»Tja, kjer razgleda ne zastira nič več. Na oblo
plešo Blegoša, prepoznavnega od vsepovsod,« je zapisal Marjan Bradeško v
letošnji Mohorjev koledar. Blegoš je vedno privlačen,
za naju posebno pozimi. Letos je kazalo že slabo, pa
se je navsezadnje vendarle (bolj ali manj) posrečilo.


Sledila sva puščici in pri hiši Volaka 30
pod čebelnjakom zavila v gozd na slabo gozdno cesto. Prva markacija se je
pojavila šele čez kakih 200 m. Pod cesto
je šumela Volaščica. Na desnem ovinku se je levo odcepil najin kolovoz, ki se
je nato zožil v stezo. Po pol
ure naju je napis na skali obvestil, da je do
Blegoša še uro in četrt,
kar se računsko nikakor ne ujema s podatkom, da je iz Volake do tja dve uri in pol (sem kaj
narobe razumela?). Takoj zatem sva prestopila kovinski mostič. Začelo je
snežiti, da sva si morala pokriti glavi in nahrbtnika. Korenine in skale so
bile poledenele, pod nogami je kar hrustalo. Za nekaj časa sva zapustila pravo
pot, da sva obhodila podrto drevje. Gazi so pričale, da nekdo pred
nama tudi sicer ni vedno sledil markacijam. Ob kamniti in koreninasti stezi je
čemel možic, ki mu je sneg že pobelil glavo. Ne vem, zakaj se možicev vedno
razveselim, celo kjer niso nujno potrebni.
Čez slabe pol ure sva prispela
do mesta, kjer bližnjica preseka ovinek nečesa, kar je široko kot gozdna cesta,
a razrito kot vlaka. In že sva bila pri Ogradah, kjer se pot iz Volake združi s
tisto iz Leskovice. Ta je bila dosti bolj zgažena kot najina. Nekateri so se
pripeljali prav do tja. Od Ograd sva zavila v desno, kamor je kazal kažipot brez
napisa (nazaj Leskovica 35min). Po
mostičku čez jarek sva se povzpela v gozd, kjer je bilo še veliko
nepospravljenega lesa. Spet sva dosegla cesto in čez čas na levem ovinku zavila
z nje navzgor na kolovoz. Medtem ko sva pila čaj, so naju prehiteli trije
planinci, dva pa sta nadaljevala po cesti; za tako vreme kar veliko prometa.
Tudi kolovoz se je razcepil in spet je bil pravi levi krak. Voda je tekla kar
po poti in prestopila sva precej deroč potoček. Ko sva čez pol ure gozdno cesto
prečkala naslednjič, sva se na drugo stran povzpela po stopnicah, ob katerih
piše, da je do Jelencev še 15 minut.
Iz zavetišča gorske straže na
Jelencih (1185 m) se je kadilo, a nisva vstopila. Nad kočo sva v kake četrt ure
štirikrat prečkala gozdno cesto. Na novem snegu je precej zdrsavalo. Od nekoga,
ki je pritekel z desne, sva bila deležna zelo prijaznih, čeprav nič kaj
hribovskih pozdravov: Jani »Lepo pozdravljeni!« in jaz »Pozdravljena, dama!«
Hm. Po desni sva videla sestopati še druge, a midva sva se držala markacij. Šele
ko so zavile bolj levo, kjer je bil celec, sva se oprijela gazi. Četrt ure nad
Jelenci sva dosegla sedlo s kažipoti in kolesarsko
skrinjico. Zavila sva desno in mimo zapornice v 10 minutah prispela do koče (1391 m). Že
med potjo je bilo precej megleno, tu pa gosta megla!
Četudi je Blegoš prav negostoljubno
tiščal glavo v bel oblak, sva se odpravila še na vrh (1562 m). Zadnji del poti
je v snegu in mrazu navadno precej naporen, zato sva si že pri koči nadela
dereze. Storila sva prav: šlo nama je dosti bolje kot drugekrati. Ni bilo
prvič, da nisva imela nikakršnega razgleda, a mraz je bil znosen, ker ni preveč
pihalo, in umetnije, ki jih napravi zima, so bile lepe kot zmeraj.
Ko sva se vrnila h koči, se je Blegoš vendarle nekoliko razkril. Na toplem sva si
privoščila kosilo. Jani je imel prevelike oči in je komaj zmogel dva kosa
ocvirkovice. Bilo je prijetno kot vedno, pa saj v okolju in družinam prijazni
koči tudi mora biti. Razpoloženje je bilo še vedrejše, ker je bil po prvi
seriji Peter Prevc (že spet) prvi.

Ni komentarjev:
Objavite komentar