Tematska pot Na svoji zemlji

Film Na svoji zemlji (1948) je bil prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film in prvi slovenski partizanski film. Na Grahovem ob Bači, kjer so ga snemali, so mu posvetili tematsko pot, ki sva jo uvrstila v svoj »razširjeni program« letošnjega jazzovskega festivala v Cerknem. Na pot sva se pripravila z branjem novele Očka Orel, ki jo je avtor Ciril Kosmač priredil za filmski scenarij (zanj je dobil Prešernovo nagrado), in s ponovnim gledanjem filma, še prej pa je Jani raziskal, kako je nastajal.

Ko sva se pripeljala na Grahovo ob Bači, sva že od daleč zagledala plakat s filmskim prizorom, v katerem partizan Sova navdušeno vzklikne: »Stane, glej jo, našo Grapo!« In tovariš se razneži: »Baška grapa!« Začela sva pri postaji 1 ob Domu krajanov, na katerega vogalu je tabla Kapitulacija! Dol s fašisti! in kjer sta tudi zemljevid poti in seznam sedmih postaj. Na bližnjem panoju je pod sliko, ki prikazuje veselje zaradi kapitulacije Italije, odprtina za pogled na cesto, po kateri so tedaj v vas prikorakali partizani. Preteklost in sedanjost se tako povezujeta tudi na drugih postajah.

Tabla s puščico naju je usmerila proti postaji 2 pri vaškem koritu poleg Štefcovega vrta, kjer so belogardisti zajeli partizansko bolničarko Tildico (Ali jo poznaš, ptičico, a?). Nato sva mimo table o Grahovem ob Bači prišla do okrepčevalnice Pri Brišarju, se nasproti nje spustila pod cesto proti cerkvi sv. Ane in mimo nje do točke, od koder sva imela lep razgled na Logarjev most (na postajo 3). Asfalta je bilo konec in po makadamski poti sva sestopila k Bači. S težavo sva se pretaknila mimo gradbenih strojev, ki so odpravljali posledice lanskih poplav, in sredi Logarjeve brvi debelo pogledala: po železniški progi nad nama se je peljal traktor.

Na drugi strani Bače sva prišla pod Logarjev most, kjer je postaja 3. Napis Prižgi, prižgi! spominja na prizor, v katerem so partizani minirali železniški most (v resnici niso tega, ker so se bali, da se bo sovražnik maščeval vaščanom, ampak most Bukovo v Zarakovcu). Besedila na tablah dopolnjujejo razlage filmskih elementov in Orličeva zgodba (Orlič je partizansko ime vnuka očka Orla). Pod mostom sva zavila levo na kolovoz proti postajama 4a in 4b. S poti ob železniški progi sva videla Rodico in Raskavec. Zdaj se nama je razkrilo, kaj je delal traktor na progi: kosil je travo ob njej, vozeč se na nekakšni drezini. Mimo stare hiše Grahovo 12 sva se po gruščnatem kolovozu povzpela v gozd ter dosegla asfaltno cesto proti Bukovemu in Zakojci. Nadaljevala sva levo po njej. Ko sva se ozrla, sva zagledala Mali vrh in desno za njim Kotel. Ob posedeni in razlomljeni cesti so cvetele kadulje, travniške kozje brade, zlatice, ivanjščice, ob robu gozda pa salomonovi pečati in bele kobulnice. Pod nama je ležala Koritnica, skozi katero se tematska pot pozneje obrne nazaj proti izhodišču.

Naslednja je bila na vrsti postaja 4b. S ceste sva zavila ostro desno nazaj in se po kamnatem kolovozu, poraslem s travo, mimo domačije Brel(i)h sprehodila do table, na kateri piše Stane, glej jo, našo Grapo! Ta prizor, prvi v filmu, ni bil zares posnet na tem kraju, je pa tudi od tu lep pogled na Baško grapo, Grahovo ob Bači, Koritnico, Kotel.

Vrnila sva se na cesto in nadaljevala po njej proti postaji 4a mimo prazne hiše Grahovo 7 in še ene domačije, najbrž 5. Pred nama se je dvigala Kojca. Naslednji tablici za postaji 4a in 5 sta bili obrnjeni ravno narobe: 4a je kazala levo namesto naprej po cesti, 5 pa naprej namesto levo; tam je nekaj malega parkirnega prostora. Cesta se je vztrajno vzpenjala in se potopila v gozd. Med orlicami, kukavicami, naglavkami, vetrovkami, medenikami, zelenimi čmerikami sva prispela do tretje domačije, Grahovo 1. Na stari hiši je plošča v spomin na tamkajšnjega organizatorja OF Andreja Brovča in na partijsko posvetovanje 29. junija 1942, ki ga je vodil Tomo Brejc. K domačiji spada tudi zidan toplar na drugi strani ceste, kakršni so značilni za te kraje. Samotna ovinkasta cesta naju je pripeljala do križišča, na katerem sva šla kar naravnost naprej. Kojco sva imela zdaj že na levi, desno pa Bukovski vrh. Na naslednjem križišču nama je smerokaz nazaj Grahovo 6 povedal, koliko asfalta sva že premerila; bilo bi prijazno, če bi se mu tematska pot bolj izogibala. Do postaje 4a z enako tablo kot pri 4b (tu je bil v resnici posnet prvi prizor) ni bilo več daleč. Od nje naj bi bil posebno lep razgled, a je razgledišče že preveč zaraščeno. Po tabli se je zvirala zelena gosenica in me spomnila na Gosenico, meni najljubše Kosmačevo delo.

Zdaj je bilo treba znova premeriti ves tisti asfalt do razcepa poti k postajama 4a in 5. Tam sva zavila pod cesto mimo transformatorske postaje Spodnje Bukovo (čez kolovoz je potegnjena žica, a je k sreči označena s krpo) in čez dvorišče domačije Grahovo 6a. Pod njo sva stopila na razmočeno stezo in tam žica ni označena, zato je kar malo nevarna. Kažipot naju je usmeril čez nepokošen travnik proti hosti. Prečkala sva potoček in z nekaj sreče pravilno uganila nadaljevanje poti desno navzdol ob njem. Pozneje je postala razločnejša. Ko sva se vrnila na travnik, kjer so cvetele kukavice, naju je spet čakala smerna tablica. Stopala sva pod drevjem po desnem robu travnika in nato spet po gozdu in ob potoku. V Zarakovcu sva sestopila na kolovoz pri železniški progi. Na desni sva videla železniški predor, midva pa sva zavila levo po ozki asfaltni cesti pod železnico. Mimo čebelnjakov in radovednih ovc sva prispela do zgledno urejenega balinišča Balinarskega športnega kluba Rudi Bašelj. Pri njem sva prečkala Bačo in se napotila levo navzgor po asfalti cesti, kamor je kazala smerna tablica. Kmalu sva zagledala vas in most, ki je bil med vojno v resnici porušen.

Pri Koritnici 17 sva prišla na glavno asfaltno cesto in šele nato do krajevne table Koritnica. Sledila sva smerokazu za Rut in tja je kazala tudi tablica najine poti. Sredi naselja sva se povzpela desno po stopnicah k postaji 5. Strma stezica naju je pripeljala do table z napisom O, moj Jezus! nad vodnjakom pod Koritnico 36. Ta prizor je bil posnet V klancu, zgornjem delu Koritnice. Vrnila sva se pod stopnice in zavila še na nasprotno (gor grede levo) stran ceste proti postaji 6. Med hišami pod Gasarjem je nastal najbolj znani prizor iz filma: Sezula se bom, ker grem poslednjič po naši zemlji. Ni čudno, da so ga množice gledalcev (v prvem letu skoraj 450 tisoč!) doživljale zelo čustveno. Slovenski poročevalec je ob premieri zapisal, da je to »dogodek, ki pomeni za nas prav toliko kot Trubarjev nastop za našo književnost ali Linhartov za slovensko gledališče«. Leta 1949 je bil film prikazan tudi na 3. filmskem festivalu v Cannesu, a le v netekmovalnem programu.

 

 

Med hišami sva se pretaknila do asfaltne ceste, ob kateri naju je pričakal enak plakat kot na začetku. Poleg table o Koritnici je tudi nekaj prostora za parkiranje. Pri številki 58 sva zavila levo s ceste in navzdol med škarpami. Prečkala sva Koritnico in se po že znani poti vrnila mimo cerkve sv. Ane k spomeniku filmu kiparja Petra Jovanoviča in postaji 7 z naslovom Na svoji zemlji bom svoj gospod. Na svoji zemlji je tako edini slovenski film, ki so mu postavili spomenik. Krožno pot sva brez naglice prehodila v slabih štirih urah.

Naslednji dan sva obiskala še Slap ob Idrijci, kjer je bil Ciril Kosmač rojen. Tisti dan je bil pohod po Kosmačevi poti, zato sva bila kar razočarana, da njegova rojstna hiša ni bila odprta. Pozneje sva se zapeljala tudi v Roče, kjer je pokopan. Tako je bila tematska pot zares zaokrožena.

 

Mokra Ulovka

Naslednji pohod je bil še bolj moker kot prejšnji. Ko sva se 14. maja ustavila na parkirišču na vrhniški Betajnovi, je bilo seveda popolnoma prazno, ker je pošteno deževalo. A kakor se Pika Nogavička ni odpovedala zalivanju rož, čeprav je lilo kot iz škafa, saj je vso noč bedela in se veselila tega opravila, tudi nama dež ni vzel veselja do pohoda. Začela sva kar z dežnikoma, brez palic.

Za parkiriščem sva stopila na cesto in že po nekaj korakih pri mostu čez Belo desno, kamor so kazali kažipoti Star maln, Lintvern in Razgl. stolp. Kmalu so se pojavile prve rumeno- in belo-rdeče markacije ter nato več kažipotov desno. Zavila sva tja na razdrapano cesto in se začela vzpenjati po gozdu. V njem je cvetelo precej medenik in orlic. Kakih 20 minut nad izhodiščem sva prišla do označenega razcepa; zavila sva desno proti Blatnemu dolu, Planini in bivaku (naravnost se pride k Staremu malnu). Kje je Blatni dol, nisva vedela – no, v tistem dežju je bil pravzaprav vsepovsod. Kolovoz je presekal travnik, bel od ivanjščic. Nekaj časa sva hodila bolj po ravnem, zdaj pa sva se spet bolj vzpenjala. Pod daljnovodom sva zagledala kažipot desno Partizanski bivak. Zavila sva tja, čez pet minut sledila oznakam levo in že sva bila pri bivaku. S plošče sva izvedela, da so tu novembra 1943 izkopali jamo ter jo pokrili z deskami, zemljo, listjem in rastlinjem, leta 1952 pa so vrhniški borci napravili betonski bivak, da bi bil trajnejši. Na drugi plošči piše, da je bil tu »sedež ROKPS ROOF /najbrž rajonskih odborov KPS in OF/ in gospodarske komisije OO /najbrž okrajnega odbora/ 1. XI. 1943.-45.«. Vodnik Dolenjska, Bela krajina, Notranjska tega bivaka ne omenja.

Po stezici nad bivakom sva šla pogledat, kam vodi. Zelo ozka, a razločna naju je takoj pripeljala nazaj na cesto. Črka V pri prvi naslednji Knafelčevi markaciji nama je povedala, da hodiva (tudi) po Vrhniški planinski poti. Še enkrat sva prišla na plano pri daljnovodih. Razveselil me je čeden »vrtiček« gorskih glavincev. Na razcepu sva zavila desno na kolovoz proti Planini (levo se pride na Zaplano). Kolovoz se je spremenil v razdrto vlako in verjetno je zaradi tega ob njem speljana steza, a »obvoza« je bilo hitro konec. Pod nama se je pokazala Stara Vrhnika. Prehitel naju je domačin in povedal, da je Blatni dol tam, kjer je partizanski bivak. Pot se je spet poslabšala; še najbolj je bila podobna hudourniški strugi in res je po njej tekla voda. Desno od naslednjega razcepa je Jani prepoznal Bukev s številnimi kažipoti in s klopjo za tazmatrane (njegov prejšnji izlet v te kraje je bil eden razlogov, da sva prišla sem: nekatere stvari je hotel pokazati še meni, med njimi tudi to mogočno drevo, in poiskati nekatere, ki so mu takrat »ušle«).

 

Na razcepu pri Bukvi sva zavila proti Ajdovski stopnji, do katere naj bi bilo nič več in nič manj kot 224 korakov. O njej je tudi že pisal Jani, a videl je še ni, ker se je takrat skrivala pod snegom. No, kaj posebnega niti ni videti, zgodba o ajdovski deklici, ki je tu pustila odtis, sled stopala (torej gre za ajdovsko stopinjo, ne stopnjo), je pa le še živa. Tudi »njen« perilnik je še tam. Od tam se je steza spustila na nekakšno obračališče in čez slabih 100 m sva prišla do kažipotov, med njimi naprej Zaplana. Sledila sva mu in prispela na križišče z drugo gozdno cesto, kjer sva zavila levo (kažipot Zaplana je sicer ležal v grmovju). Po nekaj metrih sta naju slab napis Zaplana na skali in kažipot nad njim usmerila na strmo stezico navzgor.

 

Hodila sva po prijetno mehki, a večidel precej strmi gozdni stezici. Ponekod so naju ovirala podrta drevesa. Na neki skali je pisalo Janezova pot. Le po katerem Janezu se imenuje? Kasneje sva naletela še na napis Pot obeh Janezov. Potem ko sva zavila desno na prečni kolovoz, sva že zagledala prve hiše na Zaplani. Iz gozda sva stopila pri številki 6, kjer je živel predsednik Drnovšek. Morda je on eden tistih dveh Janezov. Pri Šuštarju (Zaplana 1) sva stopila na cesto in se komaj ubranila razburjenega psa (drugi je bil pohlevnejši, oba pa sta bila odvezana); to me posebno ob markiranih poteh vedno spravi iz tira. Zavila sva desno in zagledala »zanimivo ograjo«. Pri Šuštarju je bilo konec asfalta in nadaljevala sva po makadamu. Na desnem ovinku, kjer sta bila na drevesu tablica za kolesarsko pot K2 in znak N za Notranjsko planinsko pot, se je od najine ceste odcepila slabša levo navzgor. Po njej sva zapustila markacije (te so se nadaljevale po cesti na Planino), se na prvem razcepu povzpela po desnem kraku in stopila iz gozda. Zagledala sva žičniške objekte ‒ po uri in 50 minutah čiste hoje sva prispela na cilj. Še vedno je deževalo in brhke kukavice so bile videti s tem prav zadovoljne.

 

Z Ulovke (801 m), hriba nad Zaplano, se ob lepem vremenu vidijo ne le Škofjeloško hribovje z Blegošem in Polhograjski dolomiti s Toščem in Grmado, ampak tudi Julijske Alpe s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe. Midva sva videla komaj kaj dlje kot do Jamnika ob vznožju. Na Ulovki je bilo nekdaj majhno, a priljubljeno smučišče. Žal je zaradi »neurejene zemljiške problematike« zaprto, naprave pa najeda zob časa. Nekatere je že skoraj snedel. Menda od tod skačejo tudi zmajarji. Na vrhu stoji radijski oddajnik.

 








Vrnila sva se k Šuštarju in se od njega napotila po makadamski cesti proti Zaplani. Pri številki 4, na katere škarpi sta kažipota nazaj Planina in naprej Zaplana, sva obstala. Pod škarpo je zeval »prepad« in dozdevni konec poti naju je pošteno presenetil. Le kam kaže kažipot Zaplana? Stopila sva do vogala škarpe in za njim z olajšanjem zagledala ozko potko. Spustila sva se skozi gozd in sestopila na asfaltno cesto pri cerkvi sv. Martina in Urha iz leta 1893. Posebej se pohvalijo, da je njihova razsvetljava prijazna do nočnih metuljev, netopirjev in drugih nočnih živali. Prijaznosti pa sva bila deležna tudi midva: cerkev je bila odprta, tako da sva si lahko ogledala lepo notranjost – opremo, freske, slike, vitraže. Na sosednji stavbi je napis Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, pred njo pa stoji kozolček s slavospevom Zaplani. Na pokopališču nama je zbudil pozornost lep spomenik med vojno in po njej pobitim domobrancem.

 

Od cerkve sva odšla po asfaltni cesti in pri smerokazu Razgledni stolp zavila ostro levo nazaj. Tudi tam teče Notranjska planinska pot. Tako sva se k Šuštarju vrnila po asfaltu, nato pa po poti vzpona sestopila na že znano križišče. Odločila sva se obiskati še Planino, zato sva se povzpela levo po nemarkirani gozdni cesti, ob kateri je cvetel čemaž. Pripeljala naju je do markirane prečne gozdne ceste, kjer ni bilo nikakršnih napotkov za nadaljevanje poti. Domnevala sva, da z leve priteče z Ulovke, zato sva zavila desno. Kar kmalu sva bila pri Zavetišču na Planini in razglednem stolpu. Knafelčkom so delale družbo evropske markacije (E6) in M Ljubljanske mladinske poti. Povzpela sva se na stolp, nato pa se odpravila v dolino v smeri Vrhnika.

Na razcepu pod vrhom sva zavila desno na pot mimo Bukve (ne levo čez Špico) ter se čez skalo, ki je opremljena z jeklenico in s katere je lep pogled na Vrhniko, in mimo razpela spustila do Županove klopi, kjer se poti spet stakneta. Varuhi gorske narave so se tam očitno odločili temeljito poučiti planince, saj so razpostavili več naravovarstvenih napisov. V slabe četrt ure sva pod daljnovodom prispela do odcepa levo Vrhnika. Če bi bila sledila kažipotu, bi bila prišla na asfaltno cesto, a sva šla naravnost naprej in pri Storževem Griču 8 stopila mimo domnevne sušilnice sadja na makadamsko cesto. Mimo najbrž še ene sušilnice in odprte brunarice – samopostrežnega bara (?) Petkov storž – sva nadaljevala po makadamu, zavila desno skozi ozek prehod v pasu drevja na travnik in se po njem spustila do parkirišča.

Za vrnitev sva potrebovala uro in 40 minut. Nehalo je deževati in parkirišče je bilo tako polno, da so avtomobili parkirali že ob cesti. Če ne bi bila šla na pot tako zgodaj ... Mogoče sem prevečkrat prebrala Piko Nogavičko.