Ko je Jani brskal za podatki o planini Klek,
je naletel na nekaj omemb imenitne razgledne točke Bratovlje peči, zato sva jo 8.
oktobra sklenila poiskati.
Ime Bratovlja peč je nekoliko nenavadno. O njem
govori legenda, ki jo je v Stritarjevem Zvonu 1. januarja 1880 objavil Samostal
(tako se je podpisoval Matej Tonejec). Oven, ki sta ga objestna brata pastirja
sama naučila trkati, se je zagnal tudi v enega izmed njiju (to naj bi bila
kazen, ker sta se zabavala, ko je podrl nekega starca, ta pa je zaradi tega
pozneje umrl). Drugi ga je skušal rešiti, a mu ni uspelo, in tako sta oba
zgrmela čez pečino, ki se odtlej namesto Velika stena, kakor so ji rekli nekoč,
imenuje Bratovlja peč. Domačini ji sedaj menda rečejo Bratova. Toda bratova peč
je peč enega brata, povezana z enim bratom, bratovlja pa bi utegnila biti
bratovska, torej povezana z več kot enim bratom, tu z dvema, kakor je še v
nekaterih drugih primerih, kot so metuljev : metulji, orlov : orlji, čebelin :
čebelji. Tako mislim, čeprav je pridevnik bratovlji v Pleteršnikovem slovarju
preveden kot des Bruders, torej (enega) brata.
Po cesti Bled‒Zatrnik‒Pokljuka sva se odpeljala do
Krnice, naselja za Zgornjimi Gorjami, od tam pa desno v dolino Radovne. Med
vožnjo po njej sva se ustavila pri nekaj zanimivostih.
Slab kilometer za elektrarno Gorje (mimo nje se
pride k izviru Lipnika, ki sva si ga ogledala nazaj grede) v Spodnji Radovni so
nekoliko odmaknjeni z asfaltne ceste ostanki fužin. Parkirala sva pri kapelici,
kjer je makadamski odcep, označen z obvestilnim stebričkom TNP. Na njem sta
puščici, ki kažeta naprej po asfaltu (Kolesarska
pot Radovna) in levo na makadam (Fužinarstvo
v Radovni). Po slednjem sva prišla do ostankov stavb, v katerih so
prebivali fužinski delavci, in enega gospodarskega objekta (druge ‒ proizvodne
in skladiščne ‒ je snedel zob časa). V dolini Radovne so bile fužine že vsaj leta
1571, dokončno pa so jih zaprli leta 1901. O njih piše na razlagalni tabli.
Vrnila sva se k avtu in asfaltna cesta se je kmalu spremenila
v makadamsko. Čez slab kilometer sva se ustavila ob travniku z dvema lesenima
hiškama in kamnitim ostankom tretje ter veliko skalo, na katero je pritrjena
kovinska plošča – spomenik partizanom, ki so v letih 1941‒45 padli v okolici.
Peljala sva se še mimo Debelega kamna, poleg
katerega je razlagalna tabla o Ta debevmo
kamno. Veliko skalo desno ob cesti je po legendi sprožila velikanska kača,
ki se je priplazila z Mežakle v Radovno. Na drugi strani je na kamen pritrjena
plošča v spomin na sekretarja Skoja Gorje-Bled Janka Reklja - Špika, ki je tam
padel 22. junija 1944.
V gozdu kmalu za Debelim kamnom naju je obvestilni
stebriček opozoril na Napoleonov kamen. Spustila sva se kakih 100 m levo pod
cesto k skali z domnevnimi začetnicami francoskega cesarja N.1.B.P., ki naj bi jih bil vklesal njegov vojak, ko se je v
začetku 19. stoletja, v času Ilirskih provinc, po dolini Radovne pomikala
francoska vojska. Poleg sta klopca in razlagalna tabla.
Ko sva spet zapustila gozd, sva se pripeljala do
Klemenčka (Radovna 9). Napis na hiši nama je povedal, da je na tem območju med
NOB delovala relejna kurirska postaja G – 29. Ustavila sva se tudi pri ostankih
20. septembra 1944 požgane Smolejeve domačije, kjer stoji velika roka –
spomenik žrtvam nemškega maščevanja prebivalcem zaradi partizanske akcije. Ker
partizani niso izpustili dveh zajetih nemških vojakov, so Nemci in domači
izdajalci zažgali vas; v 12 hišah je zgorelo 24 vaščanov.
Kljub odmaknjenosti območja je bilo kar nekaj prometa;
večina se je peljala naprej, najbrž v Krmo. Električni pastir ob cesti ni
deloval in krave, prišedše gledat, kdo se sprehaja po dolini, so zastavile pot
avtomobilom. Slab kilometer za Smolejem sva se spet ustavila in se odpravila desno
čez lesen most pogledat jezero Kreda v nekdanjem kopu krede v Srednji Radovni.
Ograja, za katero sta se pasla radovedna konja, in napis Privat najbrž spadata k hiši ob jezeru. Torej k njemu sploh ne
smemo? A nekje sem brala, da se tam ljudje poleti kopajo.
Vožnjo sva nadaljevala mimo MHE Klemenak, tablice
za turistično sirarsko pot, katere del je tudi bližnja kmetija Klemenak, in lesene
Radovne 18. Nekoliko pred začetkom občine Kranjska Gora sta se nama morala
umakniti tovornjak in bager, zaposlena s širitvijo gozdne ceste proti Krmi.
Preskočila sva Psnakovo žago, češ da si jo bova ogledala nazaj grede, ker nama
je bil na poti valjar (ali pa midva njemu), pri oznakah naravnost k Pocarjevi
domačiji in na grbinaste travnike ter desno h Gogalovi lipi pa je postalo očitno,
da sva že predaleč, zato sva obrnila. K sreči je zdaj pred nama, ki sva brez
potrebe delala zgago, saj sva se samo potepala, vozil avto s kravami v
prikolici, zato se delovni stroji niso znova umikali (samo) zaradi naju.
Šele nazaj grede sva opazila pravi odcep – začetek
najine poti (9 km od Krnice) – in ob njem parkirala. Napotila sva se po gozdni
cesti mimo taborniške koče Pokljuškega rodu Gorje (Radovna 18a; tablica na njej
jo sicer »pripisuje« gozdarjem). Za dvignjeno zapornico se je široka in dobro
vzdrževana cesta začela vzpenjati in vijugati po Streseni dolini, ne posebno
podobni dolini. Srečala sva nekoga, ki se mu je Bratovlja peč zdela tako zelo
daleč, da je bil videti v hudih dvomih, ali sva sposobna priti tja. Mimo treh
levih odcepov (slepe ceste, vlake in dostopa v Konavčev žleb) sva čez kakih 45
minut prišla do desnega ovinka, kjer je na nekaterih zemljevidih narisan odcep
levo – bližnjica, ki seka cestne ovinke. Ni se nama zdela posebno
prepričljiva, zato sva raje ostala na cesti. Ob tej bližnjici naj bi bila
lovska koča, a je narisana le na zemljevidu PZS.
V naslednji uri so se zvrstila tri omembe vredna križišča
oziroma razcepi gozdnih cest. S prvega sva nadaljevala po levem kraku (desni je
najbrž še ena slepa cesta), označenem z modrimi packami. Zdaj je bila cesta
manj strma. Ob njej sva opazila nekaj rumenih in rdečih trakov, privezanih na
veje. Za slabe in/ali zametane odcepe se nisva menila. Cesta je tu in tam kazala
rebra, ponekod je bil na sredini travnat greben, leseni žlebovi za
odvodnjavanje so že precej strohneli, kovinski pa so bili očiščeni in odtoki
sveže odkopani. Na naslednjem križišču so naju modre packe spet usmerile levo (desno
se pride na Frčkovo planino). Na bližnjem drevesu sva opazila puščico nazaj in P. Stopala sva po skalovitem svetu.
Megla se je začela gostiti, zato si nisva upala preizkušati domnevnih bližnjic.
Na koncu Stresene doline se je na razcepu na 1240 m desni krak obrnil ostro
nazaj proti Velikemu in Vošnemu vrhu, midva pa sva nadaljevala po levem.
Ob cesti, na katero se z desnega pobočja krušijo
kamni in skale, sva zasledila nekaj rdečih pack. Potem ko je obšla Konavčev
žleb, sva na koncu opisane ure na ostrem desnem ovinku začutila neprijeten,
zagaten vonj. Za ovinkom je zapihalo in nehalo smrdeti, postalo pa je precej
mraz. Po kakih 20 minutah sva mimo dvignjene zapornice prispela na razcep in zavila levo na
kolovoz, ki teče okrog Mejega vrha. Ob kolovozu sva naletela na možica in nato na
stezico levo. Pripeljala naju je na rob, po katerem je tekla potka na obe
strani. Kakor sva prebrala na spletu, je še en odcep malo naprej, 200 m od razcepa; tudi po njem se
pride na omenjeni rob, a nama se je »najin« zdel boljši, predvsem bolj opazen. V
obeh primerih je treba po robu na levo. Čez dobrih 10 minut sva stala na Bratovlji
peči (po različnih virih je visoka 1493, 1498, po Tumi celo 1516 m). Zdaj bi
moral slediti hvalospev lepemu razgledu, a videla nisva prav ničesar, razen
seveda megle.
Vrnila sva se na razcep in nadaljevala naprej po gozdni cesti,
označeni z modro puščico. Kmalu sva pri lesenem kažipotu, privezanem na smreko,
na katerem pa nič (več?) ne piše, zavila desno proti planini Pekel. Po kakih 20
minutah sva se znašla na majhnem travniku, polnem kamnov in kravjakov. Za
planino je bil premajhen, lahko pa bi bil njeno parkirišče (ali »predsoba«, da
ne rečem vice, kakor bi se prilegalo Peklu). Sledil je še en manjši travnik s
kalom in po 10 minutah sva končno prispela na planino (edino nadmorsko višino
sem našla pri Tumi, 1475 m), kjer gospodari pašna skupnost Blejska Dobrava. Po
napisih sodeč spada k planini Klek. Mimo zajetja, napajališča ter skale z
napisoma Debela p. in Lipanca (puščica desno) sva prišla tako
daleč, da so se iz megle končno pokazale bajte. Dve sta zanimivo povezani z
mostom, najbrž zaradi blatnih tal. Med okraski na največji naju je pozdravil
napis »Bog blagoslovi tvoj prihod in
tvojo pot, ko greš odtod.« Pokukala sva na podstreho, kjer sva našla
žimnice in lastovičje gnezdo. V bližini so samevale miza in nekaj klopi.
Nazaj grede se je megla toliko razkadila, da sva ob
domnevnem parkirišču videla še manjši (opuščen?) peskokop. V dolino sva se
odpravila po poti prihoda. Na smrdljivem ovinku je še vedno »slabo dišalo« in
tudi sicer je bilo vse tako kot gor grede, le nekaj se je močno poslabšalo: ko
sva zapuščala dolino Radovne, so bili že na njenem začetku znaki za prepoved
prometa zaradi dela na cesti. Zjutraj sva jim torej za las ušla! Preden sva
dolino dokončno zapustila, sva se ustavila še pri elektrarni Gorje, da bi si
ogledala kraški izvir Lipnik pod 250-metrsko steno Lipne peči. Obvestilni
stebriček naju je usmeril čez most v gozd in po vlažni, spolzki stezici sva že
skoraj v temi našla izvir enega izmed potokov, ki napajajo Radovno.
Od taborniške koče do planine Pekel sva hodila
približno tri ure, nazaj pa pol ure manj. Čeprav od glavnega cilja, razgledišča
na Bratovlji peči, nisva imela čisto nič, sva bila vesela, da sva ga sploh
našla, ter sklenila, da se tja še vrneva in pohod poveževa s kakim drugim
ciljem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar