Ladja nad dolino Kamniške Bele

Vremenska napoved za prvo majsko soboto je bila precej kisla in na tak dan si navadno izbereva ne preveč oddaljen cilj, sploh pa ne zahtevno pot, če bi bilo treba natakniti pelerino ali odpreti dežnik. Tudi razglednih ciljev je v takih primerih »škoda«. No, tokrat se zadnjega pravila nisva držala, saj je skalni pomol nad dolino Kamniške Bele, imenovan Ladja, predvsem razgledišče. Kmalu za Kopišči ob cesti proti Kamniški Bistrici sta na desni kažipota za slap Orglice ter za Presedljaj, Konja in Korošico; tam sva parkirala.

Parkirišče sva zapustila po gozdni cesti v smeri kažipotov in puščica naju je takoj napotila na skrajno desno stezo, koreninasto in skalnato. Pod njo je šumela Bela. Med spominčicami, orlicami, srobotom, trpežnimi srebrenkami, peterolistnimi konopnicami in cvetočimi jagodami sva se ji čisto približala. Sestopila sva na prečni kolovoz in nadaljevala levo, kamor je kazala puščica ob rdeči peterokraki in napisu P. bolnica Bela. Čez čas je z desne pritekla suha hudourniškastruga in na koncu poseke onstran nje sva se ustavila pri odcepu k slapu Orglice. Sklenila sva, da si ga bova ogledala nazaj grede, zdaj pa sva sledila še enemu kažipotu za Presedljaj, Konja in Korošico.

Slabo markirana pot se je začela vzpenjati. Desno, nekoliko proč od nje, sva opazila v skalah luknjo in pred njo ptičjo hišico na drevesu. Nato je najino stezo prvič prečkala lovska stezica (tam je stal možic), brž zatem pa še enkrat. Zastrigla sva z ušesi, kajti na spletu sva prebrala, da je treba pri tretjem prečkanju zaviti desno na lovsko stezico. Tako sva tudi storila in takoj naju je pripeljala do skalne gmote na desni; videlo se je, da hodijo ob njej navzgor. Lovska stezica je zavila ostro levo in spraševala sva se, ali je tu tisti »skromen odcep v desno«, o katerem sva brala. Kljub dvomom sva ostala na lovski stezici. Ko je spet zavila ostro levo, tokrat proti velikim skalam, razmetanim po gozdu, sva opazila odcep desno mimo nekakšne »gomile«. Zavila sva tja in kar kmalu stopila iz gozda na poraščeno melišče pod Rzenikom.

Ladjo sva očitno zgrešila. Pri mostičku čez grapico sva ugibala, ali so ga napravili tisti, ki hodijo plezat v Rzenikovo steno. Nekje zgoraj naj bi bila votlina, v kateri plezalci puščajo opremo ali celo prespijo, in Janija je zamikalo, da bi jo poiskala. Visoko gori sva videla skalnato klado in blizu nje luknjo v steni, vendar je bila videti premajhna za tisto, ki sva jo iskala. Ustavila sva se pod pokončno temno steno, po kateri je polzela voda. Tako strmo melišče je za naju prehud zalogaj, posebno mene je postalo strah, in sva obrnila. Za planince najinega kova votlina morda niti ni dosegljiva, sploh pa sva kasneje ugotovila, da mora biti precej više. Kljub temu nama stranpoti ni bilo žal, saj sva našla obilo lepih rož (alpskih mastnic, clusijevih sviščev, klinčkov, avrikljev, alpskih zvončkov, navadnih slečnikov, dlakavega sleča, wulfenovih jegličev) ter divjih razgledov na dolino Bele in okoliške gore. Zverižene plasti v nekaterih stenah so nama burile domišljijo; ko so nastajale, so morale delovati nepredstavljive sile.

Vrnila sva se na razcep, na katerem sva gor grede zavila desno. Od zgoraj se je videla stezica, ki je prej nisva opazila. Tudi tokrat sva – gledano od spodaj – zavila desno, takoj za tamkajšnjo »gomilo« pa še enkrat desno. Šele ko sva že stopala v tisto smer, sva zagledala sila skromnega možica (nekoliko sva ga povečala). Prej kot v petih minutah se nama je pokazal želeni prizor: »ladijski kljun«, ki štrli v nebo in vabi k razgledovanju. 
 

Kljub oblačnemu vremenu sva med alpskimi velesami in clusijevimi svišči uživala razgled na Kamniškega Dedca, Zeleniške špice, Presedljaj, Kranjskega Dedca, Rzenik in dolino Bele tam spodaj. Nadmorske višine Ladje mi ni uspelo najti.

Vrnila sva se na markirano pot in se spustila do spodnjega prečkanja lovske stezice (pri možicu). Tam sva zavila desno, upajoč, da prideva do slapa Orglice*. Presenetila sva srnici, ki sta se pasli v grmovju. Tedaj se je ulilo. K sreči sva kmalu prihitela do markirane poti in takoj zatem zagledala slap (782 m). Kljub dežju sva zlezla k njemu, potem pa se pridružila skupinici, ki je že vedrila pod skalnatim nadstreškom. O višini slapa sem našla zelo različne podatke: od približno 40 m (Burger in Wikipedija) prek okoli 30 m (Pollak) do borih 12 m (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe); dr. Čop  v članku, omenjenem v opombi na koncu tega zapisa, piše, da sta slapa pravzaprav dva, visoka 14 in 31 m, in podoben podatek najdemo v prilogi Planinskega vestnika 7/13: 15 in 30 m.

Ko se je dež unesel, sva se odpravila od slapa po markirani poti, dokler naju ni z nje usmeril kažipot desno Partizan. bolnica Bela. Prečkala sva suho strugo in prej kot v 10 minutah mimo groba ameriškega pilota Otta Hindsa (na eni izmed tablic piše napačno Hinnds in tudi letnica rojstva je napačna: 1917 namesto 1918) prispela do kraja, kjer je v letih 1943–45 delovala partizanska bolnica. Hinds, hudo poškodovan pri skoku iz letala, ki je 29. maja 1944 sestreljeno padlo na Malo planino, je tukaj 20. julija 1944 umrl in bil naslednji dan pokopan, po vojni pa prekopan. Še en naliv sva prevedrila pod spodmolom, nato pa si ogledala ostanke barak in mitraljeških gnezd, označene s tablami, na katerih so slike in opisi. Ko sva bila tu pred 11 leti, sem si zapisala, da je bolnica v zelo slabem stanju; očitno so jo odtlej uredili. Sledeč napisu Slap Bela na odžaganem deblu, sva si ogledala še en slap. Vpisala sva se v vpisno knjigo in prelistala kopijo zbornika Dokler živimo, naši spomini ne morejo umreti.
 

Od bolnice sva se strmo spuščala nad razbito strugo Bele. Markirana stezica je vijugala med velikimi skalami, obraslimi z mahom, in naju odložila na jutranji kolovoz. Tamkajšnjega kažipota k bolnici zjutraj nisva videla, mogoče zato, ker črni napis ni zelo opazen. Po že znani poti sva se vrnila k avtu.

Če zanemarim precej dolgo tavanje pod Rzenikom, sva do Ladje potrebovala 45 minut, nazaj mimo slapa in bolnice pa eno uro. Čeprav naju je nekoliko namočilo, je bil pohod prav zanimiv.

* Na kažipotih še vedno piše tako, čeprav naj bi bilo pravilno ime Orličje, kakor je v Planinskem vestniku 10/02 obširno utemeljil dr. Dušan Čop (tako piše tudi v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe). Toda v prilogi k številki 7/13 iste revije sta imeni Orglice in Orličje obe razglašeni za napačni, pravilno pa naj bi bilo Orlišče; utemeljitve ni. Naj bo že kakorkoli – vsaj dokler bo pisalo Orglice na kažipotih in zemljevidih (na nekaterih je v oklepaju dodano Orličje), tega imena ne bo mogoče »pregnati«, pa če je še tako napačno.

Žusem, Veliki špiček in Stolp ljubezni

Lani odprti Stolp ljubezni sem že omenila, zadnjo aprilsko nedeljo pa sva se tik pred prvo obletnico odprtja vendarle odpravila gledat to čudo. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Šentjur in se peljala mimo Slivniškega jezera proti Javorju. Na križišču s smerokazoma desno Hrastje in Dobrina kaže v isto smer tudi kažipot za Turistično kmetijo Žurej – Ječovo (tu so nekoč menda stale žusemske ječe), Javorje 32; pri njej sva parkirala. Že s križišča in od Žureja se vidi vršiček stolpa. Parkirišče so uredili s pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Med tamkajšnjimi številnimi kažipoti je tudi Stolp ljubezni (panoramska pot) 1h 40min. Na bližnji tabli PD Žusem z zemljevidom in predstavitvijo kraja so opisane še druge poti. Sklenila sva se povzpeti po strmi in se vrniti po panoramski (ali gre za imena poti ali le za opise, pravzaprav ne vem ‒ na planinskih kažipotih je panoramska dosledno napisana z malo začetnico).

S parkirišča sva se napotila mimo gospodarskega poslopja in velike preše, pod napisom PD Žusem in čez Drobinski potok (na turističnem portalu občine Šentjur pa piše, da prečkamo reko Voglajno, in tudi glede Slivniškega jezera sem našla različne podatke: po enih je nastalo z zajezitvijo Voglajne, po drugih pa z zajezitvijo Drobinskega potoka). Onkraj vode naju je poleg kažipota Žusem pričakalo nečitljivo obvestilo planinskega društva o ravnanju s smetmi, ki je že samo postalo smet. Široka koreninasta zemljata steza naju je vodila mimo napajalnika skozi ne posebno urejen, a zelo zračen in lepo zelen gozd.

S tablice na drevesu sva kmalu izvedela, da se vzpenjava na Kurčev breg. Tla so bila dobesedno prekrita z bukovimi cvetovi. Tudi precej borovničevja je raslo ob poti. Rdeče pobarvan kamen pri klopci vrh strmega vzpona sva si razložila kot znamenje, da sva na vrhu. Med spuščanjem in vzpenjanjem po sprva ozki koreninasti viseči stezici in nato nekoliko širši stezi sva zaslišala žago in videla, kako so podrli drevo; zdi se, da tudi na kmetih Gospodov dan ni več, kar je bil. Po prečkanju gozdne ceste sva sestopila na asfalt pri kažipotih, med njimi za zelo zahtevno pot (0.45) in za panoramsko pot ‒ po cesti (1.10). Ker sta se tu poti ločili, sva sklepala, da sva na Grofovem štantu. Na drugi strani ceste sva se povzpela na strmo pot mimo klopce in po stopnicah, po katerih so lezli polži. Cvetele so mrtve koprive, vijolice, trpežne srebrenke. Odprl se nama je pogled na dolino. Preden sva prečkala opuščen kolovoz, sva stopila levo na njegov ovinek in izkazalo se je, da je tako rekoč sredi kamnoloma. Od tam sva videla sv. Ano v vasi Bukovje v Babni Gori. Tudi nad kamnolomom je bila klopca, naokrog pa brstične konopnice, mlečki, jagode, regrat, špajke.

Slabo uro nad izhodiščem sva prišla do prvih skal, kmalu zatem pa do jeklenic in klinov. Na koncu kratkega plezanja naju je presenetila silhueta srnjaka. Nekoliko više se je odprl razgled na Javorje s sv. Heleno. V naslednje pol ure sva prehodila še en zavarovan odsek, ki je bil daljši in nekoliko zahtevnejši, ter dosegla razgledni stolp iz macesnovega lesa, Stolp ljubezni. Stoji na nadmorski višini 669 m na Žusmu ali na severovzhodnem vrhu Velikega špička ‒ odvisno od vira podatkov (v Krajevnem leksikonu Slovenije se hrib imenuje Velika Špička; v Atlasu Slovenije kota 669 nima imena, na planinskem zemljevidu Posavskega hribovja pa je sploh ni). Uradno so ga odprli 26. aprila lani. S 25,90 m je najvišji leseni stolp v Sloveniji. Ob njem so njegova maketa v stekleni piramidi, razpelo in v skalo vzidan temeljni kamen, niže pa stoji hiška s točilno mizo. Številni napisi in seznami pričajo, koliko posameznikov in podjetij je pripomoglo k postavitvi stolpa. Z njega vihrajo slovenska, planinska in lokalne zastave. Na vrhnji ploščadi sta zvonček in razgledna plošča. Razgled na okolico je bil kar lep, zelo daleč pa se tisti dan ni videlo.

 

Mrzlo vreme naju je kar kmalu pognalo naprej. Mimo klopi in miz pod stolpom in hiško sva se odpravila v gozd. Spustila sva se po stezici s strmim skalnatim začetkom pod kažipotom Žusem in pristala na gozdni cesti. Desno se pride do panoramske poti (po tej sva se namenila vrniti), midva pa sva nadaljevala levo navzdol do kraja, imenovanega Pri križu (597 m), kjer se je spust končal na drugi gozdni cesti. Po njej sva prispela na asfalt pri lovskem domu, od koder sva že videla hiše in dve cerkvi. Žusem (596 m), četrt ure pod stolpom, je eden zaselkov razložene vasi Dobrína (do druge vojne je bil samostojen kraj). Ime je dobil po priimku prvega lastnika tukajšnjega gradu Poppa de Suzzenheima. Premore kar dve cerkvi: podružnično sv. Jakoba (sivo) iz 14. stoletja (zvonik je iz leta 1665) in župno sv. Valentina (rumeno) iz leta 1714. Zaselek skorajda sameva in žalostno propada. Pri sv. Valentinu je vsak dan maša; zavetnik zaljubljencev je »pripomogel« k postavitvi Stolpa ljubezni, v zaselku pa ni nič kaj čutiti topline tega lepega čustva. Morda je kaj drugače vsaj med vsakoletnim Valentinovim nočnim pohodom z lanternami. Pred sv. Jakobom stojita spomenika Leopoldu Fieglmüllerju (1816‒1890), zadnjemu lastniku žusemskega gradu in steklarne v Loki pa tudi šmarskemu županu, ter njegovi hčeri Leopoldini Dobovišek (1849‒1883). Župnišče je žal že izgubilo precej svoje lepote in mogočnosti.

Na kopastem pomolu severno pod vasjo (515 m) je stal grad Žusem (Süssenheim), zgrajen na začetku 13. stoletja, večkrat prezidan in konec 19. stoletja opuščen, tako da so od njega ostale le še razvaline. Sklenila sva jih poiskati. Vrnila sva se k lovskemu domu in po asfaltni cesti pod njim mimo kapelice po četrt ure prišla do odcepa desno, označenega s kažipotom Grajske učne poti Žusem. Skozi krošnje dreves sva zagledala razvaline, zavila levo okrog njih in se pognala po stezici navzgor. Čeprav je ostalo le nekaj zidov, se še vidi, da je bil grad kar mogočen.

Napočil je čas za vrnitev. Do znamenja (Pri križu) sva se vrnila po isti poti, nad njim pa zavila levo proti panoramski. Stopila sva iz gozda in ko sva se ozrla, sva imela Žusem kot na dlani. Prikorakala sva na nekakšno sedlo, čez katero teče panoramska pot. Tamkajšnja kažipota sta ne le kazala vsak v svojo smer (desno k stolpu, levo k Žureju), ampak naju je prvi skušal prepričati, da sva še vedno Pri križu, na drugem pa je bil napisan nenavaden kraj (?): Pilot. Ugibala sva, ali je gozdnati hrib pred nama Veliki špiček in ali je to eden od dveh vrhov (če na drugem stoji stolp). Še en pogled na Žusem in Stolp ljubezni in spet sva zakoračila v gozd. Med lučniki, vetrnicami, deveterolistnimi konopnicami, pljučniki, smrdljivkami so nama delali družbo ptički in polži.

Čez slabe pol ure sva pri travniku s prežo na vrhu in veliki njivi zavila desno navzdol k ostankom Lipovškove kmetije, ki so jo med vojno požgali Nemci, veliki lipi s klopco in mizo ter kozolcu z nenavadnim rumenim znakom, ki je kazal levo; prispela sva na Ravne njive. Desno od kozolca sva znova stopila v gozd. Kmalu po tistem, ko je razbita lončevina napovedala, da se bližava »civilizaciji«, sva res sestopila na makadamsko cesto in že spet na levi zagledala Žusem. Ta dan sva že pri več hišah opazila zbiralnike za vodo – ali nimajo vodovoda? Naslednjič sva prišla iz gozda pri stari kozjanski hiši. Cesta je zavila proti bližnji domačiji, midva pa sva nadaljevala desno po kolovozu do Lončarja (Hrastje 29). Tam sva kolovoz zapustila, se spustila desno čez travnik in pri preži po desnem kolovozu še enkrat stopila v gozd. Iz njega sva pogledala pred Užmahovim pušnšankom, kjer imajo tudi majhno otroško igrišče in nekaj klopc. Zasebno last varujejo zelo skrajno: z (narisano) ročno bombo. Nedaleč pod
hiško je Užmahova domačija, od  katere sva odšla po asfaltni cesti navzdol in se dobre pol ure pod Ravnimi njivami znašla na križišču pri Grofovem štantu. Po že znani poti sva bila v pol ure pri Žureju.

Janezova pot in bivak pod Javorco (vmes pa Smrekovec in Boskovec)

Za Janezovo pot na Javorco (na kažipotih tudi Javarca), označeno z možici, sva izvedela gredoč iz Žekovca k Mozirski koči in 17. aprila sva se odpravila raziskovat, ali sva jo zmožna najti in ali sva ji kos. Iz Mozirja sva se odpeljala v Šmihel ter sledila smerokazu levo Golte in na naslednjem križišču tudi. Mimo peskokopa nasproti odcepa k sv. Radegundi, Kebra, Gostečnika in Planinška, ki sva jih že spoznala na poti k Mozirski koči, sva se pripeljala do kamnitega podora pod Planinsko ravno in tam parkirala. Tokrat se nisva povzpela po ograjenih stopnicah, ob katerih leži skala z markacijo in napisom Mozirska koča, ampak sva šla dalje po cesti, ki je tudi markirana.

Po napotkih s spletišča Hribi.net sva čez kakih 100 m, pred drugim jaškom za vodo, zavila desno v gozd. Najina steza se je kmalu križala z markirano, ki pripelje s ceste in vodi k Mozirski koči. V bližini kažipotov na križpotju sva naletela na prvega možica. Ker nisva našla nadaljevanja, sva za začetek sledila markacijam. Pripeljale so naju do poti, po kateri sva hodila prejšnjikrat. Prečkala sva jo, saj se je naravnost navzgor nadaljevala steza. Takoj nad prvimi skalami naj bi zavila levo, toda nič se ni ujemalo s tem opisom. Vrnila sva se k prvemu možicu in se kar po brezpotju povzpela v smer, ki jo je po najinem mnenju kazal. Spet sva dosegla markirano pot in zavila levo nanjo. Dokler se ne pokaže kaj drugega, bova hodila po njej, sva sklenila po več kot pol ure brezplodnega iskanja.

Pri Janezovi klopi, vsega kakih 10 minut nad cesto, sva se odločila zaupati znamenjem, ki sva jih opazila med vračanjem od Mozirske koče: položna pot po približno 100 m od klopi pripelje do skale s smejčkom in dvema možicema. Šele ko sem se nehala navduševati nad veverico, ki nama je tam pretekla pot, sem opazila, da je možicev še več. Kar vrstili so se in na koncu prve skupine sva zgoraj na levi zagledala prežo. Ozka stezica je prečila zelo strmo pobočje pod skalnimi stenami. Koliko avrikljev! Pri napisu na skali 1230 m :) mimo dveh možicev J.P. so puščice kazale nazaj, levo in naprej. Levo je bilo prestrmo, zato sva nadaljevala naprej in se ustavila pod tako rekoč navpičnim pobočjem, ki pa po opisu s spleta sploh ni najzahtevnejši del poti, ampak ta menda pride šele na koncu. Zaradi spoznanja, da zalogaju najverjetneje ne bova kos, sva modro odnehala. Tale Janez mora biti kot veverica: na vsak vršič, vsak stolpič je postavil možica.

 

Vrnila sva se na položno pot ter nadaljevala po njej mimo spominske plošče Stanislavu Zupanu, ki se je komaj 27-leten poleti 1958 tam smrtno ponesrečil, do stika s strmo potjo in mimo razgledne klopce. Od nje sva precej visoko zagledala spodmole in zastavo ob njih ‒ Janezov bivak. V četrt ure sva bila pri Mozirski koči. Nebo je bilo svinčene barve; ledeno je vleklo in dišalo je po dežju.
 

Od koče, z Morave, sva se odpravila ne čez Javorco kot zadnjič z vnukinjama, temveč po širokem kolovozu levo navzgor proti Smrekovcu. V pestri izbiri pomladnih rož je bilo največ telohov. Kmalu sva vstopila v gozd. Spotoma sva zavila k Ledenici, jami, v kateri je še ležal sneg. Nekoč je zaradi večnega snega na dnu baje služila kot naraven hladilnik. Od tu je bila pot razmočena in blatna, talile so se snežne zaplate. Pot naju je vodila čez Zagradiški stan (1468 m) s pastirsko kočo, kalom in kažipoti do gozdne ceste in po njej mimo še dveh kalov zložno navzgor na sedlo Isteje (1470 m; ime pomeni odprtino pred kuriščem kmečke peči). Z mrzlega in mrakobnega razgledišča se nama je v daljavi pokazal precej prijaznejši Smrekovec.

 

S sedla sva se spustila skozi leso in med nizke smreke. Pri tablici z obvestilom, da je pot na Smrekovec deloma spremenjena, sva z razmočenega kolovoza zavila levo v smrekov gozd. Zelo prijetna steza je vijugala navzdol med kronicami (ne razumem, kako lahko kdo na takem kraju odvrže steklenico) in naju odložila na gozdni cesti na Kalu (1318 m), kjer je veliko križišče s kažipoti. Zapustila sva ga po stezi, označeni s kažipotom Smrekovec 1h. Nekaj časa je šlo gor in dol po Kalskem grebenu, nazadnje pa sva z Vranjega vrha (1375 m) sestopila na gozdno cesto na Atelskem sedlu (1317 m). Ko sva nadaljevala desno po njej, je zmanjkalo markacij. Na razcepu gozdnih cest sva zavila levo navzgor (desna teče navzdol v Črno) in kmalu prispela na parkirišče pod Domom na Smrekovcu, poldrugo uro od Mozirske koče.

 

Po kosilu v domu sva se povzpela na pol ure oddaljeni vrh Smrekovca (1577 m). Približno sredi poti, kjer je treba prestopiti leso, so kažipoti, pri kakršnih ne vem, ali bi se smejala ali jezila: PD Črna na Koroškem na svojih trdi, da smo na 1465 m, in PD Šoštanj na svojem, da smo na 1472 m. Nobenega dvoma pa ni bilo ob pogledu na pivovsko steklenico v grmu ob poti – take stvari me vedno ujezijo. Razgled od piramide z vpisno skrinjico in razgledne plošče na vrhu ni bil tako lep, kakor bi bil v jasnejšem vremenu, a to nama ni pokvarilo razpoloženja.

S parkirišča pod domom sva odšla ne po gozdni cesti, po kateri sva prišla do sem, temveč po nemarkirani stezi, ki sva jo našla za obvestilno tablo in ob kateri sva poleg gozdarskih oznak opazila le en rdeč kolobar. Po njej sva prišla do zasnežene prečne poti. Spustila sva se levo nanjo in pripeljala naju je na še eno prečno pot; tudi po tej sva zavila levo navzdol. Sestopila sva na že znano gozdno cesto in pred Atelskim sedlom nadaljevala po levi cesti (nisva se vračala po Kalskem grebenu). Medtem ko sva se vzpenjala in spuščala po njej, naju je prehitel hrupen smrdljiv štirikolesnik, ravno ko sem se pritoževala, komu pride na misel obesiti na drevo kantico za olje ali gorivo. Med pogovorom o vsakovrstnih onesnaževalcih narave sva prikorakala na Kal. Na deščici, pritrjeni na drevo, je pisalo Bivak 500m; puščica je kazala nazaj, od koder sva prišla, vendar bivaka nisva videla. Do Istej sva se povzpela po že prehojeni poti in si uro hoda od Doma na Smrekovcu privoščila počitek na tamkajšnji klopci. V bližnjem grmovju so ležali ostanki starih kažipotov, nadomeščenih z novimi.

Isteje sva zapustila v smeri Boskovec. Stopila sva v gozd in hudo skalnatemu začetku je sledila prijetna gozdna steza. Ko je svet spet postal bolj skalnat, sva se začela močno spuščati. Pristala sva na travniku in se onkraj njega pri lesi vrnila v gozd. Sledil je strm vzpon po širokem traktorskem kolovozu. Na križišču s potjo čez Javorco, po kateri sva pred časom peljala vnukinji, sva zavila levo in slabe pol ure nad Istejami dosegla Boskovec (1587 m). Zdaj ko ni bilo snega, je bila podoba vrha še bolj klavrna, saj ostanki podrtega razglednega stolpa ležijo vsenaokrog. To je bil pa res dan za kritične misli.

 

Po že znani poti sva se spustila na Javorco (1465 m), kjer sva srečala planinca, ki sta obirala brinje. Javorco opisujejo kot razgledno točko na robu Požganije (tu je v 50. letih prejšnjega stoletja menda hudo gorelo). Na eni izmed klopc piše Javorca in že od tam sva videla zastavo, ki je plapolala pod robom. Podenj naju je usmeril eden Janezovih možicev. Po ozki stezici nad prepadom so naju napisi (Janezov bivak, Pazi na glavo), možici in smejčki privedli do bivaka (1445 m). Pričakali so naju klopci, ptičja hišica, sodček, poln raznovrstnih žganic, neka merilna naprava ter pločevinast »Aljažev« stolpič z vratci, v katerem so shranjeni zvezki z vtisi obiskovalcev in Janezovimi vpisi podatkov o vremenu. Tudi ta dan jih je že vpisal. Obiralca brinja sta prilezla za nama, ker sta bila radovedna, kam sva izginila. Od bivaka smo imeli imeniten razgled na dolino in številne možice, tudi na najbolj samotnih in zaraščenih skalnih štrlinah. Tako sva si ogledala vsaj cilj, če že Janezove poti nisva zmogla. Pozneje sva na spletu odkrila, da so domačina Janeza Trogarja polne tako rekoč vse Golte. 

Čakal naju je le še polurni spust mimo Mozirske koče na Planinsko ravno. Bil je razmeroma lep dan, vendar razen obiralcev brinja nisva srečala nikogar. To se nama dogaja kar pogosto in se vedno čudiva, se pa ne pritožujeva.