to je bilo v tisti brezpotni zmedi pravzaprav kar dosežek) in poskusila srečo še enkrat. Ni trajalo dolgo, da sva se obrnila, saj sva na drugi strani Sedelščka opazila pot nad Galerijami, s katere naj bi se videla največja (druga) votlina, torej je morala biti nekje pod nama. Ker tja zaradi podrtega drevja na strmem pobočju nisva mogla, sva se znova vrnila k prvi in poskusila levo od nje, vendar tokrat ne čisto ob skali, a spet brez uspeha. Tudi poskus po (suhi) strugi Sedelščka ni obrodil sadu. Še tretjič sva se vrnila k prvi votlini in znova zavila desno, zdaj ne proti robu, ampak ob steni. Hitreje sva začela zavijati levo, da nama stena ne bi zaprla poti. Spet sva se znašla pod domnevno četrto votlino. Skušala sva jo oblesti po desni, ker se nama je prvič zdelo, da nad njo vidiva streho spodmola. Žal sva se motila. Debele pol ure sva potrebovala za (četrto!) vrnitev k prvi votlini. Pod njo sva pomalicala in medtem opazovala mimoidoče spodaj na gozdni cesti, ki so se samo sprehajali ali pa hiteli kam više, večina najverjetneje na Kamniško sedlo.

 

 

 

Na pot proti Sedlu sva se podala tudi midva. V četrt ure sva bila pri Galerijah in kmalu zatem se nama je odprl pogled čez strugo Sedelščka na drugo votlino, ki sva jo prepoznala po sliki iz Pollakove knjižice. Ko sva jo gledala tako od daleč, da sva imela pred očmi tudi njeno širšo okolico, si nisva znala predstavljati, kje in kako bi lahko prišla do nje.

 

 

Sprehodila sva se še do postaje tovorne žičnice na Kamniško sedlo in za njo po gozdni cesti (desno), poraščeni s suho travo in posuti z odpadlim listjem, za katero se doslej na poti na Sedlo (levo) nikoli nisva menila. Stopala sva pod žičnico in bredla po suhem listju, da nama je šumelo pod nogami. Iznad drevja se je pokazal postavni Kaptan. Ceste je bilo brž konec in naprej je tekla le še zaraščena stezica. Tam sva pri zidcu prišla tik nad razbrazdano suho strugo Sedelščka; vode je bilo zgolj za majhno lužo. Zadovoljila sva se s pogledom z roba, saj se nisva hotela prebijati skozi vejevje na strmem bregu. Ko sva se vračala proti žičnici, sva srečala starejši par. On je povedal, da je zidec ostanek postaje na poti, ki so jo morali nekoč, ko še ni bilo žičnice, prehoditi tovorni konji.

 

 

 

Tako sva zanesljivo videla prvo votlino, do katere lahko pride vsakdo po razmeroma jasni in za silo označeni poti. Domnevava, da sva zlezla tudi v četrto, drugo sva videla od daleč, tretje pa nisva našla (če sva jo morebiti celo videla, za to pač nisva vedela). Jani pravi, da je njegova radovednost potešena in da Rokovnjaških lukenj ne bo več raziskoval. Bomo še videli.