Mrzlica ‒ "mala malca" za naši dekleti

Ko izbirava cilje, primerne za vnukinji, morava poleg zahtevnosti poti upoštevati pestrost in zanimivost za otroke pa tudi prehranjevanje. Slednje je bilo na prvo aprilsko soboto precej odločilno, saj se na Mrzlici vedno dobro je. Sama sva se doslej povzpela nanjo iz Hrastnika čez Klobuk in čez Blate, iz Prebolda mimo Oplaznika ter iz Zgornje Rečice. Ker z otrokoma raje ne hodiva po poteh, ki jih še ne poznava, sva izbrala tako, ki sva jo že prehodila.

S Štajerske avtoceste smo zavili proti Žalcu, nato levo proti Arji vasi, na začetku Kasaz pa desno proti Migojnicam. Iz Zabukovice smo se namenili na sedlo nad Počivalnikom (580 m), ki se nama je zdelo primerno izhodišče za mali planinki, a nam je namero prekrižala cestna zapora. Tako smo se vrnili v Migojnice in čeprav nismo čisto natančno vedeli, kod se vozimo, nas je Jani po zemljevidu, s spraševanjem in po svojem občutku pripeljal prav tja, kakor smo bili namenjeni: na sedlo s pogledom na Kamnik. Bravo, dedi! Ajda ga je razglasila za gorskega pilota.

S sedla smo se povzpeli proti gozdnatemu robu. V gozdu smo ponovili, kaj je tevje – tiste nenavadne rožice, ki imajo na videz zelene cvetove, a v resnici so cvetovi le rumena socvetja sredi zelenega listnega ogrinjala. Po marsikod koreninasti in kamniti stezi je naš gorski  vlak sopihal mimo kapelice, pod še golim drevjem in med redkim pomladnim cvetjem ter v slabe pol ure prisopihal do Grmadnikove domačije. Malo smo poklepetali z gospodarjem (ko je potrdil, da nima več psa, smo si upali pokukati v zanimivo pasjo hišico, vzidano kar v hišo) in dekleti sta z dedijevo pomočjo zlezli na drevo, ki je za to priložnost postalo žirafa.

Od Grmadnika smo nadaljevali po kolovozu. Med starimi sadnimi drevesi, kronicami, trobenticami, deveretolistnimi konopnicami (Ajda je preštela, ali se upravičeno imenujejo tako) in podlesnimi vetrnicami ter mimo toplarčka smo se sprehodili čez Zlatinekovo planino. Z Ajdo sva zavzeto opazovali čmrlja, ki se je pasel na votlih petelinčkih, ko pa je začelo dišati
po česnu, smo se spet ustavili in pokusili čemaž. Tako smo prispeli do Zorka, kjer imajo nenavadno kapelico, kar prizidano k stari hiši. Povzpeli smo se mimo »dislocirane« garaže in ozka makadamska cesta nas je brž pripeljala do Špajzerja, znanega tudi kot Šloser. Zavili smo desno okrog domačije proti Mrzlici, z leve pa so prihajali planinci s Kala.

 
Ob pogledu na strmo pobočje, ki se je postavilo pred nas, je začelo Ajdo živo zanimati, zakaj na Mrzlico ne vozi žičnica, Vesna pa, kakor da ni opazila strmine, je brez besed strumno in vztrajno odkorakala navkreber. Ajda in dedi sta kar pošteno zaostala za nama. Zgoraj v gozdu so se poleg belo-rdečih markacij pojavile še rumeno-modre Poti kurirjev in vezistov. Kar dolgo smo se vzpenjali po gozdni stezi, posuti s suhim listjem, tu in tam močno koreninasti, pa tudi po stopnicah. Vesna je bila izjemoma brez nahrbtnika, Ajdinega pa sta z dedijem nekaj časa nosila na večnamenski palici. Kmalu po tistem, ko smo dosegli travnat prečni kolovoz, smo zagledali Planinski dom na Mrzlici (1093 m).

Po odličnem kosilu in temeljiti uporabi vseh gugalnic smo se povzpeli še na bližnji vrh (1122 m) z oddajnikom, razgledno ploščo in vpisno skrinjico z zmečkanim zvezkom. Razgledi ju še vedno ne zanimajo kaj prida, zato pa sta si na roke navdušeno odtiskovali žig in Ajdi se je zdelo precej imenitno, da smo čisto na vrhu, ne le pri koči. Pred odhodom se še nekaj časa kar nista hoteli ločiti od gugalnic in drevesa za plezanje. Čeprav je bilo že kosilo sladko, se Ajda ni mogla upreti še bonbonu. Pojasnilo je bilo nedvoumno: »Če pojem bonbon, imam bolj veselje hoditi!« To pa je v hribih zelo važno. 

Vrnili smo se po isti poti. V sončnem vremenu vedno skrbiva, da sta glavici pokriti. Ajda je bila s klobučkom in palico taka kot Kekec. »A veš, da meni vsi klobuki pašejo,« se je pohvalila. Privoščili smo si odmor za čemaž. In spet Ajda (Vesna je postala nekam molčeča): »Zdaj sem se pa že čisto privadila okusu čemaža, me tudi jeziček nič več tako ne peče.« Na najbolj strmem delu sem ju pohvalila, da sta tokrat premagali precej strmin, a je Ajda zamahnila: »To je bila za mene mala malca.« Pri Špajzerju smo se ustavili, ker je v

nahrbtniku ostalo še nekaj soka. Mesto za počitek ni bilo posrečeno izbrano, saj so po meni v hipu vsepovsod gomazele mravlje. Pri Zorku se je Vesni spet razvezal jezik in pesmica Peter Mašeter 'ma hlače na veter, klobuk na bencin mu dela cin-cin

je bila na sporedu prav do avta. Čeprav rož sicer ne trgamo, smo utrgali mleček, da sta dekleti videli, zakaj se imenuje tako, nato pa smo si pri Grmadnikovem izvirku umili roke.

 

Ker nismo vedeli, ali je cesta že odprta, smo spet obrali vse tiste ovinke. Tokrat smo se za malo dlje ustavili pri domačiji, pri kateri smo že zjutraj opazili nenavadnega prašiča, in zdaj smo si ga pošteno ogledali. Precejšnja žival z dolgimi razkuštranimi ščetinami, nič kaj podobna hišnemu ljubljenčku, se je dobrikala gospodinji kot kak mucek. Minnesotski prašič. Menda je res vsaka stvar za nekaj dobra, celo cestna zapora.

Tokrat se časa čiste hoje pri vzponu in vrnitvi prvič nista veliko razlikovala: gor 1.50, dol 1.40. Seveda še vedno traaaja, preden kam pridemo, ampak ustavljanje zaradi zanimivosti, žeje in drugih tehtnih razlogov je čisto normalen pojav, ki napravi pohod prijeten in privlačen. Z zadovoljstvom ugotavljava, da dekleti čedalje raje hodita ‒ da ni več tistega mučeniškega stokanja o utrujenosti in spraševanja, kdaj bomo že tam. Vprašali sta le vsaka enkrat, Vesna mene bolj mimogrede, Ajda pa Janija s posebnim poudarkom, da jo pač samo zanima, koliko je še do cilja. Je že vedela, zakaj.