Srečno 2016!

Včerajšnji božični dan se je že začel s (pre)poznim odhodom zdoma, sledile pa so mu še težave z avtom. Kar srce se nama je trgalo, ko je čas pod kičasto modrim nebom nad Mrzlim Studencem neusmiljeno bežal in je že kazalo, da z najinim »novoletnim« pohodom ne bo nič, potem pa se je le vse uredilo (naj živi AMZS!) in sva se odpeljala na Rudno polje, kjer je bilo parkirišče kar premajhno za vso tisto pločevino.

 

Načrt sva morala prilagoditi, ker je bilo že zgodnje popoldne, a na Pokljuki je izbira ciljev dovolj pestra, da nisva bila v preveliki zadregi. Odločila sva se za Viševnik (2050 m). Pot od izteka istoimenskega smučišča sem že opisala, tokrat naj le povem, da je kljub zimi precej kopna, a ker je zelo prometna, so shojeni ostanki snega marsikje hudo poledeneli, tako da so si mnogi pomagali z derezami. »Predpisani« čas do vrha (dve uri) sva precej skrajšala, saj sva se bala vračati v mraku, ko bi bila ledena mesta še bolj nevarna. Kljub strmini sva hodila hitreje kot navadno in tudi ustavljala sva se manj, čeprav so bili razgledi čudoviti (največji »dosežek« je bil, da nisem skoraj nič fotografirala). Med ruševjem se je led izmenjaval z blatom, vršni del gore pa je bil suh.

 

 

 

 

Malo pred ciljem sva dohitela Majo in Dušana in Jani ju je fotografiral, zgoraj pa sta nama uslugo prijazno vrnila, zato na fotografiji skupaj nazdravljava sebi in vam. Na vrhu je bilo še nekaj planincev, veliko pa smo jih srečali tudi dol grede, za tako pozno uro res nenavadno. Nekateri so nam pojasnili, da hočejo videti sončni zahod in precejšnjo redkost, božično polno luno (naslednja priložnost bo šele čez 19 let). Med vračanjem smo »rešili« mlado Primorko, ki je zašla v ruševju. S poti smo opazili premikanje vej in slišali klice; spodbujali smo jo, ji dajali navodila in kmalu se nam je pridružila, hvaležna za pomoč. Tako smo na božični dan opravili še dobro delo (spomnilo naju je na mladeniča, ki je nekoč pomagal nama). Na izhodišče smo prispeli še v dnevni svetlobi, ki pa je že pojemala. Parkirišče je bilo že skoraj prazno, tekaške smučine ob njem pa še precej živahne.

 

Leto, ki se izteka, do mene ni bilo posebno prijazno in ena izmed posledic je tudi velik zaostanek v spletnem dnevniku. Moja največja želja za naslednje leto je zdravje, eden izmed sklepov pa gotovo priti na tekoče s pisanjem. Tudi vam želim, da bi se vam uresničilo čim več želja in sklepov, seveda pa tudi veliko lepih in zanimivih doživetij v hribih in drugod v naravi. Srečno!