Jeseni
se je na planini Polšak
Jani ogrel za bližnji Križevnik (1909 m). Ko sva se 19. decembra odpravila tja,
še nisem vedela, da je precej priljubljen med plezalci,
prebrala pa sem o sicer neoznačeni, a lahki planinski poti nanj. Jani je na
spletu našel prospekt
Gorniškega kluba Savinjske doline iz Luč, ki opisu poti dodaja, da ni
primerna za neizkušene pohodnike, saj se zaradi orientacijskih težav lahko
sprevrže v nevarno avanturo. Ta prospekt je tudi edini meni doslej znani »uradni«
vir, ki opozarja, da Lučke koče ni več,
saj so jo za novo leto 1945 požgali Nemci (kažipoti k nečemu, česar ni več, res
niso posrečena zamisel). Kogar ne moti, da ne »navigira« sam, ampak ga vodi GPS,
najde v prospektu podatke za 17 točk na poti (nadmorska višina vrha je v njem
1910 m).
Kot
že nekajkrat
sva si za izhodišče izbrala planino Ravne. Cesta je bila asfaltirana dlje, kot
sva imela v spominu od prejšnjikrat, čakalo pa naju je še eno, manj prijetno
presenečenje: znak za prepoved prometa. Niti dopolnilne table, da je vožnja
dovoljena lastnikom zemljišč ali kaj podobnega, ni bilo. Cesta je bila
brezhibna, na soboto tudi dela v gozdu nisva pričakovala, zato sva se
obotavljivo odpeljala naprej. Kmalu se je pokazalo, zakaj (najbrž) znak: sicer
kopna cesta je bila na ovinkih nevarno ledena. Ob ovinku, za katerim se led kar
ni končal, sva parkirala in v četrt ure pripešačila na Ravne. Pod tisto lepo
smreko je stal »obvezni« avto in kot navadno kazil podobo planine, nedaleč proč
pa še eden, torej se nekateri ne bojijo ne ledu ne prometnih znakov.
Čez planino sva se odpravila po gozdni cesti
na obračališče pod Smrekovcem. Bilo je zvoženo in tudi tam je parkiral avto.
Sledila sva komaj še čitljivemu kažipotu levo z napisoma Lučka koča in Molička peč.
Zasneženi kolovoz se je rahlo spuščal. Ta pot se menda ne šteje več za označeno
(opazila sva le tri že zelo slabe markacije), na koncu 
manjše 
uravnave pa sva
prišla na markirano s planine Ravne. Pri lesi naju je čakal še en lesen kažipot
za Lučko kočo. Kar kmalu sva se znašla na sedelcu, ki sva ga že poznala od prvega obiska na
planini Polšak.
Od tu bi se bila lahko povzpela desno proti njej, vendar sva hotela raziskati,
ali se po skromni stezici za partizanskim spomenikom, ki stoji približno na kraju
nekdanje Lučke koče, tudi pride na to planino. Zato sva nadaljevala naravnost v
smeri Moličke planine in Korošice. Steza se je prekucnila na drugo stran v
senčnato kotlinico. Tod očitno dosti hodijo, saj je bilo popolnoma steptano in
zato poledenelo. Kotlinici je sledila še ena, daljša, obe pa sta bili precej zasneženi
in mrzli. V snegu je mrgolelo sledi parkljarjev. Ko sva prilezla še iz tretje
kotlinice, sva dosegla uravnavo s koriti, v bregu nad njo pa »znamenitost«, ki
je ni (Lučko kočo), in partizanski spomenik.
Povzpela sva se po stezici za spomenikom in
ko se je prevesila na drugo, senčno stran, je bilo spet precej snega, gazi pa
nobene, le sledi divjadi. Ozki prehod, po katerem sva se spuščala, je bil na
začetku strm in skalnat, zato kar nevaren za zdrs. Zaupala sva živalskim
sledem. Za robom sva se spet strmeje spustila in zavila desno nad konto. Rahlo sva
se povzpela in se nato strmo spustila v večjo konto. Z nekaj težavami sva napredovala
po njenem levem pobočju. Pri skali, iz katere je rasla velika smreka, sva morala
zlesti še više, da sva se prebila nad njo. Včasih se nama je zdelo, da sva ujela
stezico, večinoma pa sva hodila po brezpotju. Zelo dolgo je trajalo, da sva dosegla
rob na drugem koncu konte, kjer so naju presenetili človeški sledovi
– gaz
pravokotno na najino »pot«. Zavila
sva levo in skrb, kaj bova storila, ko bodo sledovi na kopnem pobočju
izginili, se je izkazala za nepotrebno: na koncu snega se je pokazala razločna
steza, ki se je vzpenjala pod visokimi macesni. Našla sva rdeče pike, kakršne
so naju prejšnjikrat vodile na planino Polšak. Prepoznala sva »klopco« – brunce,
pritrjeno med dve debli, in nato še kupe odrezanih vej po pobočju travnate kotanje, torej sva bila
na pravi poti. Od korita tik pod planino sva lahko videla Dleskovec s piramido
na vrhu, za rogovilastim macesnom pa prvič svoj cilj.
Poldrugo uro nad Ravnami sva stopila na
planino Polšak. Koča je samevala, čeprav je bilo videti, kakor da je nekdo še
pred kratkim napravljal drva. Kot prejšnjikrat me je posebno navdušil pogled na
Raduho. Ob gozdu onstran planine, za katerim se je sončil Križevnik, sva na skali z možicem zasledila še komaj
opazen ostanek puščice. Nad tem mestom sva mimo kamna z rdečo packo stopila v
gozd. Sledila sva gazem, upajoč, da vodijo na Križevnik. Do vrha naj bi bilo
uro hoda. Ko ni bilo več snega in torej tudi ne gazi, sva lovila stezo med
skalami. Pomagali so nama velik možic in rdeče pike. Spustila sva se v mrzlo,
zasneženo senčno dolinico z ograjenim studencem. Ko sva se povzpela iz nje, ni
bilo več rdečih pik, zato pa – sicer redki – možici. Pot je zavijala levo, proč
od Križevnika. Ob prvem razločnem odcepu desno v ruševje ni bilo pričakovanega
možica, o katerem sva brala na spletu, zato sva nadaljevala v dotedanji smeri.
Sledil je kar strm vzpon proti desni.
Končno sva prispela do pravega razcepa, kjer
je možiček kazal desno. Stopala sva po macesnovem gozdu med ruševjem. Prav
sredi steze je cvetel majcen svišč, telohi pa so se manj pogumno držali roba.
Precej strm vzpon se je končal na majhni uravnavi pri možicu. Na desni se je
kazal skalni predvrh, s svojim iglastim (ruševnatim) »plaščkom« podoben ježku,
ki moli goli (skalnati) smrček v zrak. Veliko konto sva obhodila po desni,
čeprav je bil levi rob tudi uhojen (pozneje sva izvedela, da se tam menda pride na Moličko peč), in šla mimo še ene, manjše, tokrat desno pod potjo. Tik pod grebenom sva stopila iz ruševja na golo gruščnato zaplato in ji sledila levo na greben. Z njega sva imela sicer lep razgled, poti pa tam ni bilo. Zato sva se spustila nazaj po grušču in v ruševju našla nadaljevanje poti. S te ozke stezice naju je kmalu razveselil lep pogled na Raduho. Ko nisva prav vedela, kam naprej, sva splezala navzgor proti suhi palici (te naslednjič morda ne bo več tam, se pa v tisti smeri vidi tudi kovinski stolpič), malo dol in brž zatem na vrh. S planine Polšak sva res hodila natanko eno uro.
Vrh »krasi« miniatura Aljaževega stolpa,
postavljena leta 2007, družbo pa mu dela geodetski kamen. Uživala sva v razgledih na dolino in gore vsenaokrog:
Dleskovec, Veliki Vrh, Ojstrica, Grintovec, Krofička, Raduha, Uršlja gora,
Smrekovec, Golte. Janija je prevzel zlasti nov pogled na Ojstrico. Za goro, ki
ji je vodnik Kamniško-Savinjske Alpe
odmeril borih osem vrstic, naravnost imenitno.
Vrnila
sva se po isti poti. Na planini Polšak je bilo zdaj precej živahno in koča odprta.
V pogovoru s skupino, ki je počivala na klopeh nad njo, sva izvedela, kje naj
bi bila lovska koča, ki sva jo našla na zemljevidu, sicer pa še ne. Po
»pikasti« poti sva se spustila nad travnato kotanjo in skušala poiskati omenjeno kočo. Sprva
nisva bila uspešna, ko pa sva se že odpravila v dolino, sva na levi onkraj
kotanje zagledala stezo, zato sva se vrnila. Na spodnjem koncu kotanje sva odkrila
začetek tiste steze in v petih minutah naju je pripeljala do ograjene lesene koče
s hišno številko Podveža 46. Ni bila videti v najboljšem stanju, tudi klopi in
mize okoli nje so bile že precej trhle.
Nato
sva se res odpravila proti domu. Čez četrt ure sva na robu konte na mestu, kjer
sva tja grede zavila levo
na pot, označeno s pikami, nadaljevala kar naravnost naprej po njej in v slabih
20 minutah naju je pripeljala na sedelce. Od lese se nisva držala poti vzpona, ampak sva se
spustila desno na markirano pot proti planini Ravne. Po četrt ure sva izstopila
iz gozda pri glavnem stanu. Na nebu je že svetila bleda luna in naju pospremila
do avta.
Kljub
nekaj orientacijskim zagatam se le ni zgodila nevarna avantura, ampak se je
posrečila prav prijetna tura.
Ni komentarjev:
Objavite komentar