04 avgust, 2016

Kotel brez dna

Pohod po tematski poti, posvečeni filmu Na svoji zemlji, je bil le deloma »tavanje po slovenskih hribih«, zato sva se naslednji dan odločila zlesti še na zaresen hrib Kotel (1175 m). Spet sva se podala v Baško grapo. V Bačo s severa pritečeta potoka Kneža in Koritnica, med njima pa se dviga greben, katerega najvišji vrh je Kotel. Ko sva prebrala, da je lepo razgledišče, sva se kar odločila zanj.











Še enkrat sva se zapeljala na Grahovo ob Bači in parkirala pri gasilskem domu. Mimo Doma krajanov sva se napotila proti postaji 2 tematske poti. Pri vaškem koritu poleg Štefcovega vrta sva zavila desno med hiše in v levem ovinku zapustila cesto. Z nje sva se povzpela pod visoko hišo, kamor nama je pokazal domačin (oznak ni bilo). Sogovornik naju je resno posvaril: »To je ena najbolj strmih gor.« Hm.



 








Na prvem razcepu sva se rahlo spustila desno in odpela električnega pastirja, takoj zatem pa sva se povzpela levo na travnik. Nikjer ni bilo nobene oznake. Spet sva odmaknila električnega pastirja, obhodila kolibo in nad njo zavila desno v breg. Brž zatem sva nadaljevala naravnost navzgor po notranjem robu gozda. Šele čez kakih 15 minut sva naletela na prvo markacijo. Na razcepu za njo sva se povzpela po levem kraku. Nad drugo markacijo sva dosegla rob razmetane grapice, po kateri je tekla voda, in tik pred njo se je steza obrnila levo. Na naslednjem seveda spet neoznačenem razpotju sva zavila desno (levi krak se je izgubil v visoki travi). Čez čas nama je tretja markacija potrdila, da sva prejšnjikrat izbrala pravo smer. Kmalu nato se je najina pot nadaljevala desno (naravnost se je strmo spustila druga, morda proti Kneži), a preden sva ji sledila, sva stopila levo na pomol z razgledom na Grahovo, Logarjev most, Kojco, Porezen. To je bilo kake pol ure nad izhodiščem. Visoko v pobočju sva opazila votlino. Vrnila sva se na stezo in nad stikom dveh grap nadaljevala strmo navzgor (pot je bila res ves čas precej strma).


Na neoznačenem razcepu čez 10 minut je desni krak odšel nekam pod skale, midva pa sva se oprijela levega. Ko sva po slabih 10 minutah dosegla veliko skalno gmoto na desni, sva se najprej prebila skozi podrto drevje in vejevje, potem pa je steza zavila levo čez široko grapo. Tam sva po dolgem času zagledala markacijo. Spet sva se morala plaziti pod podrtim drevjem. Za naslednjima markacijama je bila pot tako zametana, da je levo od nje že nastala »obvoznica«. Dosegla sva vrh še ene široke plitve grape in stezica je izginila. Nadomestila jo je dolga blatna in zelo strma drsalnica. Po občutku sva se izogibala podrtim drevesom, tokrat v desno. Našla sva še eno, zadnjo markacijo (v nasprotno smer), nazadnje pa po skoraj uri tavanja po brezpotju odnehala. 




Privoščila sva si malico in se začela vračati. Bila sva nekoliko v skrbeh, da se bova izgubila. Pri skalni gmoti sva šele zdaj opazila stezico, ki naju je pripeljala na razgledišče, poraščeno z brinjem in mračicami. Razgled je bil podoben kot s prvega razgledišča. Na razcepu, na katerem sva gor grede zavila levo, sva zdaj preizkusila še drugi krak. Iz gozda naju je pripeljal na skalnato pobočje pod votlinami, katerih eno sva opazila že s spodnjega razgledišča. Tudi od tukaj je bil lep razgled, skale pa so bile okrašene z blazinicami endemičnih kratkodlakavih popkores. Po že znani poti sva se vrnila na Grahovo. Pri eni prvih hiš sva izvedela, da je možak, ki je dolga leta skrbel za prehodnost in označenost poti na Kotel, umrl, zdaj pa zanjo ne skrbi nihče. Odkar sta po gozdu pustošila voda in veter, je stanje še slabše. Menda obstaja še ena pot »bolj po desni«, ki za nedomačine ni priporočljiva, saj ni markirana, druga pa iz Kneže oziroma Temljin. Slednjo opisuje Stojan Kenda v vodniku Pohodniške poti. Baška grapa in Šentviška planota (samozaložba, Tolmin 2004).


Kotel je precej nenavadno ime za hrib, razen če je mišljeno, da je poveznjen, z dnom navzgor. No, midva mu žal nisva prišla do dna, a se mi kar zdi, da bova še poskusila.

Ni komentarjev: