Film Na
svoji zemlji (1948) je bil prvi
slovenski zvočni celovečerni igrani film in prvi slovenski partizanski film. Na
Grahovem ob Bači, kjer so ga snemali, so mu posvetili tematsko pot, ki sva jo
uvrstila v svoj »razširjeni program« letošnjega jazzovskega festivala
v Cerknem.
Na pot sva se pripravila z branjem novele Očka
Orel, ki jo je avtor Ciril Kosmač priredil za filmski scenarij (zanj je
dobil Prešernovo nagrado), in s ponovnim gledanjem filma, še prej pa je Jani
raziskal, kako je nastajal.
Ko sva se pripeljala na Grahovo ob Bači,
sva že od daleč zagledala plakat s filmskim prizorom, v katerem partizan Sova
navdušeno vzklikne: »Stane, glej jo, našo Grapo!« In tovariš se razneži: »Baška
grapa!« Začela sva pri postaji 1 ob
Domu krajanov, na katerega vogalu je tabla Kapitulacija!
Dol s fašisti! in kjer sta tudi zemljevid poti in seznam sedmih postaj. Na
bližnjem panoju je pod sliko, ki prikazuje veselje zaradi kapitulacije Italije,
odprtina za pogled na cesto, po kateri so tedaj v vas prikorakali partizani. Preteklost
in sedanjost se tako povezujeta tudi na drugih postajah.
Tabla s puščico naju je usmerila proti postaji 2 pri vaškem koritu poleg
Štefcovega vrta, kjer so belogardisti zajeli partizansko bolničarko Tildico (Ali jo poznaš, ptičico, a?). Nato sva
mimo table o Grahovem ob Bači prišla do okrepčevalnice Pri Brišarju, se
nasproti nje spustila pod cesto proti cerkvi sv. Ane in mimo nje do točke, od
koder sva imela lep razgled na Logarjev most (na postajo 3). Asfalta je bilo konec
in po makadamski poti sva sestopila k Bači. S težavo sva se pretaknila mimo
gradbenih strojev, ki so odpravljali posledice lanskih poplav, in sredi
Logarjeve brvi debelo pogledala: po železniški progi nad nama se je peljal
traktor.
Na drugi strani Bače sva prišla pod
Logarjev most, kjer je postaja 3. Napis
Prižgi, prižgi! spominja na prizor, v
katerem so partizani minirali železniški most (v resnici niso tega, ker so se
bali, da se bo sovražnik maščeval vaščanom, ampak most Bukovo v Zarakovcu).
Besedila na tablah dopolnjujejo razlage filmskih elementov in Orličeva zgodba (Orlič
je partizansko ime vnuka očka Orla). Pod mostom sva zavila levo na kolovoz
proti postajama 4a in 4b. S poti ob železniški progi sva videla Rodico in
Raskavec. Zdaj se nama je razkrilo, kaj je delal traktor na progi: kosil je
travo ob njej, vozeč se na nekakšni drezini. Mimo stare hiše Grahovo 12 sva se
po gruščnatem kolovozu povzpela v gozd ter dosegla asfaltno cesto proti Bukovemu
in Zakojci. Nadaljevala sva levo po njej. Ko sva se ozrla, sva zagledala Mali
vrh in desno za njim Kotel. Ob posedeni in razlomljeni cesti so cvetele
kadulje, travniške kozje brade, zlatice, ivanjščice, ob robu gozda pa
salomonovi pečati in bele kobulnice. Pod nama je ležala Koritnica, skozi katero
se tematska pot pozneje obrne nazaj proti izhodišču.
Naslednja je bila na vrsti postaja 4b. S ceste sva zavila ostro
desno nazaj in se po kamnatem kolovozu, poraslem s travo, mimo domačije Brel(i)h
sprehodila do table, na kateri piše Stane,
glej jo, našo Grapo! Ta prizor, prvi v filmu, ni bil zares posnet na tem
kraju, je pa tudi od tu lep pogled na Baško grapo, Grahovo ob Bači, Koritnico,
Kotel.
Vrnila sva se na cesto in nadaljevala po
njej proti postaji 4a mimo prazne hiše Grahovo 7 in še ene domačije, najbrž 5. Pred
nama se je dvigala Kojca. Naslednji tablici za postaji 4a in 5 sta bili obrnjeni ravno narobe: 4a je
kazala levo namesto naprej po cesti, 5 pa naprej namesto levo; tam je nekaj
malega parkirnega prostora. Cesta se je vztrajno vzpenjala in se potopila v
gozd. Med orlicami, kukavicami, naglavkami, vetrovkami, medenikami, zelenimi
čmerikami sva prispela do tretje domačije, Grahovo 1. Na stari hiši je plošča v
spomin na tamkajšnjega organizatorja OF Andreja Brovča in na partijsko
posvetovanje 29. junija 1942, ki ga je vodil Tomo Brejc. K domačiji spada tudi
zidan toplar na drugi strani ceste, kakršni so značilni za te kraje. Samotna
ovinkasta cesta naju je pripeljala do križišča, na katerem sva šla kar
naravnost naprej. Kojco sva imela zdaj že na levi, desno pa Bukovski vrh. Na
naslednjem križišču nama je smerokaz nazaj Grahovo
6 povedal, koliko asfalta sva že premerila; bilo bi prijazno, če bi se mu
tematska pot bolj izogibala. Do postaje
4a z enako tablo kot pri 4b (tu je bil v resnici posnet prvi prizor) ni
bilo več daleč. Od nje naj bi bil posebno lep razgled, a je razgledišče že preveč
zaraščeno. Po tabli se je zvirala zelena gosenica in me spomnila na Gosenico, meni najljubše Kosmačevo delo.
Zdaj je bilo treba znova premeriti ves
tisti asfalt do razcepa poti k postajama 4a in 5. Tam sva zavila pod cesto mimo transformatorske
postaje Spodnje Bukovo (čez kolovoz je potegnjena žica, a je k sreči označena s
krpo) in čez dvorišče domačije Grahovo 6a. Pod njo sva stopila na razmočeno
stezo in tam žica ni označena, zato je kar malo nevarna. Kažipot naju je
usmeril čez nepokošen travnik proti hosti. Prečkala sva potoček in z nekaj
sreče pravilno uganila nadaljevanje poti desno navzdol ob njem. Pozneje je postala
razločnejša. Ko sva se vrnila na travnik, kjer so cvetele kukavice, naju je
spet čakala smerna tablica. Stopala sva pod drevjem po desnem robu travnika in
nato spet po gozdu in ob potoku. V Zarakovcu sva sestopila na kolovoz pri
železniški progi. Na desni sva videla železniški predor, midva pa sva zavila
levo po ozki asfaltni cesti pod železnico. Mimo čebelnjakov in radovednih ovc sva
prispela do zgledno urejenega balinišča Balinarskega športnega kluba Rudi
Bašelj. Pri njem sva prečkala Bačo in se napotila levo navzgor po asfalti
cesti, kamor je kazala smerna tablica. Kmalu sva zagledala vas in most, ki je bil
med vojno v resnici porušen.
Pri Koritnici 17 sva prišla na glavno
asfaltno cesto in šele nato do krajevne table Koritnica. Sledila sva smerokazu za Rut in tja je kazala tudi
tablica najine poti. Sredi naselja sva se povzpela desno po stopnicah k postaji 5. Strma stezica naju je
pripeljala do table z napisom O, moj
Jezus! nad vodnjakom pod Koritnico 36. Ta prizor je bil posnet V klancu,
zgornjem delu Koritnice. Vrnila sva se pod stopnice in zavila še na nasprotno
(gor grede levo) stran ceste proti postaji
6. Med hišami pod Gasarjem je nastal najbolj znani prizor iz filma: Sezula se bom, ker grem poslednjič po naši
zemlji. Ni čudno, da so ga množice gledalcev (v prvem letu skoraj 450 tisoč!) doživljale
zelo čustveno. Slovenski
poročevalec je ob premieri zapisal, da je to »dogodek, ki pomeni za nas prav
toliko kot Trubarjev nastop za našo književnost ali Linhartov za slovensko
gledališče«. Leta 1949 je bil film prikazan tudi na 3. filmskem festivalu v
Cannesu, a le v netekmovalnem programu.
Med hišami sva se pretaknila do asfaltne
ceste, ob kateri naju je pričakal enak plakat kot na začetku. Poleg table o
Koritnici je tudi nekaj prostora za parkiranje. Pri številki 58 sva zavila levo
s ceste in navzdol med škarpami. Prečkala sva Koritnico in se po že znani poti
vrnila mimo cerkve sv. Ane k spomeniku filmu kiparja Petra Jovanoviča in postaji 7 z naslovom Na svoji zemlji bom svoj gospod. Na
svoji zemlji je tako edini slovenski film, ki so mu postavili spomenik. Krožno
pot sva brez naglice prehodila v slabih štirih urah.
Naslednji dan sva obiskala še Slap ob Idrijci, kjer je bil Ciril Kosmač rojen. Tisti dan je bil pohod po Kosmačevi poti, zato sva bila kar razočarana, da njegova rojstna hiša ni bila odprta. Pozneje sva se zapeljala tudi v Roče,
kjer je pokopan. Tako je bila tematska pot zares zaokrožena.
1 komentar:
Prav milo se mi je storilo, ko sem prebrala naslov te poti, prav gotovo jo bova z možem prehodila in to še to jesen. Hvala, za lepo opisano pot in idejo.
Objavite komentar