Kako sta pomlad in zgodovina popestrili najin pohod na Čemšeniško planino

Prvo nedeljo v marcu je po skoraj treh letih spet prišla na vrsto Čemšeniška planina, tokrat iz Lok pri Zagorju (to so druge Loke kot prejšnjikrat). Štajersko avtocesto sva zapustila pri Trojanah in se peljala skozi Izlake. V Kisovcu sva zavila levo, takoj desno pri krajevni tabli Loke in pri spomeniku NOB spet levo ter se peljala do konca vasi. Desno ob Graškem grabnu sva imela čisto zase parkirni prostor za kakih pet avtomobilov.

 

 

Po cesti, ob kateri so cveteli trobentice, blagodišeči telohi, jetrniki, pljučniki, bele vijolice in spomladanski žafrani ter zeleneli jelenovi jeziki, sva takoj prišla do razcepa. Zavila sva levo proti Čemšeniški planini in že kmalu zagledala grad Gamberk. Prikorakala sva v Spodnje Zavine, kjer sva bila pri eni prvih hiš deležna poduka, zapisanega na čebelnjaku:

tle se spoglejte lenuhi,

pr' tej mali marni muhi !

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri Zavinah 2 je zmanjkalo markacij, zato sva se vrnila k zadnji na toplarju pred domačijo. Poskusila sva med kapelico na levi in novo hišo z razkošno cvetočim resjem na desni, kjer se je od že dotlej strme asfaltne ceste odcepila še bolj strma ožja. Asfalta je bilo brž konec in nadaljevala sva po slabem makadamu, ob katerem se je končno pojavila markacija, do zanikrne asfaltne ceste, ki se je spustila k hišam. Na levi sva videla dolino, po kateri sva se pripeljala, na desni pa grad Gamberk. Ko se je cesta spet začela vzpenjati, sva ga videla že čisto od blizu. Za zadnjo hišo v Pušavah s starinsko kamnito mizo sva se povzpela v mešani gozd. Opazila sva zeleno piko, ki bi bila morda lahko kaka markacija. Na drugi strani sva stopila iz gozda pri vodohranu in vrh travnatega brega, tu in tam ozaljšanega z regratom in vijolicami, zagledala toplar.

 

Po tričetrt ure sva dosegla nekoliko boljšo prečno asfaltno cesto, ob njej pa razpelo in kažipote. Nad tamkajšnjim zaselkom Gamberk, ki spada v Ržiše, se je sončil grad, najin cilj pa se je zasnežen skrival v oblaku. Ko sva se ozrla, sva videla smučišče Marela. Nadaljevala sva rahlo gor in dol levo po prečni cesti, ob kateri so cveteli beli in navadni repuhi, trobentice in marjetice. Po njej sva prispela v jedro  Ržiš, kjer sva na križišču zavila levo navzdol. Prikupna se mi je zdela stara hiška št. 5, ki pa so jo že deloma prenovili in prenovljeni del ni več zanimiv; poleg nje stoji razpelo. Pri neki hiši so se pasle race in gosi, pri drugi se nama je dobrikal prijazen kužek. Zgoraj pod mrko Čemšeniško planino sva opazila cerkev sv. Primoža.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od zadnje hiše s silosoma in množico spomladanskih žafranov sva šla mimo majhnega gospodarskega poslopja in razpela naprej po asfaltni cesti v gozd. Cesta se je takoj spustila k naslednji domačiji, prvi v Razborju pri Čemšeniku. V travi so se belili mali zvončki in kronice. Od križišča nad domačijo sva nadaljevala naprej mimo ekološkega otoka in navzdol proti naslednjim hišam. Odcepa desno nisva našla, čeprav je narisan na zemljevidu, in ob cesti tudi ni bilo markacij. Ko sva vendarle opazila eno, je bilo videti, kakor da sva zgrešila pravo pot (nad cesto) in bi bila morala tu spet priti nanjo. Pa že tako je bilo čisto preveč asfalta!

