13 februar, 2016

Decembra na kopnem Stolu

Skoraj ducat let je že minilo, odkar sva bila na Stolu (2236 m). Poleti. Pozimi tako visoko ne hodiva, a ker je bil 12. decembra iz doline videti popolnoma kopen, sva se kar odločila zanj. Za izhodišče sva izbrala Valvasorjev dom pod Stolom (1181 m). Parkirala sva nekoliko niže, pri kažipotih na 1165 m, ker je bila cesta naprej poledenela. Nisva bila edina, a veliko se jih je pripeljalo prav do doma.
 
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
Nad domom sva se povzpela čez travnik proti gozdu. Ko sva prišla iz njega, so naju pričakali pogledi na Monštranco, Svečo, dolino in Julijce. Takoj sva znova vstopila v gozd in se pretaknila skozi leso. Na razcepu/stiku Žirovniške in Zabreške poti sva zavila desno na Zabreško in najprej prehodila Žirovniško planino. Steza se je rahlo vzpenjala proti gozdu, na katerega robu je stala preža.
 
 
Onkraj gozda se je začela Zabreška planina. Mimo hišice Agrarne skupnosti Selo Zabreznica z jaslimi za konje ter mizo in klopema za pastirje sva prikoračila do stanu, okrašenega na vse mogoče načine in opremljenega s številnimi kažipoti. Oskrbnik nama je povedal marsikaj o okoliških poteh. Na travniku nad stanom je cvetelo precej trobentic in nekaj telohov. Po njem sva se povzpela do lese in naprej čez poseko na Staro planino. S potepanja po planinah pod Stolom (kakšno naključje: tudi takrat je bil 12. december!) sva jo imela v spominu predvsem po lepih razgledih. Tokrat so bili manj sijajni, pa zato bolj romantični.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Nadaljevala sva zelo strmo proti zgornjemu robu planine, tam pa desno proti Stolu. Množicam trobentic so se pridružili jetrniki, vijolice, smrdljivke in marjetice. Sredi decembra – to je res narobe svet. Po gozdu sva se vzpenjala po široki peščeni in kamnati stezi, prepredeni z debelimi koreninami. Tu je bilo popolnoma kopno, na planinah pa sva večkrat naletela na sneg in celo led. Ko sva dosegla gozdno cesto, onkraj katere je stala hiška, naju je dohitel oskrbnik z Zabreške planine. »Počasna sta, sem šel pol ure za vama,« je pripomnil. Prišel je čez Zabreški plaz. Odprl je hiško, imenovano Betonska bajta (1606 m). Za vodo je poskrbljeno s cisterno za 7000 l deževnice, je povedal. To poletje je pasel 37 krav in 17 konj. Z njim je prišla Bela, prikupna in prijazna psička, stara osem let. Zelo lepo je vzgojena; šolali so jo policisti, a je bila za policijsko službo premila, zato je dobila civilnega gospodarja in ta je nadvse zadovoljen z njo.
 
 
 
Ko smo se naklepetali in sva se dekleti naigrali, fanta pa sta zvrnila šilce domačega, sva se odpravila dalje za kažipotom. Strma kamnita steza naju je vodila po razdejanem gozdu. Kmalu za levim ovinkom sva stopila iz njega na še strmejši travnik s smrekami in ruševjem. To pobočje Malega Stola se imenuje Čelo. Najprej sva se ustavila pri klopci z napisom Počitek pri Janezu (na skali piše 1653), nad katero je kovinska tabla v spomin lovcu Janezu Palovšniku, ki ga je tu 30. novembra 1966 zasul snežni plaz. Za naslednjim pasom gozda je že prevladovalo ruševje. Ponujal se nama je pogled na dolino, Blejsko jezero z otokom, gore v ozadju. Potem se je pot obrnila ostro desno in naju pripeljala do skale z napisi Finžgarjeva skala, 1908+ in 1750 m. (popravljeno na 1850) ter dvema markacijama. Kaj pomenijo številke, nisem ugotovila. Na zemljevidih je poleg napisa Finžgarjeva skala, ki ni tik markirane poti, nadmorska višina 1932 m. Skala se imenuje po reševalcu Janezu Finžgarju iz Sela, po različnih virih bratu ali bratrancu pisatelja Frana Saleškega Finžgarja. Drenovca dr. Josip Cerk in Pavel Kunaver sta 4. aprila 1912 kljub slabemu vremenu peljala na Stol sedem študentov in njihov profesor zemljepisa Cerk je zdrsnil v smrt, preostali pa so v Prešernovi koči čakali na pomoč. V reševalni akciji je Finžgar zgrmel čez tisto skalo in čudežno preživel. Dogodek je bil menda eden izmed povodov za ustanovitev GRS 16. junija 1912.
 
