Mokra Ulovka

Naslednji pohod je bil še bolj moker kot prejšnji. Ko sva se 14. maja ustavila na parkirišču na vrhniški Betajnovi, je bilo seveda popolnoma prazno, ker je pošteno deževalo. A kakor se Pika Nogavička ni odpovedala zalivanju rož, čeprav je lilo kot iz škafa, saj je vso noč bedela in se veselila tega opravila, tudi nama dež ni vzel veselja do pohoda. Začela sva kar z dežnikoma, brez palic.

Za parkiriščem sva stopila na cesto in že po nekaj korakih pri mostu čez Belo desno, kamor so kazali kažipoti Star maln, Lintvern in Razgl. stolp. Kmalu so se pojavile prve rumeno- in belo-rdeče markacije ter nato več kažipotov desno. Zavila sva tja na razdrapano cesto in se začela vzpenjati po gozdu. V njem je cvetelo precej medenik in orlic. Kakih 20 minut nad izhodiščem sva prišla do označenega razcepa; zavila sva desno proti Blatnemu dolu, Planini in bivaku (naravnost se pride k Staremu malnu). Kje je Blatni dol, nisva vedela – no, v tistem dežju je bil pravzaprav vsepovsod. Kolovoz je presekal travnik, bel od ivanjščic. Nekaj časa sva hodila bolj po ravnem, zdaj pa sva se spet bolj vzpenjala. Pod daljnovodom sva zagledala kažipot desno Partizanski bivak. Zavila sva tja, čez pet minut sledila oznakam levo in že sva bila pri bivaku. S plošče sva izvedela, da so tu novembra 1943 izkopali jamo ter jo pokrili z deskami, zemljo, listjem in rastlinjem, leta 1952 pa so vrhniški borci napravili betonski bivak, da bi bil trajnejši. Na drugi plošči piše, da je bil tu »sedež ROKPS ROOF /najbrž rajonskih odborov KPS in OF/ in gospodarske komisije OO /najbrž okrajnega odbora/ 1. XI. 1943.-45.«. Vodnik Dolenjska, Bela krajina, Notranjska tega bivaka ne omenja.

Po stezici nad bivakom sva šla pogledat, kam vodi. Zelo ozka, a razločna naju je takoj pripeljala nazaj na cesto. Črka V pri prvi naslednji Knafelčevi markaciji nama je povedala, da hodiva (tudi) po Vrhniški planinski poti. Še enkrat sva prišla na plano pri daljnovodih. Razveselil me je čeden »vrtiček« gorskih glavincev. Na razcepu sva zavila desno na kolovoz proti Planini (levo se pride na Zaplano). Kolovoz se je spremenil v razdrto vlako in verjetno je zaradi tega ob njem speljana steza, a »obvoza« je bilo hitro konec. Pod nama se je pokazala Stara Vrhnika. Prehitel naju je domačin in povedal, da je Blatni dol tam, kjer je partizanski bivak. Pot se je spet poslabšala; še najbolj je bila podobna hudourniški strugi in res je po njej tekla voda. Desno od naslednjega razcepa je Jani prepoznal Bukev s številnimi kažipoti in s klopjo za tazmatrane (njegov prejšnji izlet v te kraje je bil eden razlogov, da sva prišla sem: nekatere stvari je hotel pokazati še meni, med njimi tudi to mogočno drevo, in poiskati nekatere, ki so mu takrat »ušle«).

 

Na razcepu pri Bukvi sva zavila proti Ajdovski stopnji, do katere naj bi bilo nič več in nič manj kot 224 korakov. O njej je tudi že pisal Jani, a videl je še ni, ker se je takrat skrivala pod snegom. No, kaj posebnega niti ni videti, zgodba o ajdovski deklici, ki je tu pustila odtis, sled stopala (torej gre za ajdovsko stopinjo, ne stopnjo), je pa le še živa. Tudi »njen« perilnik je še tam. Od tam se je steza spustila na nekakšno obračališče in čez slabih 100 m sva prišla do kažipotov, med njimi naprej Zaplana. Sledila sva mu in prispela na križišče z drugo gozdno cesto, kjer sva zavila levo (kažipot Zaplana je sicer ležal v grmovju). Po nekaj metrih sta naju slab napis Zaplana na skali in kažipot nad njim usmerila na strmo stezico navzgor.

 

Hodila sva po prijetno mehki, a večidel precej strmi gozdni stezici. Ponekod so naju ovirala podrta drevesa. Na neki skali je pisalo Janezova pot. Le po katerem Janezu se imenuje? Kasneje sva naletela še na napis Pot obeh Janezov. Potem ko sva zavila desno na prečni kolovoz, sva že zagledala prve hiše na Zaplani. Iz gozda sva stopila pri številki 6, kjer je živel predsednik Drnovšek. Morda je on eden tistih dveh Janezov. Pri Šuštarju (Zaplana 1) sva stopila na cesto in se komaj ubranila razburjenega psa (drugi je bil pohlevnejši, oba pa sta bila odvezana); to me posebno ob markiranih poteh vedno spravi iz tira. Zavila sva desno in zagledala »zanimivo ograjo«. Pri Šuštarju je bilo konec asfalta in nadaljevala sva po makadamu. Na desnem ovinku, kjer sta bila na drevesu tablica za kolesarsko pot K2 in znak N za Notranjsko planinsko pot, se je od najine ceste odcepila slabša levo navzgor. Po njej sva zapustila markacije (te so se nadaljevale po cesti na Planino), se na prvem razcepu povzpela po desnem kraku in stopila iz gozda. Zagledala sva žičniške objekte ‒ po uri in 50 minutah čiste hoje sva prispela na cilj. Še vedno je deževalo in brhke kukavice so bile videti s tem prav zadovoljne.

 

Z Ulovke (801 m), hriba nad Zaplano, se ob lepem vremenu vidijo ne le Škofjeloško hribovje z Blegošem in Polhograjski dolomiti s Toščem in Grmado, ampak tudi Julijske Alpe s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe. Midva sva videla komaj kaj dlje kot do Jamnika ob vznožju. Na Ulovki je bilo nekdaj majhno, a priljubljeno smučišče. Žal je zaradi »neurejene zemljiške problematike« zaprto, naprave pa najeda zob časa. Nekatere je že skoraj snedel. Menda od tod skačejo tudi zmajarji. Na vrhu stoji radijski oddajnik.

 








Vrnila sva se k Šuštarju in se od njega napotila po makadamski cesti proti Zaplani. Pri številki 4, na katere škarpi sta kažipota nazaj Planina in naprej Zaplana, sva obstala. Pod škarpo je zeval »prepad« in dozdevni konec poti naju je pošteno presenetil. Le kam kaže kažipot Zaplana? Stopila sva do vogala škarpe in za njim z olajšanjem zagledala ozko potko. Spustila sva se skozi gozd in sestopila na asfaltno cesto pri cerkvi sv. Martina in Urha iz leta 1893. Posebej se pohvalijo, da je njihova razsvetljava prijazna do nočnih metuljev, netopirjev in drugih nočnih živali. Prijaznosti pa sva bila deležna tudi midva: cerkev je bila odprta, tako da sva si lahko ogledala lepo notranjost – opremo, freske, slike, vitraže. Na sosednji stavbi je napis Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, pred njo pa stoji kozolček s slavospevom Zaplani. Na pokopališču nama je zbudil pozornost lep spomenik med vojno in po njej pobitim domobrancem.

 

Od cerkve sva odšla po asfaltni cesti in pri smerokazu Razgledni stolp zavila ostro levo nazaj. Tudi tam teče Notranjska planinska pot. Tako sva se k Šuštarju vrnila po asfaltu, nato pa po poti vzpona sestopila na že znano križišče. Odločila sva se obiskati še Planino, zato sva se povzpela levo po nemarkirani gozdni cesti, ob kateri je cvetel čemaž. Pripeljala naju je do markirane prečne gozdne ceste, kjer ni bilo nikakršnih napotkov za nadaljevanje poti. Domnevala sva, da z leve priteče z Ulovke, zato sva zavila desno. Kar kmalu sva bila pri Zavetišču na Planini in razglednem stolpu. Knafelčkom so delale družbo evropske markacije (E6) in M Ljubljanske mladinske poti. Povzpela sva se na stolp, nato pa se odpravila v dolino v smeri Vrhnika.

Na razcepu pod vrhom sva zavila desno na pot mimo Bukve (ne levo čez Špico) ter se čez skalo, ki je opremljena z jeklenico in s katere je lep pogled na Vrhniko, in mimo razpela spustila do Županove klopi, kjer se poti spet stakneta. Varuhi gorske narave so se tam očitno odločili temeljito poučiti planince, saj so razpostavili več naravovarstvenih napisov. V slabe četrt ure sva pod daljnovodom prispela do odcepa levo Vrhnika. Če bi bila sledila kažipotu, bi bila prišla na asfaltno cesto, a sva šla naravnost naprej in pri Storževem Griču 8 stopila mimo domnevne sušilnice sadja na makadamsko cesto. Mimo najbrž še ene sušilnice in odprte brunarice – samopostrežnega bara (?) Petkov storž – sva nadaljevala po makadamu, zavila desno skozi ozek prehod v pasu drevja na travnik in se po njem spustila do parkirišča.

Za vrnitev sva potrebovala uro in 40 minut. Nehalo je deževati in parkirišče je bilo tako polno, da so avtomobili parkirali že ob cesti. Če ne bi bila šla na pot tako zgodaj ... Mogoče sem prevečkrat prebrala Piko Nogavičko.