Za Janezovo pot na Javorco (na
kažipotih tudi Javarca), označeno z
možici, sva izvedela gredoč iz Žekovca k Mozirski koči
in 17. aprila sva se odpravila raziskovat, ali sva jo zmožna najti in ali sva
ji kos. Iz Mozirja sva se odpeljala v Šmihel ter sledila smerokazu levo Golte in na naslednjem križišču tudi.
Mimo peskokopa nasproti odcepa k sv. Radegundi, Kebra, Gostečnika in Planinška,
ki sva jih že spoznala na poti k Mozirski koči,
sva se pripeljala do kamnitega podora pod Planinsko ravno in tam parkirala.
Tokrat se nisva povzpela po ograjenih stopnicah, ob katerih leži skala z
markacijo in napisom Mozirska koča,
ampak sva šla dalje po cesti, ki je tudi markirana.
Po napotkih s spletišča Hribi.net sva
čez kakih 100 m, pred drugim jaškom za vodo, zavila desno v gozd. Najina steza
se je kmalu križala z markirano, ki pripelje s ceste in vodi k Mozirski koči. V
bližini kažipotov na križpotju sva naletela na prvega možica. Ker nisva našla
nadaljevanja, sva za začetek sledila markacijam. Pripeljale so naju do poti, po
kateri sva hodila prejšnjikrat.
Prečkala sva jo, saj se je naravnost navzgor nadaljevala steza. Takoj nad
prvimi skalami naj bi zavila levo, toda nič se ni ujemalo s tem opisom. Vrnila sva
se k prvemu možicu in se kar po brezpotju povzpela v smer, ki jo je po najinem
mnenju kazal. Spet sva dosegla markirano pot in zavila levo nanjo. Dokler se ne
pokaže kaj drugega, bova hodila po njej, sva sklenila po več kot pol ure
brezplodnega iskanja.
Pri Janezovi klopi, vsega kakih 10
minut nad cesto, sva se odločila zaupati znamenjem, ki sva jih opazila med vračanjem od Mozirske koče:
položna pot po približno 100 m od klopi pripelje do skale s smejčkom in dvema
možicema. Šele ko sem se nehala navduševati nad veverico, ki nama je tam
pretekla pot, sem opazila, da je možicev še več. Kar vrstili so se in na koncu
prve skupine sva zgoraj na levi zagledala prežo. Ozka stezica je prečila zelo
strmo pobočje pod skalnimi stenami. Koliko avrikljev! Pri napisu na skali 1230 m :) mimo dveh možicev J.P. so puščice
kazale nazaj, levo in naprej. Levo je bilo prestrmo, zato sva nadaljevala
naprej in se ustavila pod tako rekoč navpičnim pobočjem, ki pa po opisu s
spleta sploh ni najzahtevnejši del poti, ampak ta menda pride šele na koncu. Zaradi
spoznanja, da zalogaju najverjetneje ne bova kos, sva modro odnehala. Tale
Janez mora biti kot veverica: na vsak vršič, vsak stolpič je postavil možica.
Vrnila sva se na položno pot ter nadaljevala po njej mimo spominske plošče Stanislavu Zupanu, ki se je komaj 27-leten poleti 1958 tam smrtno ponesrečil, do stika s strmo potjo in mimo razgledne klopce. Od nje sva precej visoko zagledala spodmole in zastavo ob njih ‒ Janezov bivak. V četrt ure sva bila pri Mozirski koči. Nebo je bilo svinčene barve; ledeno je vleklo in dišalo je po dežju.
Od koče, z Morave, sva se odpravila
ne čez Javorco kot zadnjič z vnukinjama,
temveč po širokem kolovozu levo navzgor proti Smrekovcu. V pestri izbiri
pomladnih rož je bilo največ telohov. Kmalu sva vstopila v gozd. Spotoma sva
zavila k Ledenici, jami, v kateri je še ležal sneg. Nekoč je zaradi večnega
snega na dnu baje služila kot naraven hladilnik. Od tu je bila pot razmočena in
blatna, talile so se snežne zaplate. Pot naju je vodila čez Zagradiški stan
(1468 m) s pastirsko kočo, kalom in kažipoti do gozdne ceste in po njej mimo še
dveh kalov zložno navzgor na sedlo Isteje (1470 m; ime pomeni odprtino pred
kuriščem kmečke peči). Z mrzlega in mrakobnega razgledišča se nama je v daljavi
pokazal precej prijaznejši Smrekovec.
S sedla sva se spustila skozi leso
in med nizke smreke. Pri tablici z obvestilom, da je pot na Smrekovec deloma
spremenjena, sva z razmočenega kolovoza zavila levo v smrekov gozd. Zelo
prijetna steza je vijugala navzdol med kronicami (ne razumem, kako lahko kdo na
takem kraju odvrže steklenico) in naju odložila na gozdni cesti na Kalu (1318
m), kjer je veliko križišče s kažipoti. Zapustila sva ga po stezi, označeni s
kažipotom Smrekovec 1h. Nekaj časa je šlo gor in dol po Kalskem grebenu, nazadnje pa sva z Vranjega vrha (1375 m) sestopila
na gozdno cesto na Atelskem sedlu (1317 m). Ko sva nadaljevala desno po njej, je
zmanjkalo markacij. Na razcepu gozdnih cest sva zavila levo navzgor (desna teče
navzdol v Črno) in kmalu prispela na parkirišče pod Domom na Smrekovcu,
poldrugo uro od Mozirske koče.
Po kosilu v domu sva se povzpela na pol
ure oddaljeni vrh Smrekovca (1577 m). Približno sredi poti, kjer je treba
prestopiti leso, so kažipoti, pri kakršnih ne vem, ali bi se smejala ali
jezila: PD Črna na Koroškem na svojih trdi, da smo na 1465 m, in PD Šoštanj na
svojem, da smo na 1472 m. Nobenega dvoma pa ni bilo ob pogledu na pivovsko
steklenico v grmu ob poti – take stvari me vedno ujezijo. Razgled od piramide z
vpisno skrinjico in razgledne plošče na vrhu ni bil tako lep, kakor bi bil v
jasnejšem vremenu, a to nama ni pokvarilo razpoloženja.
S parkirišča pod domom sva odšla ne
po gozdni cesti, po kateri sva prišla do sem, temveč po nemarkirani stezi, ki
sva jo našla za obvestilno tablo in ob kateri sva poleg gozdarskih oznak opazila
le en rdeč kolobar. Po njej sva prišla do zasnežene prečne poti. Spustila sva se
levo nanjo in pripeljala naju je na še eno prečno pot; tudi po tej sva zavila
levo navzdol. Sestopila sva na že znano gozdno cesto in pred Atelskim sedlom nadaljevala
po levi cesti (nisva se vračala po Kalskem grebenu). Medtem ko sva se vzpenjala
in spuščala po njej, naju je prehitel hrupen smrdljiv štirikolesnik, ravno ko
sem se pritoževala, komu pride na misel obesiti na drevo kantico za olje ali
gorivo. Med pogovorom o vsakovrstnih onesnaževalcih narave sva prikorakala na
Kal. Na deščici, pritrjeni na drevo, je pisalo Bivak 500m; puščica je kazala nazaj, od koder sva prišla, vendar bivaka
nisva videla. Do Istej sva se povzpela po že prehojeni poti in si uro hoda od
Doma na Smrekovcu privoščila počitek na tamkajšnji klopci. V bližnjem grmovju
so ležali ostanki starih kažipotov, nadomeščenih z novimi.
Isteje sva zapustila v smeri
Boskovec. Stopila sva v gozd in hudo skalnatemu začetku je sledila prijetna
gozdna steza. Ko je svet spet postal bolj skalnat, sva se začela močno
spuščati. Pristala sva na travniku in se onkraj njega pri lesi vrnila v gozd.
Sledil je strm vzpon po širokem traktorskem kolovozu. Na križišču s potjo čez
Javorco, po kateri sva pred časom
peljala vnukinji, sva zavila levo in slabe pol ure nad Istejami dosegla Boskovec
(1587 m). Zdaj ko ni bilo snega, je bila podoba vrha še bolj klavrna, saj
ostanki podrtega razglednega stolpa ležijo vsenaokrog. To je bil pa res dan za kritične misli.
Po že znani poti
sva se spustila na Javorco (1465 m), kjer sva srečala planinca, ki sta obirala
brinje. Javorco opisujejo kot razgledno točko na robu Požganije (tu je v 50.
letih prejšnjega stoletja menda hudo gorelo). Na eni izmed klopc piše Javorca in že od tam sva videla zastavo,
ki je plapolala pod robom. Podenj naju je usmeril eden Janezovih možicev. Po
ozki stezici nad prepadom so naju napisi (Janezov
bivak, Pazi na glavo), možici in
smejčki privedli do bivaka (1445 m). Pričakali so naju klopci, ptičja hišica,
sodček, poln raznovrstnih žganic, neka merilna naprava ter pločevinast »Aljažev«
stolpič z vratci, v katerem so shranjeni zvezki z vtisi obiskovalcev in
Janezovimi vpisi podatkov o vremenu. Tudi ta dan jih je že vpisal. Obiralca brinja
sta prilezla za nama, ker sta bila radovedna, kam sva izginila. Od bivaka smo
imeli imeniten razgled na dolino in številne možice, tudi na najbolj samotnih
in zaraščenih skalnih štrlinah. Tako sva si ogledala vsaj cilj, če že Janezove
poti nisva zmogla. Pozneje sva na spletu odkrila, da so domačina Janeza
Trogarja polne tako rekoč vse Golte.
Čakal naju je le še polurni spust mimo Mozirske
koče na Planinsko ravno. Bil je
razmeroma lep dan, vendar razen obiralcev brinja nisva srečala nikogar. To se
nama dogaja kar pogosto in se vedno čudiva, se pa ne pritožujeva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar