Na velikonočno nedeljo
sva jo mahnila na Ratitovec, da sva se lahko ustavila v Škofji Loki in nesla
mladim pirhe. Peljala sva se seveda tudi skozi tiste dni svetovno znano
Kristalno (sicer Dolenjo) vas, kjer je doma naš skakalni as Peter Prevc. Na
Ratitovec sva šla dotlej že iz Zalega Loga,
s Soriške planine,
z Bitenjske planine,
z Ledin
in trikrat
s Prtovča,
seveda vsakič malo drugače. Tudi tokrat sva se odločila za slednjega.

Parkirišče pri cerkvi Marije
Pomočnice je bilo polno in ko sva se pripravljala na odhod, se je nekdo že
vrnil z Ratitovca. Jutro je bilo zelo mrzlo, nebo oblačno. Pod hišami sva sledila
kažipotu desno Na Razor 1,5h.
Za Mohoričevo domačijo, kjer se konča asfalt, sva se povzpela po široki kamniti stezi v gozd. Nad
vodnim zajetjem sva naletela na prve zaplate snega, ob poti pa so cveteli beli
repuhi, trobentice in druge pomladne rože. Sneg in led sta že precej odjenjala,
a zaradi strmine je kljub temu drčalo. Pri odcepu desno nazaj k lovski koči je bil napisan še stari urnik;
koča ni več odprta ob četrtkih in tudi ure so se spremenile. Strmina je popustila.
Naletela sva na svarilo pred nevarnostjo plazu in res prestopila nekaj snežnih
plazičev.



V
Razorju, grapi med Gladkim in Kosmatim vrhom, sva prečkala več kamnitih podorov
s pobočja. Kmalu za velikimi skalami je pritekla z desne nemarkirana steza od
lovske koče (tako nama je povedala domačinka s psom, ki je prišla od tam, češ
da je ta pot mirnejša kot »glavna«). S prejšnjih pohodov se spominjam skal, na
katerih so bile napisane nadmorske višine, tokrat pa jih je prekrival sneg. Poleg
markacij je bil ponekod L, znak za
Loško planinsko pot. Ko se je svet odprl, sva desno pred seboj zagledala
slikovite skalne stene; od njihovih melišč naju je ločilo ruševje. Srečala sva kar
nekaj turnih smučarjev. Kako uro nad izhodiščem sva prigazila na uravnavo na
zgornjem koncu Razorja in se ustavila pri tablici z zemljevidom sredi nje. Tisti,
ki so se že vračali z leve, kamor sva bila namenjena, so nama priporočali
dereze.
Čez
rob na levi se je razlivala megla, ko sva se z derezami na gojzarjih začela
vzpenjati proti gozdu. Tu in tam se je skozi belino za trenutek prebil kak sončni
žarek. Nekaj časa je bilo kaj videti vsaj na drugi strani, proti Kosmatemu
vrhu, potem pa sva se potopila v meglo. Zadnji del poti sva hodila bolj tipaje,
saj je bila vidljivost nikakršna. Čez približno pol ure se je iz megle izvila
Krekova koča (1642 m) tik pod Gladkim vrhom (1667 m), ki pa ga ni bilo nikjer. Zima zima bela Gladki vrh je vzela, sem
si zabrundala. Z veseljem sva vstopila v toplo kočo. Po kosilu sva bila sicer
sita, a brez vsaj enega fancovta za
oba ni šlo. Prijazna postrežba je dobila še praznično piko na i: dva pirha.
Imela
sva voljo doseči tudi najvišji vrh Ratitovca, Altemaver (1678 m), toda po četrt
ure tavanja v megli, ko sva najverjetneje »zadela« prvi predvrh, sva se vrnila
h koči. Termometer je kazal kar spodbudnih 6 ºC, a veter je neusmiljeno grizel v ušesa. Zlezla sva še na Gladki vrh, pa
sva jo hitro popihala z njega (pravzaprav naju je od tam odpihnilo).

Do
odcepa neoznačene steze proti lovski koči sva se vračala po poti vzpona, tam pa
sva zavila levo. Smer so nama kazale gazi in smučine; vprašanje je, kako bi bila
v snegu »navigirala« brez njih. Sestopila sva na gozdno cesto in nadaljevala
desno po njej; tudi ta ni bila markirana, le na nekaterih drevesih je bila
narisana rdeča hišica, najbrž znak za lovsko kočo. Sneg se je globoko udiral,
zato je bila hoja naporna. Ko ga je bilo konec in se je začelo blato, sva snela
dereze. Do Lovske koče na Toli sva hodila več kot uro. Pri koči imajo vpisno
knjigo za kolesarje. Mimo vodi pot v tri ure oddaljene Dražgoše.
Ko sem raziskovala,
kaj pomeni Tola, mi je Rado Goljevšček iz PD Železniki med drugim napisal:
»Del, ki se imenuje Tola, leži v mali neizraziti dolinici na pobočju nad
Podlonkom in od tod naj bi izviralo tudi ime (das Tal – dolina).« Res, za tirolskimi naseljenci iz 13.
stoletja je ostalo precej nenavadnih zemljepisnih in osebnih imen. Svetoval mi
je tudi delo Pavla Blaznika Kolonizacija
Selške doline. Turistična
informatorka Nataša Habjan iz Javnega zavoda Ratitovec pa me je napotila na
pisanje Ivana Kejžarja. Njegove knjige Soriški
rodovi iz leta 2011 nisem prebrala, sem pa našla na spletu njegov članek Soriška ledinska imena iz Loških
razgledov 49 in v njem med številnimi drugimi tudi razlagi imen dveh Ratitovčevih vrhov:
Altemaverja (»ALTMAUER stari zid, stara stena. Altemaver je najvišja in
največja stena v Ratitovcu. Njen vrh je 1678 metrov visok in je enajst metrov
višji od Gladkega vrha.«) in Kremanta (»KREMEN, KIESEL, GREMENSTEIN,
KIESELSTEIN hrib s kremenom. Kamninski sestav Kremanta je apnenec. Če greste po
stezi Gornje Danje-Ratitovec, boste na pobočju Kremanta ob sončnem vremenu opazili
v kamenju lesketanje drobnih zrnc kremena. Po kremenovih zrncih, ki jih vsebuje
apnenec, je dobil Kremant svoje ime.«).


Od
Koče na Toli naprej po cesti mimo studenčka in slapu je bilo do avta še manj
kot 10 minut. Čeprav vreme ni bilo prijazno, je bil dan prazničen, pa ne le
zaradi velike noči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar