Kriška gora in Tominčev slap

V nedeljo, 21. februarja, je imel Jani poseben razlog, da si je za pohodniški cilj izbral eno od »hišnih« gora Tržičanov – Kriško goro ali natančneje kočo na Mežnarjevi senožeti na zahodnem delu njenega slemena  (1471 m). Jaz pa sem spet ostala doma in tako le objavljam njegovo poročilo.

Da ne bi bilo vse skupaj preveč nedeljsko, sem se odločil, da se na Kriško goro povzpnem prav iz Tržiča. Turico sem še dodatno zakompliciral: nisem se zadovoljil z običajno SPP-jevsko smerjo čez Veliko Mizico, ki sva jo z Mojco že prehodila, ampak sem se odločil za obhod po južnih pobočjih gore do Zgornjega Vetrna in nato naravnost po »strmi poti« h koči.

 

Opisa poti do Zgornjega Vetrna nisem našel nikjer, zato sem porabil kar nekaj časa, da sem odkril njen začetek. V Tržiču je treba zaviti na Kranjsko cesto, ki vodi proti Križam, in za avtobusno postajo Preska pri hišni številki 47 na levi paziti na prvi planinski kažipot za Gozd in Kriško goro. Makadamski dovoz zavije med hiše, a že po nekaj korakih se od njega odcepi označena steza v hrib. Pot se je zložno vzpenjala. Pri šopku odcepov v vse smeri sem bil v rahlih dvomih, a glavna pot se je hitro potrdila za pravo izbiro. Čez četrt ure sem sestopil na makadamsko cesto. Po lastni presoji sem zavil desno, po slabih 100 m pa so me knafelčki spet zvabili s ceste levo na stezo. Ta se je malo naprej priključila kolovozu, obakraj vsemu belemu od snega in na široko razcvetelih telohov. Pri naslednjem razcepu mi je bilo jasno, da ne smem desno navzdol, ampak moram naravnost mimo zasilne klopce. Tam me je dohitel edini pohodnik, ki sem ga ta dan srečal na tem odseku. Kakih 40 minut iz Tržiča se je pot iztekla na asfaltno cesto. Onstran nje sem sicer opazil nadaljevanje markacij, a mimoidoči sprehajalec psa me je še pravi čas opozoril, da se »strma« pot na Kriško goro začne takoj za cestnim ovinkom.

  

Na tamkajšnjem parkirišču ni bilo pretirane gneče. Brez resnejših pomislekov sem se zagnal v strmino. Sprva je šlo lepo v dolgih ključih skozi gozd. Po približno pol ure so se na neizrazitem grebenu ključi nehali in pot se je postavila pokonci. Strmini so se pridružile vedno večja količina snega in na gosto posejane spolzke korenine. V meni je začelo kljuvati. Najprej: »Le kako sem mogel pozabiti gamaše?« A samo nekaj minut kasneje še: »Le kako nisem niti pomislil na dereze?« Čeprav tudi večina drugi pohodnikov ni imela ne enega ne drugega, me je vedno bolj skrbelo. Pa še stare zlizane gojzarje sem obul. Še huje je postalo, ko se je gozd končal in je bilo treba čez  travnato strmal. Ni kaj: počasi in kar se da previdno, druge pomoči zdaj ni. Nekje sredi travnika je z desne pritekla še ena gaz. Počakal sem na možaka, ki je prihajal po njej. Pojasnil mi je, da je to samotna lovska pot. »Na običajni poti iz Gozda je pravi cirkus. Tega imam že čez teden dovolj. Vsaj v hribih bi si rad odpočil,« je še dodal.

 

Vrh travnika se je spet začel redkejši gozd. Strmina se je unesla. A komaj sem si oddahnil, že je sledilo novo razočaranje. Po uri in četrt grizenja kolen sem prisopihal na križišče s potjo iz Tržiča čez Veliko Mizico. Po njej sem načrtoval vrnitev. Kar nisem mogel verjeti svojim očem: s tiste strani so prihajale sledi enega samega pohodnika. S palico sem poskusil izmeriti debelino snežne odeje. Joj, zanesljivo več kot meter. Tako globoko gaženje mi ni niti malo dišalo. A najprej je bilo tako in tako treba na vrh.

 

Od križišča do koče sem potreboval še približno 20 minut. Pogled na kočo je bil v sončnih trenutkih imeniten, največ zaslug za to je imela kulisa z zasneženim Storžičem. Okrog koče se je trlo ljudi, v njej pa ni bilo tako hudo. V spominu sem imel osupljivo dobro kriško kuhinjo, vendar si tokratni ajdovi žganci z zeljem niso prislužili niti pozitivne ocene. Žal sem šele na ta način izvedel, da priljubljene Tonke Zadnikar ni več za štedilnikom.

 

Po treznem premisleku med oddihom sem se odločil za sestop po »lažji poti« mimo Zavetišča v Gozdu. Iz koče sem torej zavil ravno na drugo stran kot ob prihodu. Glede strmine sem se hitro prepričal, da je pot res občutno lažja. Zato jo je seveda prehodilo neprimerno več ljudi, kar pa je pomenilo tudi bolj steptano in bolj spolzko snežno prevleko. Uf, kako je drselo. Držal sem se večinoma skrajnih robov poti, kjer je bil sneg manj zgažen, na širših in bolj položnih delih pa sem si pomagal kar s smučarsko tehniko spusta. Najbolj varno sicer ni bilo, je pa šlo hitreje navzdol. Pot je udobno cikcakala skozi gozd, lahko bi rekel kar od klopce do klopce. Priložnosti za utrujene kolikor hočeš: Štefanova klopca (Štefan Bukovec je bil priljubljen oskrbnik koče,) Klop kovača Pajota (kovač Pavel Štular je pomagal tako pri bajti kot pri žičnici), Dohtarjeva klopca (Marjan Marn je bil za žičnico glavni mehanik oziroma »dohtar Volkswagen«) in Ivanina klopca (Ivanka Valjavec skrbi za širjenje dobrega glasu o PD Križe).

 

Po slabi uri sem spodaj skozi drevje zaslutil obrise Zavetišča v Gozdu (891 m). Proti njemu bi bilo treba zaviti levo na prečni kolovoz, po katerem sta od zgoraj prihajala možaka. Mislila sta, da nameravam zaviti navzgor, zato sta me opozorila, naj ne hodim tja, ker se lahko više zdaj zdaj sproži snežni plaz. Doma sem ugotovil, da sta prišla po Ovčarski poti, za katero je znano, da je lahko v snegu zelo nevarna. Od drugega para pa sem izvedel, da mi ni treba k zavetišču, temveč lahko kar naravnost sestopim na asfaltno cesto nekaj sto metrov pod njim.

 

Rečeno, storjeno. Onstran ceste je manjše parkirišče, s katerega markirana pešpot v 10 minutah pripelje do spodnjega konca »strme poti«. Za žejne je malo pred njeno vrnitvijo na asfalt urejeno korito s pitno vodo. V Presko sem se vrnil po opisani poti vzpona.
 

 

In še posebni razlog za izbiro Tržiča. Ko sem sedel v avtu, sem poklical domačinko Marjeto, ki mi je obljubila, da mi pokaže Tominčev slap. Ko sva se dobila, me je odpeljala po cesti proti Ljubelju. V Podljubelju sva zavila čez drugi nadvoz, na makadamu pa naju je kmalu ustavilo blato, ki so ga zakrivili tam parkirani gozdarski tovornjaki. A tudi peš je do slapa le nekaj minut. Slap na Belem potoku je visok 18 m. Zanj je značilen curek, razcepljen v dva pramena. V času najinega obiska sta bila zaradi nedavnega dežja skoraj združena. Okolica slapu je zanemarjena, nekdanji kažipoti so izginili, pot do njega pa je po obeh bregovih – po enem naj bi se prišlo na vrh slapa, po drugem pa do spodnjega tolmuna ‒ bolj ali manj uničena. Najbrž se pri nas spet nekaj ne izplača.