 

 

V križišču pri kapelici sva prečkala cesto in po širokem kolovozu stopila v gozd. Tam sva poleg planinske markacije spet opazila zeleno piko. Kolovoz se je prelevil v makadamsko cesto skozi vas; pol ure nad Ržišami naju je pripeljala do majhnega parkirišča pri spodnji postaji tovorne žičnice na Čemšeniško planino z zbledelo zeleno piko in knafelčkom. »Odbor za pripravo projekta« obvešča obiskovalce o zamisli, da bi na Čemšeniški planini zgradili razgledni stolp, ter vabi k pisanju mnenj, idej in predlogov v knjigo pri šanku v planinski koči. Pojavile so se prve večje zaplate snega.

 

 

Od žičniške postaje sva se povzpela v travnati breg mimo toplarjev. Gozdna steza, ob kateri so cveteli telohi, je bila sprva strma in blatna, nato se je unesla in postala peščena, nazadnje pa skalnata. Od skalne igle ob njej se je videlo proti Čemšeniku. Kakih 20 minut nad postajo naju je presenetil dvosmerni kažipot: levo Č. planina, desno Primož. Najprej sva se podala k sv. Primožu. Po strmi stezi sva dosegla makadamsko cesto in nadaljevala desno po njej ter med počitniško in »pravo« hišo kmalu zavila k cerkvi. Skozi edino okno sva za silo

videla v notranjost, še vedno okrašeno z novoletno jelko. Sosedov pes je divje lajal in iz dimnika se je kadilo, pa ni nihče prišel pogledat, kaj se dogaja.

 

 

 

 

Namesto da bi se bila spustila nazaj k dvojnemu kažipotu, sva odšla naprej po makadamski cesti. Najprej se je rahlo spuščala, nato pa se je začela vzpenjati. Upala sva, da bova po njej spet prišla do markirane poti. Ta je res kmalu pritekla z leve. Cesta najbrž pelje naprej v Čemšenik, midva pa sva jo kar hitro zapustila in zavila desno na kolovoz. Kake pol ure nad Primožem sva dosegla greben (vmes naju je doletela snežna ploha) s smernima tablicama za nazaj v Izlake, Kisovec in Zagorje ter levo na Trojane in Prvine, v najino smer, desno navzgor po gozdni cesti, pa ni kazala nobena. V 10 minutah sva bila pri Planinskem domu dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini (1120 m; s 1206 m na sosednji Čoparjevi koči je seveda mišljena nadmorska višina Črnega vrha, ne koče, čeprav to ni samoumevno ‒ je pa očitno, da sosednji koči ne moreta imeti za skoraj 100 višinskih metrov različne lege).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Seveda sva se podala tudi na komaj četrt ure oddaljeno najvišjo točko Čemšeniške planine Črni vrh (zemljevid in vodnik mu pripisujeta 1204 m). Mimo razcepa pri krmilnici, preži in sodčku ter hišice radioamaterjev na kraju nekdanje Tinetove koče (Tineta Čoparja) sva prišla do piramide na vrhu. Pod njim sva se zamudila nekoliko dlje, kot bi se sicer v takem kislem vremenu, da sva »rešila« precej hrupno skupino zbiralcev žigov, ki so iskali vpisno skrinjico, saj sva od prejšnjih obiskov vedela, kje tiči.

 

 

Do razpela in kažipotov v Ržišah sva se vrnila po isti poti, tam pa zavila proti gradu. Vzpon po ozki asfaltni cesti je trajal kakih 10 minut. Pred gradom so panoji s tlorisom razvalin, z rodovnim drevesom Gall(enberg)ov, grbom in pečati, zgodovino gradu ter zanimivostmi iz urbarja in drugih listin. Ob vhodu je sončna ura. Na ogled sta tudi mučilna naprava in kletka za kaznjence. Na notranjem dvorišču je nekaj novodobnih dodatkov. Skozi okno razglednega stolpa je lep pogled na okolico. Grad Gamberk (Gallenberg) so v 11. do 13. stoletju (po različnih virih; večina navaja Valvazorjev podatek, da ga je leta 1040 dal sezidati Ortlof III. Svibenski, a Ivan Stopar v Gradovih na Slovenskem trdi, da je to izročilo »kajpak brez vsake znanstvene podlage«) zgradili ob pomembni tovorni oziroma trgovski poti gospodje Galli, pozneje grofje Gallenbergi. Ta velika srednjeveška visoka hiša, kakor strokovnjaki imenujejo ta tip gradu, je zamenjala številne lastnike; med njimi je bil tudi Valvazorjev oče. Grof Lichtenberg (ali baron Liechtenthurn, spet po različnih virih)  ga je konec 17. stoletja prenovil in mu dodal arkade, v drugi polovici 19. stoletja pa so ga razprodali in je začel propadati. A še razvalina je veličastna. Zdaj se država, občina, Kulturno zgodovinsko društvo za zaščito ruševin gradu Gamberk in še kdo trudijo rešiti, kar se rešiti da, ter ga oživiti s kulturnimi in drugimi dogodki. Razbita obvestilna tabla žal priča tudi o nasprotnih »prizadevanjih«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od gradu sva se vrnila na cesto in zavila v smer Zagorja. Asfalt se je v gozdu končal in nadaljevala sva po makadamski cesti. Srečala sva gospo, ki je povedala, da med Zgornjimi in Spodnjimi Zavinami ni cestne povezave, ker so bili prebivalci sprti, ter nama dala napotke za naprej. V slabe četrt ure sva prišla do Lovskega doma Klančiše LD Zagorje (od tu je spet asfalt), kjer sta naju presenetila velika preša in sod s štirimi pipami. Že prej sva se spraševala, od kod imena Vine, Zavine, Podvine, Vinski vrh, ko pa tod ne gojijo trte. Zdaj sem v Krajevnem leksikonu Slovenije prebrala, da so bili v teh krajih še okoli leta 1900 vinogradi.

 

 

Nekdanji prepiri med tamkajšnjimi prebivalci (upam, da jih je že srečala pamet) so nama pot nekoliko podaljšali. Dobrih 10 minut sva hodila do Zgornjih Zavin, kjer sva zapustila cesto proti Zagorju in za slikovito staro hišo Zavine 17 obrnila desno navzdol na kolovoz, z njega pa po približno 15 m levo čez travnike proti Lokam. Do razcepa, kjer sva zjutraj zavila proti Spodnjim Zavinam, je bilo skoraj pol ure, od tam pa le še kratek sprehod do avta.

 

 

 

"Na oblo plešo Blegoša"

»Tja, kjer razgleda ne zastira nič več. Na oblo plešo Blegoša, prepoznavnega od vsepovsod,« je zapisal Marjan Bradeško v letošnji Mohorjev koledar. Blegoš je vedno privlačen, za naju posebno pozimi. Letos je kazalo že slabo, pa se je navsezadnje vendarle (bolj ali manj) posrečilo.

Zadnjo februarsko soboto sva si za izhodišče izbrala Volako. V Škofji Loki in Gorenji vasi sva sledila kažipotom za Žiri. V Hotavljah sva zavila desno proti Leskovici, spet desno mimo tovarne Marmor in kamnoloma, nato pa levo proti Čabračam in Volaki. Pri mostičku čez Volaščico je treba desno (ne levo v Debene in Studor), na koncu doline pa se cesta razcepi v dva kraka. Na levi pri hišah je parkirni prostor ob mostu čez Volaščico. Na stavbi, ki je videti kot garaža, sta markacija in smerna tabla za Jelence in Blegoš.

 

Sledila sva puščici in pri hiši Volaka 30 pod čebelnjakom zavila v gozd na slabo gozdno cesto. Prva markacija se je pojavila šele čez kakih 200 m. Pod cesto je šumela Volaščica. Na desnem ovinku se je levo odcepil najin kolovoz, ki se je nato zožil v stezo. Po pol ure naju je napis na skali obvestil, da je do Blegoša še uro in četrt, kar se računsko nikakor ne ujema s podatkom, da je iz Volake do tja dve uri in pol (sem kaj narobe razumela?). Takoj zatem sva prestopila kovinski mostič. Začelo je snežiti, da sva si morala pokriti glavi in nahrbtnika. Korenine in skale so bile poledenele, pod nogami je kar hrustalo. Za nekaj časa sva zapustila pravo pot, da sva obhodila podrto drevje. Gazi so pričale, da nekdo pred nama tudi sicer ni vedno sledil markacijam. Ob kamniti in koreninasti stezi je čemel možic, ki mu je sneg že pobelil glavo. Ne vem, zakaj se možicev vedno razveselim, celo kjer niso nujno potrebni.

 

 

Čez slabe pol ure sva prispela do mesta, kjer bližnjica preseka ovinek nečesa, kar je široko kot gozdna cesta, a razrito kot vlaka. In že sva bila pri Ogradah, kjer se pot iz Volake združi s tisto iz Leskovice. Ta je bila dosti bolj zgažena kot najina. Nekateri so se pripeljali prav do tja. Od Ograd sva zavila v desno, kamor je kazal kažipot brez napisa (nazaj Leskovica 35min). Po mostičku čez jarek sva se povzpela v gozd, kjer je bilo še veliko nepospravljenega lesa. Spet sva dosegla cesto in čez čas na levem ovinku zavila z nje navzgor na kolovoz. Medtem ko sva pila čaj, so naju prehiteli trije planinci, dva pa sta nadaljevala po cesti; za tako vreme kar veliko prometa. Tudi kolovoz se je razcepil in spet je bil pravi levi krak. Voda je tekla kar po poti in prestopila sva precej deroč potoček. Ko sva čez pol ure gozdno cesto prečkala naslednjič, sva se na drugo stran povzpela po stopnicah, ob katerih piše, da je do Jelencev še 15 minut.

 

 

Iz zavetišča gorske straže na Jelencih (1185 m) se je kadilo, a nisva vstopila. Nad kočo sva v kake četrt ure štirikrat prečkala gozdno cesto. Na novem snegu je precej zdrsavalo. Od nekoga, ki je pritekel z desne, sva bila deležna zelo prijaznih, čeprav nič kaj hribovskih pozdravov: Jani »Lepo pozdravljeni!« in jaz »Pozdravljena, dama!« Hm. Po desni sva videla sestopati še druge, a midva sva se držala markacij. Šele ko so zavile bolj levo, kjer je bil celec, sva se oprijela gazi. Četrt ure nad Jelenci sva dosegla sedlo s kažipoti in kolesarsko skrinjico. Zavila sva desno in mimo zapornice v 10 minutah prispela do koče (1391 m). Že med potjo je bilo precej megleno, tu pa gosta megla!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četudi je Blegoš prav negostoljubno tiščal glavo v bel oblak, sva se odpravila še na vrh (1562 m). Zadnji del poti je v snegu in mrazu navadno precej naporen, zato sva si že pri koči nadela dereze. Storila sva prav: šlo nama je dosti bolje kot drugekrati. Ni bilo prvič, da nisva imela nikakršnega razgleda, a mraz je bil znosen, ker ni preveč pihalo, in umetnije, ki jih napravi zima, so bile lepe kot zmeraj.

 

 

 

Ko sva se vrnila h koči, se je Blegoš vendarle nekoliko razkril. Na toplem sva si privoščila kosilo. Jani je imel prevelike oči in je komaj zmogel dva kosa ocvirkovice. Bilo je prijetno kot vedno, pa saj v okolju in družinam prijazni koči tudi mora biti. Razpoloženje je bilo še vedrejše, ker je bil po prvi seriji Peter Prevc (že spet) prvi.

 

 

Vrnila sva se po isti poti, le da tokrat do Jelencev ves čas po gazeh. Sneg je smrekam napravil  nova čipkasta ogrinjala. Od Ograd navzdol je sledi na cesti že skoraj popolnoma zasnežilo in pokazalo se je, da pot tam ni dobro označena, saj sva stežka našla od markacije do markacije. Kljub temu sva bila pri avtu že v poldrugi uri (od koče ‒ gor grede sva hodila dve). Naslednjo zimo se bova zanesljivo vrnila, a upam, da v lepšem vremenu. Morda pa bova poleti na kak jasen, sončen dan gor peljala vnukinji.

Kriška gora in Tominčev slap

V nedeljo, 21. februarja, je imel Jani poseben razlog, da si je za pohodniški cilj izbral eno od »hišnih« gora Tržičanov – Kriško goro ali natančneje kočo na Mežnarjevi senožeti na zahodnem delu njenega slemena  (1471 m). Jaz pa sem spet ostala doma in tako le objavljam njegovo poročilo.

Da ne bi bilo vse skupaj preveč nedeljsko, sem se odločil, da se na Kriško goro povzpnem prav iz Tržiča. Turico sem še dodatno zakompliciral: nisem se zadovoljil z običajno SPP-jevsko smerjo čez Veliko Mizico, ki sva jo z Mojco že prehodila, ampak sem se odločil za obhod po južnih pobočjih gore do Zgornjega Vetrna in nato naravnost po »strmi poti« h koči.

 

Opisa poti do Zgornjega Vetrna nisem našel nikjer, zato sem porabil kar nekaj časa, da sem odkril njen začetek. V Tržiču je treba zaviti na Kranjsko cesto, ki vodi proti Križam, in za avtobusno postajo Preska pri hišni številki 47 na levi paziti na prvi planinski kažipot za Gozd in Kriško goro. Makadamski dovoz zavije med hiše, a že po nekaj korakih se od njega odcepi označena steza v hrib. Pot se je zložno vzpenjala. Pri šopku odcepov v vse smeri sem bil v rahlih dvomih, a glavna pot se je hitro potrdila za pravo izbiro. Čez četrt ure sem sestopil na makadamsko cesto. Po lastni presoji sem zavil desno, po slabih 100 m pa so me knafelčki spet zvabili s ceste levo na stezo. Ta se je malo naprej priključila kolovozu, obakraj vsemu belemu od snega in na široko razcvetelih telohov. Pri naslednjem razcepu mi je bilo jasno, da ne smem desno navzdol, ampak moram naravnost mimo zasilne klopce. Tam me je dohitel edini pohodnik, ki sem ga ta dan srečal na tem odseku. Kakih 40 minut iz Tržiča se je pot iztekla na asfaltno cesto. Onstran nje sem sicer opazil nadaljevanje markacij, a mimoidoči sprehajalec psa me je še pravi čas opozoril, da se »strma« pot na Kriško goro začne takoj za cestnim ovinkom.

  

Na tamkajšnjem parkirišču ni bilo pretirane gneče. Brez resnejših pomislekov sem se zagnal v strmino. Sprva je šlo lepo v dolgih ključih skozi gozd. Po približno pol ure so se na neizrazitem grebenu ključi nehali in pot se je postavila pokonci. Strmini so se pridružile vedno večja količina snega in na gosto posejane spolzke korenine. V meni je začelo kljuvati. Najprej: »Le kako sem mogel pozabiti gamaše?« A samo nekaj minut kasneje še: »Le kako nisem niti pomislil na dereze?« Čeprav tudi večina drugi pohodnikov ni imela ne enega ne drugega, me je vedno bolj skrbelo. Pa še stare zlizane gojzarje sem obul. Še huje je postalo, ko se je gozd končal in je bilo treba čez  travnato strmal. Ni kaj: počasi in kar se da previdno, druge pomoči zdaj ni. Nekje sredi travnika je z desne pritekla še ena gaz. Počakal sem na možaka, ki je prihajal po njej. Pojasnil mi je, da je to samotna lovska pot. »Na običajni poti iz Gozda je pravi cirkus. Tega imam že čez teden dovolj. Vsaj v hribih bi si rad odpočil,« je še dodal.

 

Vrh travnika se je spet začel redkejši gozd. Strmina se je unesla. A komaj sem si oddahnil, že je sledilo novo razočaranje. Po uri in četrt grizenja kolen sem prisopihal na križišče s potjo iz Tržiča čez Veliko Mizico. Po njej sem načrtoval vrnitev. Kar nisem mogel verjeti svojim očem: s tiste strani so prihajale sledi enega samega pohodnika. S palico sem poskusil izmeriti debelino snežne odeje. Joj, zanesljivo več kot meter. Tako globoko gaženje mi ni niti malo dišalo. A najprej je bilo tako in tako treba na vrh.

 

Od križišča do koče sem potreboval še približno 20 minut. Pogled na kočo je bil v sončnih trenutkih imeniten, največ zaslug za to je imela kulisa z zasneženim Storžičem. Okrog koče se je trlo ljudi, v njej pa ni bilo tako hudo. V spominu sem imel osupljivo dobro kriško kuhinjo, vendar si tokratni ajdovi žganci z zeljem niso prislužili niti pozitivne ocene. Žal sem šele na ta način izvedel, da priljubljene Tonke Zadnikar ni več za štedilnikom.

 

Po treznem premisleku med oddihom sem se odločil za sestop po »lažji poti« mimo Zavetišča v Gozdu. Iz koče sem torej zavil ravno na drugo stran kot ob prihodu. Glede strmine sem se hitro prepričal, da je pot res občutno lažja. Zato jo je seveda prehodilo neprimerno več ljudi, kar pa je pomenilo tudi bolj steptano in bolj spolzko snežno prevleko. Uf, kako je drselo. Držal sem se večinoma skrajnih robov poti, kjer je bil sneg manj zgažen, na širših in bolj položnih delih pa sem si pomagal kar s smučarsko tehniko spusta. Najbolj varno sicer ni bilo, je pa šlo hitreje navzdol. Pot je udobno cikcakala skozi gozd, lahko bi rekel kar od klopce do klopce. Priložnosti za utrujene kolikor hočeš: Štefanova klopca (Štefan Bukovec je bil priljubljen oskrbnik koče,) Klop kovača Pajota (kovač Pavel Štular je pomagal tako pri bajti kot pri žičnici), Dohtarjeva klopca (Marjan Marn je bil za žičnico glavni mehanik oziroma »dohtar Volkswagen«) in Ivanina klopca (Ivanka Valjavec skrbi za širjenje dobrega glasu o PD Križe).

 

Po slabi uri sem spodaj skozi drevje zaslutil obrise Zavetišča v Gozdu (891 m). Proti njemu bi bilo treba zaviti levo na prečni kolovoz, po katerem sta od zgoraj prihajala možaka. Mislila sta, da nameravam zaviti navzgor, zato sta me opozorila, naj ne hodim tja, ker se lahko više zdaj zdaj sproži snežni plaz. Doma sem ugotovil, da sta prišla po Ovčarski poti, za katero je znano, da je lahko v snegu zelo nevarna. Od drugega para pa sem izvedel, da mi ni treba k zavetišču, temveč lahko kar naravnost sestopim na asfaltno cesto nekaj sto metrov pod njim.

 

Rečeno, storjeno. Onstran ceste je manjše parkirišče, s katerega markirana pešpot v 10 minutah pripelje do spodnjega konca »strme poti«. Za žejne je malo pred njeno vrnitvijo na asfalt urejeno korito s pitno vodo. V Presko sem se vrnil po opisani poti vzpona.
 

 

In še posebni razlog za izbiro Tržiča. Ko sem sedel v avtu, sem poklical domačinko Marjeto, ki mi je obljubila, da mi pokaže Tominčev slap. Ko sva se dobila, me je odpeljala po cesti proti Ljubelju. V Podljubelju sva zavila čez drugi nadvoz, na makadamu pa naju je kmalu ustavilo blato, ki so ga zakrivili tam parkirani gozdarski tovornjaki. A tudi peš je do slapa le nekaj minut. Slap na Belem potoku je visok 18 m. Zanj je značilen curek, razcepljen v dva pramena. V času najinega obiska sta bila zaradi nedavnega dežja skoraj združena. Okolica slapu je zanemarjena, nekdanji kažipoti so izginili, pot do njega pa je po obeh bregovih – po enem naj bi se prišlo na vrh slapa, po drugem pa do spodnjega tolmuna ‒ bolj ali manj uničena. Najbrž se pri nas spet nekaj ne izplača.