 
 
Za skalo sva zavila levo in se povzpela do kažipotov, od koder sva prvič zagledala Prešernovo kočo. Srečala sva fanta, ki nista vedela, kje in kaj je Finžgarjeva skala. Eden je slišal praviti, da so tod razmetane Hudičeve skale, največja pa da je Hudičeva skala. Sprehodila sva se na drugo stran travnate ravnice za kažipotoma (tu niti ruševja ni bilo več; menda oskrbnik z Zabreške planine pase prav do sem) in odprl se nama je prelep razgled na Vrtačo, Srednji vrh, Begunjščico z Roblekovim domom, Dobrčo, Kriško goro, Košuto, Košutico, Storžič, Kočno, Grintovec.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
V pol ure sva prisopihala po golem pobočju do Prešernove koče pod vrhom Malega Stola (pravijo mu tudi Zabreški Mali Stol, 2198 m). Koča seveda ni bila odprta, tudi stranišče je bilo zaklenjeno, in nikjer nikogar. Pomislila sva, da sva pozna, saj sva med vzponom srečala deset planincev, ki so se že vračali. Razgledi so bili še lepši kot nad Finžgarjevo skalo. Od radioamaterske hišice sva se spustila na sedlo Med Stoli (2165 m; le zakaj ne Med Stoloma?) h grozdu kažipotov, kjer pa je bilo zelo živo. Mnogi so prihajali po Žirovniški poti, po kateri sva se nameravala vrniti. Na podlagi njihovih ocen prehojene poti (»zoprno«, »živ led«, »veliko snega«, »grozno«, »obup« in podobnih) sva se odločila vrniti po poti vzpona, sploh ker so bili ocenjevalci v veliki večini mlajši in gotovo sposobnejši od naju. Končni vzpon na »pravi«, (Veliki) Stol s sedla ni trajal več kot 10 minut, a je bilo na dveh mestih nekaj sitnega ledu.
 
 
 
Na najvišjem vrhu Karavank se nas je okrog vpisne skrinjice in nenavadno velikega mejnega kamna XXV/135 nagnetlo kar precej planincev (tudi skupina Italijanov) in planinskih kavk. Mi smo se navduševali nad razgledi, kavke pa nad grižljaji ‒ razglede si lahko privoščijo dosti imenitnejše kot mi. A tudi med planinci se najdejo posebni tiči. Eden je tako rekoč pritekel gor in začel stikati pod neko skalo. Jani se je pošalil, ali išče zaklad. Glej ga, zlomka, res ga je iskal! In našel. Navdušenec za igro geolov (geocaching) je – če sem si prav zapomnila – od leta 2010 našel že 7600 »zakladov«. Na hitro smo preračunali, da to znese kake štiri na dan. Bil je še mlad, torej še hodi v službo ... »Pa saj ste videti čisto normalni!« mi je ušlo, upokojenki, ki nikakor ne bi mogla vsak dan iskati zakladov, saj nimam toliko časa. Nič ni zameril, le zasmejal se je in pojasnil, da jih kak dan lahko najde zelo veliko, ker se ni treba za vsakega potruditi tako kot za tega na Stolu, ampak so mnogi dostopni zlahka, tudi z avtomobilom. No, na Stolu smo prav vsi našli vsak svoj zaklad. Selfiji so zdaj nekaj običajnega tudi na gorskih vrhovih, ampak ne za naju – naju mora kdo slikati.
 
 
Vrnila sva se torej po isti poti, le pred Prešernovo kočo sva se še prej okrepčala. Poleg naju je malical samo še en par, tako da je bilo dovolj prostora tudi za vedno lačne kavke. Ko sva se odpravila v dolino, sva srečala še precej planincev, mnoge s padali.
 
 
 
 
Pri Betonski bajti ni bilo nikogar več. Za krmilnico poleg nje sva poskušala poiskati pot, ki naj bi pritekla sem čez Monštranco, a nisva rinila zelo daleč. Na zgornjem robu Stare planine sva nadaljevala kar naravnost naprej za kažipotom Valvazor* po zgornji poti. Ta je sicer markirana, a do lese so oznake tako slabe, kakor da bi bila opuščena. Vodi mimo partizanskega spomenika – plošče v spomin Julki Jenstrle z Javornika, ki je tu padla leta 1942, skozi gozd in čez jase. Prečkala sva dva plazova; eden izmed njiju je moral biti Zabreški. Iz gozda sva izstopila nad Žirovniško planino, kjer naju je čisto zaslepilo sonce. Tako se je vreme »poslabšalo« (taka je bila napoved), potem ko je bilo večino dopoldneva precej kislo. Ob združitvi najine poti z Žirovniško sva naletela na najina fotografa z vrha; čeprav sta odrinila v dolino pred nama in sva midva še malicala, poleg tega pa je bila njuna pot krajša od najine, smo se tam znašli hkrati – še en dokaz, da je bila Žirovniška tisti dan najbrž res zelo zahtevna. Med hojo pod Svečo in Monštranco sva opazila možice (gor grede jih nisva), ki označujejo stezico proti Monštranci; tudi to bo treba raziskati ... Valvasorjev* dom je bil že čisto blizu.
 
 
Za vzpon sva potrebovala poltretjo uro, za vrnitev pa dve uri in četrt. Kljub koledarski zimi je bilo tako malo snega in toliko rož, da sva se počutila čisto pomladno.
 

* Ime našega znamenitega zgodovinarja »na terenu« pišejo vsakič drugače: enkrat s s, drugič z z, torej čisto v skladu s pravopisom, saj ta dovoljuje oboje (prednost sicer daje zapisu Valvazor).
 

Ni komentarjev: