01 februar, 2016

Poznojesenski Vogar

 
 
 
 
 
 
 
Novembrski dan za pohod z vnukinjama je bila zadnja sobota v mesecu, ki nas je vsa sončna zvabila na Vogar (1054 m). Parkirali smo na Vorenčkojci (tokrat brez parkirnine) in se po kolovozu povzpeli na asfaltno cesto. S sprehajalnim korakom smo sledili markacijam. Zdaj jih pozna (in išče) že tudi Vesna. Dekleti sta se ustavili ob vsaki zaplati snega; midva sva z enim očesom pazila nanju, z drugim pa občudovala Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanco in druge gore na obzorju. Ajda se ni mogla upreti skušnjavi: zapodila se je v zasneženi breg in se po zadnji plati pridričala nazaj k nam. Za še enim parkiriščem na vrhu klanca je bilo asfalta konec in začela se je gozdna cesta.  
 
 

Ustavili smo se pri kažipotih; mali sta z obvestilnega stebrička TNP razbrali, kako se ne smemo obnašati, če nočemo škodovati naravnemu okolju. Napotili smo se levo čez travnik v gozd. Tam smo stopili na kamnito stezo, ponekod utrjeno z lesenimi »stopnicami«. Na taki poti Ajda rada postane zelo utrujena, ampak k sreči je na neki skali pisalo Vogar, tako da se je zamotila s črkovanjem in pravilno prebrala, kam usmerja rdeča puščica. Z leve je pritekla zelo strma plitka grapa – skalnata hudourniška struga – in kjer smo jo prečkali, je bil mostiček. Potem ko sem Vesno uspešno odvrnila od poskusa zlesti podenj, je steza napravila ovinek in še enkrat prečkala isto grapo. Že kmalu smo si privoščili prvi postanek z vročim čajem.
 


Pri železničarskem partizanskem spomeniku in vzletišču jadralnih padalcev (990 m) je bil na vrsti drugi čajni postanek. Pogled na dolino z Bohinjskim jezerom je bil prav lep, a smo ga uživali kar stoje, ker je bila klopca zasnežena. Škoda, da nista mogli videti, kako se padalec odrine in zajadra. Nad vzletiščem smo se vrnili na gozdno stezo, ki nas je pripeljala na Spodnji Vogar z nekaj hiškami in prežo. Domačija Dolenc še vedno ponuja domače dobrote, tudi »jedi ispod peke«, in spanje na seniku. Pot je bila dovolj zasnežena, da ni bila blatna. Ajda je štela hiške na planini; če se ne motim, jih je naštela 14, eno podrto in eno, ki še ni gotova.
 









Nad planino smo spet vstopili v gozd in kar hitro smo bili pri Kosijevem domu na Vogarju. Oskrbnik je deklici pohvalil za vzpon in pohvali dodal čokoladna bonbona. Tamkajšnji čaj sicer ni bil tako dober kot moj (tako priznanje mi vedno godi), a je kljub temu prijal. Tudi kosili smo. Oskrbnik nas je k sreči prijazno opozoril, da je porcija makaronovega mesa obilna (res je bila ena dovolj za Vesno in zame), a se mi je cena 7 evrov kljub temu zdela pretirana (zdaj vidim, da je za mesno enolončnico, ki je v priporočenem ceniku PZS še najbliže makaronovemu mesu, v kočah II. kategorije določena najvišja cena 5 evrov).
 
 
Kakor navadno je šlo dol dosti hitreje, a ker je (pre)hiter spust po spolzki kamniti poti lahko tudi nevaren, smo se pogovorili o zlomljenih nogah in podobnih nesrečah, ki v takih primerih prežijo na neprevidne ali preveč živahne planince. Vesna je povedano zavzeto podkrepila: »A veš, kaj? Triceratops si je zlomil kost, zato je izumrl, je bilo v filmu.« Tega nisva vedela; človek se res uči vse življenje. Kljub strašni usodi triceratopsa pa ni dosti bolj pazila, kod in kako hodi. »Saj imam držalno palico,« je pokazala preklo, kakršne rada pobira in jih vihti, da so večkrat bolj nevarne kot koristne. Tako vsaj to vidiva midva z dedijem. Dol grede smo naleteli tudi na presenečenje: čeprav je bilo do pomladi še daleč, je Ajda našla trobentico. Ko smo stopili iz gozda, so na pokrajino že legale sence, svetloba je začela ugašati.
 

Dekletoma večkrat prepustiva odločitev, ali bomo še kam zavili in katero izmed možnih poti bomo ubrali, a ker smo bili zelo počasni, povrhu pa smo kar precej časa porabili za ugotavljanje, kaj se zgodi, če s palico dovolj dolgo bezaš po kadi z zmrznjeno vodo, je postalo že zelo hladno, zato sva pri kažipotu k Hudičevemu mostu odločila, da most pustimo za kdaj drugič. »Nó próu,« je ne posebno zadovoljna zategnila Vesna. Ampak ko smo bili spet na Vorenčkojci, kjer se je sonce barvito pripravljalo na slovo od dneva, ji je čisto prijalo odložiti planinsko opremo in utrujeno občemeti v avtomobilskem otroškem sedežu.
 
Da, počasni smo še vedno. Tokrat smo za hojo na Vogar porabili še enkrat toliko časa, kot ga midva sama, navzdol pa pol več. Ampak nič ne de oba razloga za to sta nadvse utemeljena: majhne noge in velika radovednost.

Ni komentarjev: