18 december, 2016

Ratitovec z (našo) napako

Za pohod v nedeljo,16. oktobra, z Ajdo in Vesno sva izbrala Ratitovec. Na Prtovču je bilo parkirišče pri cerkvi popolnoma zasedeno, zato smo parkirali pod njo. Kljub meglenemu jutru je bilo očitno »na delu« že veliko planincev. Pri partizanskem spomeniku je Ajda prebirala imena žrtev, Vesna pa posamezne črke. Nato smo se odpravili na pot skozi Razor; pri garaži zadnje hiše je bilo konec asfalta in povzpeli smo se po strmi kamniti stezi v gozd.

 










Megle se tudi v gozdu nismo popolnoma rešili. Na razcepu čez 25 minut nas je kažipot usmeril desno. Ob odcepu k lovski koči smo sklenili, da se bomo mimo nje vračali. Pri opozorilu pred nevarnostjo plazu sva jima razložila, kaj je plaz in zakaj je nevaren. Ajda je imela svoj dan: »Kdaj bomo že prišli na ta butast hrib?« Čeprav je skozi krošnje končno posijalo sonce in je gozd zažarel v pisanih jesenskih barvah, zaradi njenega nerganja razpoloženje ni bilo pravo. Oživela je le na skalnatih odsekih, kjer je lahko plezala.




Bili smo pravcati polži in dolgo je trajalo, da smo prispeli v Razor, grapo med Gladkim in Kosmatim vrhom, in potem spet, da smo se odpravili naprej. Napisi na skalah so nas obveščali, kako visoko smo že. Odkar Ajda zna brati, to prepuščava njej. Šele po dobri uri od izhodišča smo pogledali iz gozda; tistega nenadnega prizora ‒ skalnih sten na desni in ruševja, ki nas loči od njihovih melišč ‒ se vedno razveselim. Do uravnave s smerno tablico smo se vzpenjali še kake četrt ure. Sonce je sijalo kot za stavo in planincev se je trlo. Vse bi bilo, kot je treba, tudi Vesna je živahno in pridno hodila, ko le Ajda ne bi bila tako čemerna.













Pred nami je bil še zadnji vzpon, najprej po gozdu, nato po goličavi. Ajda je spet zaostajala; počakali smo jo pri naravovarstveni tabli, da nam je prebrala napis: Odnesite smeti nazaj v dolino. Hvala. Ekološko sta kar vzgojeni; ne odmetavata smeti, ampak jih zlagata v vrečko, ki jo za ta namen nosi s seboj dedi Jani. Tetrapake vedno skrbno izpraznita in sploščita. Ko smo drevje pustili za seboj, se je Vesna zleknila na borno travo: »Kako prijetna je ta trava za ležanje!« Še nekaj stopinj in stopnic in pol ure nad uravnavo se je pokazala Krekova koča pod Gladkim vrhom. Tudi bližnji Kosmati vrh se je kopal v soncu, spodaj pa se je dolina še vedno skrivala v megli.
 

Težave so se nadaljevale. Pri jedi sta bili še bolj muhasti kot običajno in po kosilu se Ajdi ni ljubilo na vrh, čeprav do razgledne plošče na Gladkem vrhu ni niti pet minut. Zdaj se ji je pridružila tudi Vesna in tako sva se na vrh povzpela sama, seveda ves čas z očmi uprtimi dol h koči, kjer sta sprva sedeli na skali in prepevali, nato pa se igrali rokoborbo. Potrlo naju je. Kaj sva naredila narobe?


Dol grede se je Ajdino razpoloženje čudežno popravilo. Držali sta se dedija vsaka za eno roko in neumorno skakljali in brbljali. Sprva smo se vračali po poti vzpona, čez približno eno uro pa zavili levo proti lovski koči. Pot je bila strma, slaba in zanič označena. Kmalu smo se spet znašli v megli; v dolini se je očitno ves dan niso rešili. Ko smo sestopili na gozdno cesto, smo ob njej bolj zaslutili kot zagledali nekaj temnega. »Psst, pošast! Gremo čisto potiho, da jo bomo prestrašili,« je zašepetala Vesna. Izkazalo se je, da se je pošast preoblekla v folksvagen (zadnje čase se Ajda rada postavi, koliko znamk avtomobilov že pozna). Zelo podrobno smo izvedeli, kaj jejo pošasti, še posebej majhni pošastkoti.

V kake pol ure smo prispeli do Lovske koče na Toli. Starejša vnukinja je glasno prebrala: »Lovski dom LD Železniki.« Po pojasnilu, da LD pomeni lovska družina, je mlajšo zanimalo: »A so to očka, mamica, bratje in sestre?« Razložila sva jima, kaj sta lovska in ribiška družina.


Ko smo se vrnili na parkirišče (po dveh urah, čiste hoje 1.40), je bilo še precej pločevine in tudi puste sivine. Bil je dan kot nalašč za pobeg na sončne vrhove in Ratitovec se je odlično izkazal, mi pa malo manj.

Ni komentarjev: