Žusem, Veliki špiček in Stolp ljubezni

Lani odprti Stolp ljubezni sem že omenila, zadnjo aprilsko nedeljo pa sva se tik pred prvo obletnico odprtja vendarle odpravila gledat to čudo. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Šentjur in se peljala mimo Slivniškega jezera proti Javorju. Na križišču s smerokazoma desno Hrastje in Dobrina kaže v isto smer tudi kažipot za Turistično kmetijo Žurej – Ječovo (tu so nekoč menda stale žusemske ječe), Javorje 32; pri njej sva parkirala. Že s križišča in od Žureja se vidi vršiček stolpa. Parkirišče so uredili s pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Med tamkajšnjimi številnimi kažipoti je tudi Stolp ljubezni (panoramska pot) 1h 40min. Na bližnji tabli PD Žusem z zemljevidom in predstavitvijo kraja so opisane še druge poti. Sklenila sva se povzpeti po strmi in se vrniti po panoramski (ali gre za imena poti ali le za opise, pravzaprav ne vem ‒ na planinskih kažipotih je panoramska dosledno napisana z malo začetnico).

S parkirišča sva se napotila mimo gospodarskega poslopja in velike preše, pod napisom PD Žusem in čez Drobinski potok (na turističnem portalu občine Šentjur pa piše, da prečkamo reko Voglajno, in tudi glede Slivniškega jezera sem našla različne podatke: po enih je nastalo z zajezitvijo Voglajne, po drugih pa z zajezitvijo Drobinskega potoka). Onkraj vode naju je poleg kažipota Žusem pričakalo nečitljivo obvestilo planinskega društva o ravnanju s smetmi, ki je že samo postalo smet. Široka koreninasta zemljata steza naju je vodila mimo napajalnika skozi ne posebno urejen, a zelo zračen in lepo zelen gozd.

S tablice na drevesu sva kmalu izvedela, da se vzpenjava na Kurčev breg. Tla so bila dobesedno prekrita z bukovimi cvetovi. Tudi precej borovničevja je raslo ob poti. Rdeče pobarvan kamen pri klopci vrh strmega vzpona sva si razložila kot znamenje, da sva na vrhu. Med spuščanjem in vzpenjanjem po sprva ozki koreninasti viseči stezici in nato nekoliko širši stezi sva zaslišala žago in videla, kako so podrli drevo; zdi se, da tudi na kmetih Gospodov dan ni več, kar je bil. Po prečkanju gozdne ceste sva sestopila na asfalt pri kažipotih, med njimi za zelo zahtevno pot (0.45) in za panoramsko pot ‒ po cesti (1.10). Ker sta se tu poti ločili, sva sklepala, da sva na Grofovem štantu. Na drugi strani ceste sva se povzpela na strmo pot mimo klopce in po stopnicah, po katerih so lezli polži. Cvetele so mrtve koprive, vijolice, trpežne srebrenke. Odprl se nama je pogled na dolino. Preden sva prečkala opuščen kolovoz, sva stopila levo na njegov ovinek in izkazalo se je, da je tako rekoč sredi kamnoloma. Od tam sva videla sv. Ano v vasi Bukovje v Babni Gori. Tudi nad kamnolomom je bila klopca, naokrog pa brstične konopnice, mlečki, jagode, regrat, špajke.

Slabo uro nad izhodiščem sva prišla do prvih skal, kmalu zatem pa do jeklenic in klinov. Na koncu kratkega plezanja naju je presenetila silhueta srnjaka. Nekoliko više se je odprl razgled na Javorje s sv. Heleno. V naslednje pol ure sva prehodila še en zavarovan odsek, ki je bil daljši in nekoliko zahtevnejši, ter dosegla razgledni stolp iz macesnovega lesa, Stolp ljubezni. Stoji na nadmorski višini 669 m na Žusmu ali na severovzhodnem vrhu Velikega špička ‒ odvisno od vira podatkov (v Krajevnem leksikonu Slovenije se hrib imenuje Velika Špička; v Atlasu Slovenije kota 669 nima imena, na planinskem zemljevidu Posavskega hribovja pa je sploh ni). Uradno so ga odprli 26. aprila lani. S 25,90 m je najvišji leseni stolp v Sloveniji. Ob njem so njegova maketa v stekleni piramidi, razpelo in v skalo vzidan temeljni kamen, niže pa stoji hiška s točilno mizo. Številni napisi in seznami pričajo, koliko posameznikov in podjetij je pripomoglo k postavitvi stolpa. Z njega vihrajo slovenska, planinska in lokalne zastave. Na vrhnji ploščadi sta zvonček in razgledna plošča. Razgled na okolico je bil kar lep, zelo daleč pa se tisti dan ni videlo.

 

Mrzlo vreme naju je kar kmalu pognalo naprej. Mimo klopi in miz pod stolpom in hiško sva se odpravila v gozd. Spustila sva se po stezici s strmim skalnatim začetkom pod kažipotom Žusem in pristala na gozdni cesti. Desno se pride do panoramske poti (po tej sva se namenila vrniti), midva pa sva nadaljevala levo navzdol do kraja, imenovanega Pri križu (597 m), kjer se je spust končal na drugi gozdni cesti. Po njej sva prispela na asfalt pri lovskem domu, od koder sva že videla hiše in dve cerkvi. Žusem (596 m), četrt ure pod stolpom, je eden zaselkov razložene vasi Dobrína (do druge vojne je bil samostojen kraj). Ime je dobil po priimku prvega lastnika tukajšnjega gradu Poppa de Suzzenheima. Premore kar dve cerkvi: podružnično sv. Jakoba (sivo) iz 14. stoletja (zvonik je iz leta 1665) in župno sv. Valentina (rumeno) iz leta 1714. Zaselek skorajda sameva in žalostno propada. Pri sv. Valentinu je vsak dan maša; zavetnik zaljubljencev je »pripomogel« k postavitvi Stolpa ljubezni, v zaselku pa ni nič kaj čutiti topline tega lepega čustva. Morda je kaj drugače vsaj med vsakoletnim Valentinovim nočnim pohodom z lanternami. Pred sv. Jakobom stojita spomenika Leopoldu Fieglmüllerju (1816‒1890), zadnjemu lastniku žusemskega gradu in steklarne v Loki pa tudi šmarskemu županu, ter njegovi hčeri Leopoldini Dobovišek (1849‒1883). Župnišče je žal že izgubilo precej svoje lepote in mogočnosti.

Na kopastem pomolu severno pod vasjo (515 m) je stal grad Žusem (Süssenheim), zgrajen na začetku 13. stoletja, večkrat prezidan in konec 19. stoletja opuščen, tako da so od njega ostale le še razvaline. Sklenila sva jih poiskati. Vrnila sva se k lovskemu domu in po asfaltni cesti pod njim mimo kapelice po četrt ure prišla do odcepa desno, označenega s kažipotom Grajske učne poti Žusem. Skozi krošnje dreves sva zagledala razvaline, zavila levo okrog njih in se pognala po stezici navzgor. Čeprav je ostalo le nekaj zidov, se še vidi, da je bil grad kar mogočen.

Napočil je čas za vrnitev. Do znamenja (Pri križu) sva se vrnila po isti poti, nad njim pa zavila levo proti panoramski. Stopila sva iz gozda in ko sva se ozrla, sva imela Žusem kot na dlani. Prikorakala sva na nekakšno sedlo, čez katero teče panoramska pot. Tamkajšnja kažipota sta ne le kazala vsak v svojo smer (desno k stolpu, levo k Žureju), ampak naju je prvi skušal prepričati, da sva še vedno Pri križu, na drugem pa je bil napisan nenavaden kraj (?): Pilot. Ugibala sva, ali je gozdnati hrib pred nama Veliki špiček in ali je to eden od dveh vrhov (če na drugem stoji stolp). Še en pogled na Žusem in Stolp ljubezni in spet sva zakoračila v gozd. Med lučniki, vetrnicami, deveterolistnimi konopnicami, pljučniki, smrdljivkami so nama delali družbo ptički in polži.

Čez slabe pol ure sva pri travniku s prežo na vrhu in veliki njivi zavila desno navzdol k ostankom Lipovškove kmetije, ki so jo med vojno požgali Nemci, veliki lipi s klopco in mizo ter kozolcu z nenavadnim rumenim znakom, ki je kazal levo; prispela sva na Ravne njive. Desno od kozolca sva znova stopila v gozd. Kmalu po tistem, ko je razbita lončevina napovedala, da se bližava »civilizaciji«, sva res sestopila na makadamsko cesto in že spet na levi zagledala Žusem. Ta dan sva že pri več hišah opazila zbiralnike za vodo – ali nimajo vodovoda? Naslednjič sva prišla iz gozda pri stari kozjanski hiši. Cesta je zavila proti bližnji domačiji, midva pa sva nadaljevala desno po kolovozu do Lončarja (Hrastje 29). Tam sva kolovoz zapustila, se spustila desno čez travnik in pri preži po desnem kolovozu še enkrat stopila v gozd. Iz njega sva pogledala pred Užmahovim pušnšankom, kjer imajo tudi majhno otroško igrišče in nekaj klopc. Zasebno last varujejo zelo skrajno: z (narisano) ročno bombo. Nedaleč pod
hiško je Užmahova domačija, od  katere sva odšla po asfaltni cesti navzdol in se dobre pol ure pod Ravnimi njivami znašla na križišču pri Grofovem štantu. Po že znani poti sva bila v pol ure pri Žureju.