Priporočena in prepovedana pot k Mozirski koči

Za zadnjo januarsko soboto sva napravila lep načrt: vnukinji bova peljala na Boskovec, najvišji vrh Golt. Ker je pot iz doline zanju predolga in se radi vozita z žičnico, se bomo z gondolo zapeljali do hotela, od tam pa peš. A se je zasukalo drugače: Ajdo je vso noč bolelo uho, zato sva ostala sama. Ker je bilo že prepozno za kovanje novih načrtov, sva »obdržala« Golte, seveda brez žičnice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S štajerske avtoceste sva se pri izvozu Šentrupert odpeljala v Mozirje, od tam pa v Radegundo oziroma zaselek Žekovec, kjer je spodnja postaja gondolske žičnice na Golte. Parkirala sva pod njo in se odpravila do bližnjega križišča s kažipotom levo Mozirska koča (skozi Zagradiško pušo) 2h. Vodnik KSA omenja poleg te poti  še eno, desno, mimo počitniških hišic (bolj priporoča levo, a ne pove, zakaj), toda v tisto smer ni bilo videti nobenega kažipota.

 

 

Zavila sva torej levo in takoj za križiščem se je asfalt končal. Ob makadamski cesti so cveteli telohi. Visoko v bregu nasproti sva videla cerkev sv. Radegunde. Kažipot za Mozirsko kočo naju je usmeril desno s ceste v Zagradiško pušo (to je Zagradišnikov gozd, kjer je bila nekoč senožet, pa so jo opustili – od tod menda ime puša). S pol kolovoza, pol vlake sva po nekaj deset metrih prestopila levo na stezo. Hitro se je razcepila in po označenem levem kraku sva napredovala po pletežu korenin naravnost navzgor skozi smrekov gozd. Pot je bila vzorno označena, da se je videlo od markacije do markacije. Ko sva dosegla prečni kolovoz, sva se dalje vzpenjala desno po njem. Brž se je zravnal in naju pripeljal na križišče z gozdno cesto. Ob njem so bili številni kažipoti, pojavili pa so se tudi kažipoti in zeleno-modre markacije za pohodniško pot 15. Najina smer je bila levo navzgor po cesti.
 

 

Kakih 20 minut od izhodišča sva stopila iz gozda pod Kuglerjem (domačija ima nad vhodom letnico 1909). Na lesenem gospodarskem poslopju se je belil napis Mozirska koča. Pod domačijo se je začel asfalt in za ovinkom so naju pričakali kažipoti, ki jim je delala družbo zelena tablica Zlatorogove transverzale ponosa 3 o (ne)strupenih kačah. Sredi precej strmega klanca se nama je z leve spet priključila pot 15. Za še enim pasom gozda nad Kuglerjem je cesta postala še bolj strma. Končno se je strmina nekoliko unesla in prisopihala sva do kapelice; ob vznožju lesenih stopnic k njej je stala preprosta klopca. Na tamkajšnjem ovinku sva opazila ob zemljatem kolovozu v levo poleg že znanega kažipota 15 še rumenega z napisom Čebelarska pot in šesterokotnikom, ponazoritivijo celice v čebeljem satu. Na spletu sem prebrala, da so mozirski čebelarji uredili »zahtevno čebelarsko pot, za katero pohodnik porabi kar pet ur hoje«.
 

 

Takoj za kapelico sva zavila levo po stezi, označeni s staro in novo tablico, v gozd. Ograja, postavljena zaradi živine, je bila gostoljubno prekinjena, da sva lahko stopila skozi. Po označeni bližnjici sva se spet povzpela do ne več asfaltne, a dobre ceste, ki sva jo le prečkala. Sekala sva še en ovinek in prišla do naslednje kapelice. Tam ceste ni bilo več in pot se je razcepila – desni krak je vodil proti nekaj hišam, strmejši in skalnati levi pa je bil najin. Po njem sva stopila iz gozda in nadaljevala ob koruznem strnišču proti makadamski cesti. Puščica na stebru transformatorske postaje naju je usmerila čeznjo na travnik in v gozd. Mimo betonskega napajališča ter med obilice črnih in blagodišečih telohov sva slabe pol ure nad Kuglerjem dosegla asfaltno cesto Mozirje‒Golte pri peskokopu, tostran pa se je od nje odcepila gozdna cesta proti cerkvi sv. Radegunde.
 

 
Najprej sva se napotila k cerkvi. Kmalu sva prišla do kapelice in z nama pot 15, en njen krak pa je zavil levo (morda se bova tu vračala, sva ugibala). Gozdna cesta se je nadaljevala desno navzdol, pred nama pa je stala (nekdanja) mežnarija, kjer naju je prijazno pozdravil živahen psiček, a dosti manj prijazno njegov večji tovariš, k sreči privezan. Čez dvorišče ter mimo gospodarskih poslopij in brunarice sva po kolovozu le 10 minut od glavne ceste prispela k cerkvi. Za kulturni spomenik ima nekam nekulturno (komaj še čitljivo) tablico, na kateri piše, da je bila podružnična cerkev pozidana po potresu leta 1895 (letnica pri uri pove, da je bila gotova leta 1898; baročni zvonik je še od stare cerkve) ter da so oltarji delo J(aneza) Vurnika (ml.) in I(vana) Cesarja. V notranjost sva lahko le pokukala, ker je bila seveda zaklenjena. Pred vrati je stala smrečica, ostanek decembrskih praznikov. 

Vrnila sva se k peskokopu in se po glavni cesti odpravila do Kebra ter se med hišo in gospodarskim poslopjem podala v strm travnat breg. Od tu je ‒ zanimivo ‒ z enega vogala 50, z drugega pa 65 minut do Mozirske koče. Nad domačijo sva prečkala cesto Mozirje‒Golte (markacija je kazala tudi po cesti) in se povzpela v gozd. Na prvem razcepu je na desni pisalo Položna pot; izbrala sva si jo za vrnitev, zdaj pa sva se pognala naravnost navzgor po levem kraku, zelo strmi, blatni, erodirani stezi, polni sledi gorskih koles. Na robu majhne uravnave je izpod zajetja curljal drobcen studenček, speljan po lesenem žlebu, s prilogo: rdečim lončkom. Onkraj lese nad zajetjem sva se po spolzkem strmem travniku povzpela do prečnega travnatega kolovoza. Sledi so pričale, da nekateri vztrajajo naravnost navzgor, midva pa sva zavila desno na kolovoz, kakor sta kazali puščica in markacija. Pod naslednjim razcepom s kažipoti in zasilno klopco sva videla Jugovo domačijo; v tisto smer (proti Šmihelu) bi si domov grede morebiti lahko privoščila spremembo poti.
   

Nad razcepom (pol ure nad peskokopom) sva se ustavila pri zapuščeni domačiji Planinšek, kjer sva naletela na prve zaplate snega. Mimo temeljev nekdanjega poslopja, lične brunarice in klopce sva se po nekaj lesenih stopnicah povzpela na cesto. Na drogu s kažipoti je bila tudi tablica s prepovedjo kolesarjenja po planinskih poteh. Ne posebno ličen kažipot je opozarjal na vzletišče padalcev.
 

Gredoč navzgor po asfaltni cesti sva bila že malo v skrbeh, ali sva sploh na pravi poti, saj ob cestišču ni prostora za pešce, a naju je čez čas pomirila markacija. Pri kamnitem podoru, kjer nekateri tudi parkirajo, sva cesto zapustila; ob ograjenih stopnicah na začetku vzpona je ležala skala z markacijo in napisom Mozirska koča. Vztrajno sva se vzpenjala med cvetočimi telohi, sprva zlagoma, nato čedalje strmeje do Janezove klopi, kjer sva spet izbrala levi krak, torej ne položnega. Zdaj je bilo šele strmo! Ta in položna pot sta se kmalu staknili. Od naslednje klopce sva lahko videla spodnjo žičniško postajo s parkiriščem. Če ne bi bilo mrča, bi bil pogled na dolino sploh lep, a se je še »najlepše« videl kadeči se dimnik v Šoštanju. Srečala sva moško družbo in vprašala po imenu slikovite skale nad nami, vendar ga Janč, ki menda vse ve, ni poznal (pozneje sva dognala, da je Javorca). Povedal pa je, da gor pelje Janezova pot (verjetno istega Janeza kot klopca), ki jo označujejo samo možici in so jo oni že zgrešili.

 

Pol ure nad Planinškom sva prispela k Mozirski koči na Mozirski planini (poleg stoji Stanetova koča, obveščevalna točka GRS) in ker sva bila pozna, sva sklenila, da bodi to najin cilj. Koča je razglašena za družinam in okolju prijazno. V lepem spominu jo imam izpred štirih let, ko sva bila tam na Prešernov dan. Nadmorska višina na tablici PZS je 1352 m, na »hišni« 1344 m, na kažipotu, zemljevidu in v vodniku pa 1356 m.

 

 

V  dolino sva se odpravila najprej po isti poti, od razcepa po položni. Blizu kraja, kjer se loči od strme, je plošča v spomin komaj 27-letnega ponesrečenca. Zdaj sva našla tudi znamenja tukajšnjega dela Janezove poti: gor grede je treba pod Janezovo klopjo zaviti desno na položno pot in na prvem ovinku je smejček, više v gozdu pa možica.
 

 

 

 

Še eno variacijo na tokratno temo sva izpeljala pod Planinškom: namesto po poti vzpona sva nadaljevala v smeri Šmihela in skozi leso sestopila k Jugu. Hiša je v slabem stanju, a se vidi, da jo skušajo obnoviti. Nedaleč pod njo je spomenik štirim borcem IV. operativne cone, padlim poleti 1944. Za naslednjo leso naju je čakalo precejšnje presenečenje: več stavb, med njimi počitniška hiška Rajski kotiček Gosteče – butični turizem – s štirimi zvezdicami. Da ciljajo na tuje turiste, se vidi (tudi) po napisu pri smetnjaku pod toplarjem: Müll Eimer/Trash.
 

 

 

Od Gostečnika (tako piše na zemljevidu) sva se napotila skozi gozd, kjer je napis Keber na drevesu usmerjal desno. Na levi je tekla asfaltna cesta; v grmu ob njej je poleg skale z markacijo in puščico navzgor ležala smerna tablica Mozirska koča. Kažipot ob cesti naju je vabil v Žekovec, a sva raje zavila proti Kebru. Markacije so redko tako lepe, kot so bile tu. Sledil je del gozda, kjer je bilo vse podrto. Kmalu po prečkanju potočka se je najina (položna) steza staknila s strmo. Tako sva zašpilila klobaso in do peskokopa nadaljevala po poti vzpona, od tam pa še enkrat proti cerkvi sv. Radegunde. Pred kapelico in mežnarijo sva zavila levo po poti 15 (kažipot je odpadel in sva ga popravila). Poleg zeleno-modrih markacij so naju spremljale še rumene čebelarske poti. Ognila sva se nekaj balam suhega listja. Po stezi je tekla voda in je je tudi že nekaj vzela. Pot so nama prekrižali trije gošarji (gamsi goščarji).

 
 

Gozd je postajal čedalje bolj razdejan. Še vedno sva sledila oznakam poti 15. Kmalu po priključitvi gozdni cesti sva se znašla pri spodnji kapelici in si čez 5 minut spet omislila spremembo: zapustila sva cesto in sledila modro-zeleni markaciji desno navzdol v hosto. Zelo hitro se nama je povprek postavil kolovoz, po katerem sva zjutraj prišla čez Pušo, in po njem zavila levo na križišče s številnimi kažipoti, od tam pa sledila oznakam za Žekovec strmo navzdol (ne po poti, po kateri sva zjutraj prišla na to križišče). Po nekakšni vlaki sva se spustila na prečni kolovoz in nadaljevala desno po njem; knafelčkov tu ni bilo, razen enega odžaganega, bili pa so kažipoti poti 15.

 
 

Zdaj sva sestopala v Žekovec po poti, ki jo vodnik manj priporoča. Upala sva, da bova na izhodišču le odkrila še drugi kažipot. Čez čas je pot 15 odšla levo, z nama pa so ostali knafelčki. Od vodnega zajetja sva zagledala strehe in kmalu zatem prebarvano markacijo. V gozdu je vladal precejšen nered. Čez sadovnjak sva prikorakala do počitniških hiš in srečala gospo, ki je pospravljala vrt. Silno sva jo presenetila: ta pot bi morala biti zaprta, vsaj pri planinskem društvu so ji zagotovili, da je. Planinci je menda niti ne motimo, bile pa so težave s kolesarji. Prebarvati markacije na koncu (midva sva videla samo eno tako) seveda ni dovolj, ko pa je pot od zgoraj označena. Ker so odstranili kažipot na izhodišču in tu prebarvali oznake, je »zaprta« samo od spodaj. Očitno so računali le na planince, ki se vzpenjajo in vračajo po isti poti, ne pa na »čudake« najinega kova.

 

Spustila sva se desno po asfaltni cesti med hišami in »raziskovalnemu planinstvu« navkljub pristala pri avtu po manj kot dveh urah (navzgor sva hodila dobri dve).