Pold(n)a(n)šnja špica brez »špice«

Ko sva se 2. oktobra peljala čez rateški mejni prehod ter skozi italijanske Fužine (Fusine in Valromana) in Trbiž (Tarvisio) v Ovčjo vas (Valbruna, Wolfsbach), pusto megleno jutro ni veliko obetalo. A da se po jutru dan pozna, očitno (k sreči) ne drži vedno. Parkirala sva nad vasjo na nevarovanem brezplačnem parkirišču 5 nasproti opuščene rumene stavbe z garažo.

 

 

S parkirišča sva se odpravila naprej po asfaltni cesti mimo velike vojašnice; čeprav je opuščena, je z ograje »strašil« napis o oboroženem nadzoru. Mimo vodnjaka s tekočo vodo sva prišla na most čez široko suho strugo Zajzere (Torrente Saisera). Pogled na slikovite okoliške vrhove so nekoliko kazili oblaki. Parkirišče 6 tudi ni varovano, a je plačljivo: 2,50 evra na dan. Leži ob planini Zajzera (Malga Saisera) z dvema hiškama in senčnico. Ob planini stojijo spomenik Juliusu Kugyju, obvestilne table in smerne tablice. Parkirišče sva zapustila pri kapelici, sledeč kažipotu 611 Rifugio Grego 1^h 00^m.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Skozi mešani gozd sva se vzpenjala po stezi, podobni kamniti strugi (po njej je curljala voda), kjer pa sva izstopila iz nje, je bila koreninasta. Iztekla se je na gozdno cesto, ki sva jo po kakih 30 m zapustila po približno enako strmi stezi desno v breg (tam je na kažipotu za Kočo (bratov) Grego nekdo popravil čas s 30 minut na 50). Dosegla sva rob in zavila pravokotno levo. Pot nama je prečkala koza s čedno bradico in močno je zadišalo po kozjem siru. V strugi Zajzere globoko spodaj sva prvič zagledala vodo. Še enkrat sva stopila na cesto in čez približno 40 m spet z nje. Ko je z leve pritekla steza s ceste, ki se je medtem nekje končala, in se združila z najino, so se iz vseh smeri namnožile poti, označene z belo-rdečimi markacijami, nekatere pa tudi z zelenimi pikami.

  

 

Res sva se v natanko eni uri znašla pri Koči bratov Grego (1389 m). Na skalno ploščo pritrjene kovinske ploščice z imeni in nadmorskimi višinami gora, ki se vidijo od nje, nama niso dosti pomagale, ker je bilo preveč megleno. Na škarpi je stojalo s spominskim zvončkom. Pločevinasta garaža, zimski bivak, drvarnica, zbiralnik za vodo, pasja uta, obdana z zarjavelo žičnato mrežo, in druge pritikline sicer čedni koči niso ravno v okras. V petek zjutraj je bila zaprta. V bregu nad njo so kažipoti in smerne tablice, le kam se pride naravnost navzgor, nisva ugotovila.
 

 

Do koče sva prišla po poti 611, od nje pa odšla po 609.  Mimo garaže in vodnega zbiralnika sva se spustila na markirano gozdno cesto. Zaradi vode in najbrž še kakih naravnih sil je zavarovana na vse mogoče načine: s škarpami, prepusti, lesenimi podporniki, betonom na cestišču. Po kakih 10 minutah naju je pripeljala iz gozda mimo miz in klopi na križišče, na katero je z nasprotne strani pritekla asfaltna cesta. Voda v koritu na levi je bila zaprta. Na tabli poleg korita je nekoč pisalo Laghetto Somdogna, to sva še razbrala, opisa pod tem naslovom pa nisva mogla, ker ga kratko malo ni več. S table ob asfaltni cesti sva izvedela, da sva na Rudnem vrhu (Sella Somdogna, 1392 m; po Miheliču preval Sella di Somdogna, 1398 m; po Janši Sompdogna in tako tudi po italijanskem zemljevidu Tabacco 19). Na hribu onkraj križišča je čepelo nekaj stavb.
 

 

Preden sva se z Rudnega vrha povzpela k hišam na hribu, sva zavila desno pogledat spomenik, postavljen ob 90-letnici konca prve svetovne vojne. V tisto smer je kazala tudi smerna tablica Jôf di Miezegnot ore 2.00 609. Še ena nečitljiva tabla je imela naslov Linee del fronte 1915‒1918. Italijanska zastava (poleg evropske in avstrijske) je bila nemarno razcefrana.

 

 

Od spomenika sva jo ubrala kar čez cesto navzgor mimo visokih smrek na levi proti hišam na hribu. Tudi tamkajšnja planina se imenuje Rudni vrh (na italijanskem zemljevidu C.ra Sompdogna; casera = planšarija). Zgoraj sva pri treh klopcah spet dosegla cesto in nad njo štiri stanove, poleg njih pa razvaline starejšega, kamnitega. Vse je bilo zaprto; na enih izmed vrat je bil nalepljen listek, da bo spet odprto konec junija.
 

 

Vzpenjala sva se dalje skozi listnati gozd, ki je tu in tam že dobival jesenske barve. Na nekaj drevesih sva prebrala pozive prostovoljcem, naj prinesejo drva v bivak Gemona. Steza se je za kratek čas položila, nato pa je postala skalnata in je strmino premagovala z rahlim vijuganjem. Vedno več je bilo macesnov in drugih iglavcev. Prečkala sva hudourniško grapo. Svet je bil čedalje bolj peščen in se je na obe strani nekoliko odprl, a zaradi megle od tega nisva imela veliko. Od številnih bližnjic so odvračale pregrade iz kamnov ali vej. Šele precej

visoko sva naletela na prve ostanke drv; očitno so jih že večino znosili gor. Levo ob poti se je vlekla grapa in onstran nje sva videla še eno stezo. Na stiku z najino je bila zastavljena s skalami. Zapustila sva gozd; nad nama se je vlekel gol rob. Megle so se podile sem in tja, tako da se je pokazal zdaj ta, zdaj drugi vrh.

 

Čez kako uro sva za ostrim desnim ovinkom zagledala razpelo. Pod njim je v kamnito ploščo vklesana kitica iz pesmi furlanskih alpinov. Prepesnila sem (si) jo takole:
 

Znamenje je, križec mali,

tam vklesano v trdi skali;
kjer očnice rastó in trava,
pod rušo moje truplo spava.

 

Do Bivaka alpinskega bataljona (Btg. Alpini) Gemona je bilo le še nekaj minut. Bil je odprt in prijazen. Na klopci pred njim so malicali dva mlada planinca in njun kuža. Tudi vreme je postalo nadvse prijazno. Kar kmalu sva se odpravila naprej. Po peščeni potki nad bivakom je spodrsavalo, zato sva stopala previdno, saj je ponekod tekla čisto po robu  in je bila na nekaj mestih podrta. Na okoliških hribih sva opazila več (ostankov) objektov iz prve svetovne vojne. Čez četrt ure naju je ustavil znak, da je pot od tu neuporabna. Sicer sva poskušala, a nama ni šlo najbolje, nadaljevanje pa je bilo videti še slabše. Mlada Italijana, ki sta tedaj pribrzela gor (in nato tudi odbrzela na vrh!), sta nama odločno odsvetovala nadaljevanje v tej (jugozahodni) smeri, češ da je pot res nevarna, ter predlagala, naj se vrneva precej niže in se povzpneva na vrh z druge (jugovzhodne) strani.
 

 

Priporočena pot je bila že na pogled zelo dolga, saj je tekla daleč naokoli, a sva verjela znaku, mladcema in svojim očem ter se začela spuščati. Kmalu sva opazila ne prav razločen odcep levo na »daljšnico«. Po zdelani stezi sva prečkala štiri grape; prvi dve sta bili kar zoprni, tretja nič posebnega, četrta pa zelo težavna. Čez slabe pol ure sva prispela do skupine vojaških objektov, ki sva jih opazovala že prej. Sklenila sva, da bova po malici nadaljevala po najrazločnejši stezi na Špico. S te strani sva pričakovala pot 606, a nisva videla nobene take oznake. Med jedjo sva se razgledovala po divji bližnji in daljni okolici, stikala okrog bolj ali manj porušenih stavb in našla kaverno, se zabavala s kavkami in se sploh imela lepo, zato sva začela razmišljati, da sploh »ni treba« na vrh. Tudi tu se nama je namreč zdel dostop težaven, posebno više gori. Ko pa sva videla, kako počasi se mlada Italijana spuščata po tej strani, je bil sklep sprejet. Nisva si hotela pokvariti dneva z nečim, čemur morebiti ne bi bila kos.

 

 

Vrnila sva se na Rudni vrh; tako s planine kot s sedla se je zdaj lepo videl najin nesojeni cilj in že sva kovala načrte, kako ga bova nekega dne vendarle dosegla. S sedla sva se pognala po vlažni travnati stezi nad koritom proti gozdu, ker sva hotela videti Jezerce (Laghetto). Pot je markirana; prva markacija je že na koritu. Najprej sva se vzpenjala po travniku, poseki in gozdu, potem pa sva se začela nekoliko spuščati. Na križišču sva sledila kažipotu 651 levo in v 20 minutah prispela k jezeru. Zelo je zaraščeno, ima pa lepo ozadje. Od njega sva se podala po mokrotni in blatni travnati dolini, z obeh strani obdani z gozdom, in v četrt ure prišla h Koči bratov Grego po tisti stezici, o kateri sva se zjutraj spraševala, kam vodi. Iz koče se je kadilo, a se nisva ustavljala, ampak sva se po že znani poti vrnila k avtu. Z nje se nama je v večernem soncu prikazal še en prizor, za katerega sva bila v krmežljavem jutru prikrajšana: Višarje.

 

Bilo je prelepo, da bi bila zaradi nedoseženega vrha slabe volje. In še z nečim je pritegnil mojo pozornost ta najvzhodnejši dvatisočak (2087 m) Naborjetskih gora. Gorazd Gorišek mu v Planinskem vestniku 11/11 na strani 42 reče kar gora številnih imen. Poleg najpogostejšega slovenskega Poldašnja špica (zemljevid Julijske Alpe – zahodni del, Andrej Mašera: Zahodne Julijske Alpe)¹ ter italijanskega Jôf di Miezegnot in nemškega Mittagskofel našteva še slovenska Poldnašnja špica (starejši zemljevid,² Tine Mihelič: Julijske Alpe, Rafko Dolhar: Romanje v Julijce)³, Poludnik (Rafko Dolhar: Kanalska dolina⁴ – to ime po Gorazdovem mnenju ni priporočljivo zaradi zamenjave s Poludnikom, 1999 m, v Karnijskih Alpah) in Poldanovec (Slovenska krajevna imena v Italiji⁵ – to ime po Gorazdovem mnenju ni priporočljivo zaradi zamenjave s Poldanovcem⁶ na robu Trnovskega gozda).⁷

1 Zdaj tudi Klemen Janša: Zahodne Julijske Alpe; ta postreže še z različico Poldanašnja špica, ampak domnevam, da gre za napako.

2 Ne pove, kateri. Sama takega nimam.
3 Že prej Henrik Tuma: Imenoslovje Julijskih Alp – Poldnašnja Špica 2089 m (v kazalu celo Poldnjašnja, kar je najverjetneje napaka). To različico zagovarja tudi Stanko Klinar.
4 Tudi v Romanju v Julijce.
5  Pavle Merku.
6 1299 m.
7 Še eno ime se pojavlja. Leta 2007 je na forumu gore-ljudje, kjer se je razvnela razprava o imenih v gorskem svetu, nekdo zapisal, da Rafko Dolhar v knjigi Romanje v Julijce uporablja ime Poldanšnja špica. Sama sem v Dolharjevi knjigi našla le imeni Poludnik in Poldnašnja špica, Poldanšnje pa ne. Pač pa je to ime uporabljal Gorazd Gorišek, ko je še objavljal priljubljena Gorniška potepanja. Eden sodelujočih na omenjenem forumu je bil odločen, da je »popolnoma brez pomena«, kako se kaj imenuje, da je to »marginalno, vsaj kar se hribov tiče«. S tem se nikakor ne strinjam, čeprav tvegam uvrstitev med »rednecke«, srednjeveške intelektualce, salonske razpravljavce, »strokovnake« in ljubitelje sofizmov.