Iz Grahovš pod steno na Belo peč

Zadnjo septembrsko nedeljo sva se po osmih letih spet odpravila na Belo peč (po zemljevidu 1583 m, na vrhu piše 1586 m). Prvič sva začela v Lomu pod Storžičem, tokrat pa v Grahovšah. Parkirala sva na koncu vasi pri kamnolomu.

Ko sva stopala po asfaltni cesti ob Lomščici, se je pred nama dvigal oblačni Storžič s Psico, na desni pa Kriška gora. Na prvem križišču je cesta zavila levo (tja sta kazala kažipota za Dom pod Storžičem in turistično kmetijo Rekar) in asfalt se je končal. Tudi na naslednjem razcepu pri dveh lopah in množici kažipotov je bil najin levi krak. Nadaljevala sva mimo ograjenega travnika in kozolca ter nogometnega igrišča ŠD Lom z zanimivim imenom Wombley (tako se imenuje stadion v mestu Torquay na angleški »rivieri« ‒ zakaj, pa si zaradi množice pomenov, ki jih ima ta beseda, ne bi upala ugibati) in s slikovitim gorskim ozadjem. Od tam sva že videla Belo peč.

Po 20 minutah sva se ustavila pri znamenju s fuksijo; plastenki, prislonjeni k drogu, se izjemoma nista izkazali za smeti, ampak sta bili namenjeni zalivanju rož. Dokaj dobra razmeroma strma cesta naju je kar ogrela. Od nje se je desno odcepila slepa cesta k Rekarju; kažipota Turistična kmetija Rekar in Javornik peš pot 1.30m. je tudi krasila fuksija – najbrž za obe skrbijo Rekarjevi. Pozneje sva ugotovila, da bi bila morala tu zaviti desno, a sva nadaljevala po (nemarkirani) cesti. Ob njej so se vrstili potočki, odcepi, steza k hiški, domnevni ostanek lese, gozdarsko delovišče. Prehitelo naju je precej avtomobilov, dva sva tudi srečala, enega celo brez tablic. Pobočje na levi je pokrival ograjen travnik. Tu in tam se je visoko zgoraj pokazal najin cilj.

V nadaljnjih 20 minutah sva prišla do hiš (Grahovše 24) z markacijo na gospodarskem poslopju  ter s pogledom na Storžič in Belo peč. Pozdravila sta naju živahna psa. Na vrhu prej omenjenega travnika so se pasle ovce. Više gori je še ena hiša (Pavšel), pod njo pa cestna zapornica, ki »razume« le kovance za en evro. Kos cestišča pod hišo je zabetoniran, najbrž zato, da se jim ne praši. Od Pavšla se vidi vsa Kriška gora. Pojavila se je še ena markacija – se planinska pot pri Grahovšah 24 začne ali od kod priteče?

 

Na naslednjem razcepu (levo Planina Konjščica, desno Planina Javornik 4km in Dom pod Storžičem) je parkiral eden izmed avtomobilov, ki so naju prehiteli. Medtem ko sva si na zemljevidu ogledovala, do kod sva prišla, se jih je iz različnih smeri pripeljalo še nekaj. Nadaljevala sva po desni cesti mimo zaraščenega peskokopa in pašnika. Čez slabe pol ure sva pri kažipotih, med njimi za Rekarjevo kmetijo, ugotovila, da bi bila prišla do sem tudi po slepi cesti od kažipota s fuksijo, in sklenila, da se bova po njej vrnila. Cesta se je vzpenjala mimo številnih odcepov in nevarno nagnjenih električnih drogov ter čez dva živahna potoka. Po približno pol ure sva le dočakala tisto, čemur na Hribi.net rečejo zaselek: travnat kolovoz, zastavljen s preklo, naju je pripeljal na Gaberčev rovt (tako na zemljevidu, »na terenu« pa Gabrčev/Gabrčov rovt/rot; pojavlja se tudi ime Reberčev rovt). Poleg starih stavb gradijo novo hišo. V rovtu so še kal, preža ob robu gozda, ostanki žičnice v travi. Splezala sva na pohleven hribček in imela rovt kot na dlani; nič kaj se ni ujemal z opisom na eni izmed stavb, da je rovt prestrm za krave in kosilnice, zato mu je kos le kosa ‒ nisva videla kakih hudih strmin.

Kmalu za rovtom naju je cesta pripeljala do slikovite skalnate stene, po kateri je mezela voda. Permske kamnine (grödenske formacije), stare menda dobrih 250 milijonov let (tako pravi Bojan Ambrožič in on bo že vedel, saj je ne le alpinist, ampak tudi geolog), so me prav navdušile s svojo temno rdečo barvo. Od tam je bil imeniten pogled na Storžič in ko so se oblaki za silo razkadili, sva videla celo križ na njem. Cesta se je obračala v levo in naju čez slabe pol ure pripeljala do kažipota k spominski plošči Jožetu Rozmanu, kjer je prvič omenjena Bela peč. Končno sva se rešila makadama in stopila na markirano stezico. Po gozdu razmetane skale so bile večinoma zelene od mahu. Stezica, vzporedna s pobočjem, je visela, zato sva morala biti zelo previdna, sploh ker so bile skale in korenine spolzke. Hodila sva po pogozdenem svetu, a nekatera drevesa so že prerasla zaščitne mreže. Pot je postala strmejša. Markacije in možici so naju pripeljali pod steno in nadela sva si čeladi.

Kakih 20 minut nad odcepom s ceste sva si privoščila krajši postanek pri vpisni skrinjici in spominski plošči. Alpinist Rozman, doma iz Grahovš, je leta 1976 »odkril« belopeško steno in vanjo pripeljal še druge plezalce. Tedaj v slovenskem alpinizmu niso odobravali kratkih smeri, z razvojem prostega plezanja pa se je to spremenilo, tako da je Bela peč zdaj priljubljeno plezališče. Odkar je njen »odkritelj« leta 1991 za vedno ostal na Kangčendzengi, se tu v prvi polovici maja srečujejo alpinisti, da počastijo njegov spomin. V skrinjici je poleg vpisne knjige kopija vodnička po plezališču. Markacije so samo do tu, za razklanim kažipotom Bela peč uhojena steza pa le še možici. Stezica je bila kljub oznaki  »uhojena« marsikje slabo opazna; steno je obšla po levi strani in se nato pognala proti vrhu. Čez 20 minut sva dosegla pašniško ograjo, z leve je pritekla markirana pot s Konjščice in brž zatem sva bila na cilju.

Zgoraj je vpisna skrinjica PD Tržič. V eno izmed skal je vklesan kvadrat s križem. Posedela sva na lesenih »klopcah« in uživala v razgledu na Storžič, še zmeraj s kapo, Kriško goro, Ženiklovec. Videla sva tudi Tičevo in Rekarjevo domačijo (upam, da se ne motim) ter Tržič. Razgled ni bil tako širen kot prvič, ko je segel do Julijcev daleč za Dobrčo, a je bilo kljub temu lepo.

Z vrha sva se odpravila na drugo stran pogledat, ali je tudi tam kaka steza, pa je nisva našla. Zato sva splezala čez ograjo in se vrnila na pot vzpona. Ugotovila sva, da bi bila morala gor grede zaviti bolj levo. Med drevesoma z napisoma Prehod sva namreč zagledala smerno tablico Bela peč (razgledna točka), ki sva jo prej zgrešila, ker sva šla nekoliko po svoje. Še ena tablica je kazala smer Javornik in nasprotno Konjščica. Na tem križišču sva kljub oznakam kar malo težko ugotovila, kje se gre proti planini Javornik. Pot je bila mokra in blatna, skale pa vlažne. Naletela sva na ostanek lese. Po zelo strmem pobočju sva hodila po »polički«, večkrat čisto po robu prepadnega pobočja; morda je zaradi tega ob poti napeljana žica, a sva jo komaj opazila, gotovo pa ne bi zadržala morebitnega padca. Gozd se je tu in tam odprl, da sva videla dolino in cesto, na katero naj bi sestopila.

Po slabe pol ure sva pristala na cesti. Desno po njej se pride v Gabrčov rot, minuto, dve v levo pa stoji Koča pr' Zdravc. Ima »depandanso«, klopi in mize ter lep razgled. Ob vhodu visita zvonec z bolj ali manj posrečenimi  »navodili«, kdo in kako naj zvoni, ter priznanje ŠD Lom ustanovnemu članu Zdravku Štamcarju, zaslužnemu za razvoj športa in gradnjo koče na Javorniku. Od Zdravca sva se po obupno blatni gozdni cesti, zvoženi od traktorjev, spustila na sedlo Dol (1448 m). Spominsko znamenje nama je povedalo, da se je tu 1. 1. 1915 ponesrečil Andrej Meglič iz Loma. Cesta se je nadaljevala levo proti Javorniku in Štegovniku, desno pa sta se odcepila navzdol najina steza (na drevesu Gabrč. rovt) in navzgor širok markiran kolovoz na planino Javornik.

Podala sva se proti Gabrčevemu rovtu. Markirana steza je bila sprva blatna, včasih podobna strugi, niže doli pa je postala skalnata. Kmalu za uničeno leso je zavila desno iz struge, nato se je strmo spustila in se vrnila vanjo. Večkrat je spremenila podobo: od kamnitega kolovoza do zemljate stezice. Po približno četrt ure sva šla skozi drugo razdrto leso in zaslišala potok. V nekaj minutah sva stopila na Gabrčev rovt ravno na nasprotni strani kot zjutraj. Od tu sva pot že poznala, a čez pol ure sva sledila kažipotu k Rekarju, kakor sva se odločila zjutraj. Sestopila sva na kolovoz, z njega pa je zavila z dvema markacijama označena stezica. Pripeljala naju je do žice, ki bi bila lahko električni pastir, in lope, naprej pa ni bilo oznak. Žico sva prestopila in zagazila po kravji »stečini« do ograje. Tudi krave so obilno po svoje »markirale« pot.

Ko sva prišla iz gozda, je v travi ležal količek z markacijo; zapičila sem ga v tla, a ni dolgo stal pokonci. Puščica je usmerjala levo spet v gozd, niže pa sva na drevesu opazila markacijo, po kateri sva sklepala, da se je nekoč šlo k Rekarju (1030 m) po zdaj ograjenem travniku, ne skozi gozd. Tudi po njem teče ograja; najbrž so pot prestavili zaradi obore za divjad. Zelo slaba steza je nekaj časa tekla kar po strugi. Po približno četrt ure sva prispela iz gozda h gospodarskemu poslopju in vratcem z markacijo; vstopila sva na območje izletniške kmetije Rekar. Precej sva se zamotila z opazovanjem jelenjadi. »Glavni« jelen mlajšemu ni dovolil h košutam; vsakič, ko se je mladi približal, ga je prepodil. A nazadnje ga je vztrajnež prelisičil in mu ušel.

 

Pod Rekarjem je bila pot slabo markirana. Mimo skladovnic drv in čez potoček, speljan pod cesto, sva prikorakala na že znano gozdno cesto pri kažipotih s fuksijo. V dobre pol ure sva bila pri avtu.