Veliki rob in Kucelj v čavenskem grebenu

Čaven je greben nad Vipavsko dolino. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1353 m), najbolj obiskan pa razgledni Kucelj (1237 m). Drugi vrhovi so še Čaven (1185 m), Veliki rob (1237 m), Selovec (1265 m), Mala gora (1034 m). Na Kuclju sva davno tega že bila, tokrat pa sva poleg njega nameravala obiskati še Veliki rob. Že z vipavske hitre ceste sva videla pogorje, v katero sva bila namenjena. V Ajdovščini sva zavila proti Lokavcu in Predmeji. Pred slednjo, kmalu za kamnolomom na levi (skrit je v gozdu), sva parkirala v bližini kažipotov za Srednječavensko pot. Nekoč so ji rekli Bošnarska, saj teče po gozdu, bošnar pa pomeni logar, gozdar.

Dobro označena široka steza, posuta z borovimi iglicami in kamni, se je vztrajno vzpenjala in naju pripeljala pod skale. Kljub strmemu pobočju je bil vzpon večinoma zložen. S stene so se na pot in čeznjo krušili pesek in skale. Ko sva za nekaj časa stopila na plano, sva zagledala dolino in Ajdovščino. Na prvem razcepu (takrat še nisva vedela, koliko razcepov in križišč bo ta dan, in bilo jih je nenavadno veliko) je bilo videti, kakor da bi hodce na vsak način radi odvrnili od desnega kraka, saj je še posebno jasnim oznakam za naravnost delal družbo »kažipot« Spoštujmo naravo, hodimo po označeni poti. Rož ni bilo več, le nekaj posamičnih ciklam na začetku, pač pa je po tleh ležalo veliko rdečih mokovčevih plodov.

Pot se je ves čas rahlo vzpenjala in spuščala. Mimo velike skale, v katere vdolbini je tičala plastična Marija s svečo, plastičnimi rožami in napisom Marija varuj nas, naju je pripeljala do križišča na 870 m. Desno navzgor je kazal kažipot Koča A. Bavčarja na Čavnu 45min (planinec in domoljub, ustreljen med drugo vojno v Trstu kot talec, po katerem se imenuje koča, se je pisal Bavčer) in Kucelj 1h 25min, levo Lokavec 1h in Ajdovščina 1h 30min, naprej Koča na Mali gori 1h 15min in Veliki rob 2h 30min. Slednji je bil »najin«. Kmalu za križiščem se je začel skalnat svet in nato melišče; odprl se nama je pogled na Vipavsko dolino. To melišče je bilo šele začetek, sledil je še en ozek jezik, nato pa sva prišla do najširšega dela, pod katerim sva opazila objekte, s katerimi »krotijo« plaz nad Lokavcem, imenovan Slano blato. Sicer enolično kamnito pobočje so krasile jesenske barve, tudi rdeči ruj. Posebno veselje so nama napravili gamsi, ki so se prikazali na bližnjih skalah in naju kar nekaj časa motrili. Počutila sva se kot kje v visokogorju.

 

Precejšen del poti je tekel po polički skoraj vodoravno ob pobočju, daljši kos tudi zavarovan z jeklenico. Za naslednjim delom melišča pri koničasti skali z Marijo v »niši« stoji klopca. Še čez dve melišči sva nadaljevala do razpotja na 845 m. Tu (in tudi povsod poslej) je bil Bavčerjev priimek na kažipotu desno napisan pravilno, levo se je odcepila pot proti Stomažu in Skriljam, Srednječavenska pa se je nadaljevala naravnost naprej. Kmalu sva pred seboj zagledala Kucelj, Školj sv. Pavla, levo Črne hribe, v daljavi celo morje. Nato je steza spet zavila desno v gozd, stran od robu. Tla so bila na več mestih razkopana do korenin in upala sem, da ne bova srečala kakega merjasca.

Na naslednjem križišču (910 m) je bila množica kažipotov še večja kot na dotedanjih. Levo se je pojavil nov cilj, Kamnje, nova je bila tudi Pot koscev (levo in desno), naprej v najino smer pa se je napovedovala lovska koča. Poldrugo uro od izhodišča sva stala pred njo; imenuje se Bivak Črna peč LD Čaven (890 m). Tamkajšnji kažipoti so naju usmerili čez dvorišče koče (Sv.Pavel, Vrtovin in Kucelj). Takoj ko sva izstopila iz gozda, naju je čakalo še eno obsežno melišče, na katerem je bil desni rob poti zavarovan z zloženimi kamni in skalami, da se grušč ne bi posipal nanjo. Nad meliščem se je dvigala slikovita skala; ugibala sva, ali je to Črna peč, po kateri se imenuje lovski bivak. Prekoračila sva še več gruščnatih pramenov. Ko je sonce ogrelo vse tisto kamenje, je v toplem zraku prijetno zadišalo po zeliščih, čeprav so bila že odcvetela in suha.

Čez še eno veliko melišče, precej poraščeno z drevjem, sva prispela na že šesto razpotje (890 m). Tam je bil še zadnji odcep desno na Kucelj, naravnost v najino smer pa je prvič kazal kažipot Trnovo. Odtlej se je stezica večkrat skrila v visoki travi, nanjo je visela podrast in čeznjo so ležala drevesa. Pripeljala naju je do kamnitega kolovoza (Napoleonove ceste). Kjer se je križal z najino potjo, so bili spet kažipoti, na skali onkraj pa puščica levo in napisi na skali: Vit. vrh, Sv. gora, Kopitnik in Krnica. Po prečkanju kolovoza je postala najina stezica komaj opazna, a k sreči sva kmalu naletela na markacijo.

Gozd se je razredčil in ko sva hodila po travnatem svetu, dolgo nisva videla nobene oznake, zato naju je skrbelo, da bova zgrešila pričakovani odcep desno. Končno sva slabo uro od lovske koče v travi pod nekim drevesom, na katerem je bilo nekoč očitno nekaj pritrjeno, našla zlomljena kažipota Vel.rob strma (z modro barvo) in Vel.rob daljša (z rdečo barvo). Ob deblu istega drevesa se je pod travo skrival kamen z modro črto, usmerjeno desno navzgor. To je bil gotovo odcep, ki sva ga iskala. Rinila sva naravnost v strmi breg po robu Široke grape, ključi so bili redki. Vodile so naju modre črte, tu in tam kak obroč. Prigrizla sva do skale z zelo zbledelim modrim napisom Pot Davida B. 2002. Visoko pred nama so štrlele v nebo slikovite ostrice. Nazaj sva skozi vrzel med skalami lahko nekoliko pokukala v dolino.

 

Po tričetrt ure sva izplezala v gozd, kjer naju je levo ob skalnati potki razveselil knafelček. Zavila sva tja, domnevno proti Čavnu (1186 m). Ko sva zapustila gozd, sva pred seboj zagledala dolino, za hrbtom pa Veliki rob, na katerem sva poleg križa opazila nekaj planincev. Pot se je v travi komaj videla. Pripeljala naju je do skal, na katerih je pisalo levo navzdol Vitovlje, desno, od koder sva prišla, pa Veliki rob. Kateri vrh je Čaven, v resnici nisva vedela, nikakor pa nisva hotela navzdol, zato sva obrnila in se vrnila tja, kjer sva izstopila iz grape. Po malici v senci dreves sva se odpravila v nasprotno (desno) stran.

Steza, ki se je vzpenjala med skalami in podrtimi debli, je bila slabo razvidna, a k sreči dobro označena. Po kake četrt ure sva dosegla kažipote: nazaj Ravne in Sekulak, levo Vitovlje-Sekulak (od tam je prišlo več planincev), desno V. Rob. Na skali ob poti na levi sva poleg puščice v tisto smer opazila napis Kopitnik. Pri kažipotih sva prestopila na tistem mestu podrt suhozid in zavila desno. Hodeč po robu gozda (mimo kažipota levo navzdol Krnica) sva ves čas gledala Veliki rob, nad katerim so jadrali padalci. Vrh s kovinskim križem in vpisno skrinjico sva dosegla v kakih 10 minutah. Tam je že bila skupina Italijanov in Slovencev iz Italije, ki so bili tako živahni, da se mi je komaj posrečilo napraviti kako fotografijo brez njih. V zraku je mrgolelo padalcev. Pogled nazaj na prehojeno pot in naprej proti Kuclju je bil res lep.

 

Najin naslednji cilj je bil prav Kucelj. Precej sprehajalna, a tudi zaraščena steza naju je vodila po gozdu. Po desni je tekel nizek suhozid, ki sva ga pozneje večkrat prestopila. Prečkala sva kamnit podor in poslej je bila tudi steza kamnita. Stopala sva po robu gozda in uživala v razgledu. Ko se je najina steza na Vratih (1125 m) staknila s kolovozom, sva s kažipotov izvedela, da se desno pride na Kucelj, levo na Selovec. V nekaj minutah sva bila že na naslednjem razpotju; naprej se je spuščala mulatjera proti Črničam in Vrtovinu, midva pa sva zavila levo navzgor proti Kuclju. Skalnata steza naju je vodila med nizkim drevjem in grmovjem, skale so bile obrasle z mahom. Čez čas sva si morala odpreti ograjo (električnega pastirja) in zakoračila sva na travnike, posute s skalami, brinovimi grmi in nizkimi drevesi. Tam so se pasle krave. V travi se je potka izgubila, a to naju ni motilo, saj sva že videla cilj. Pri naslednjih kažipotih sva si spet odprla ograjo. Vzpon je postal strmejši in 50 minut po tistem, ko sva zapustila Veliki rob, sva prispela na Kucelj.

 

Na vrhu sta pločevinast križ in skrinjica z vpisno knjigo. Na kovinski ploščici sva prebrala pesem Branka Selskega Planinec, ko na Čaven se povzpneš ... Pogled na jesensko obarvane gozdove pod nama je bil prav barvit. Tudi tu so nebo zavzeli jadralni padalci.

 

 

S Kuclja sva se spustila mimo poškodovane tablice 26. postaje Slovenske geološke poti in kažipotov (med njimi tudi h Koči na Mali gori, kamor sva bila namenjena) na slikovito kraško gmajno, ki so jo krasile tople barve in skalnate »skulpture«. Brinovi grmi so bili polni sladko-grenkih jagod. Nato naju je pot vodila skozi gozd, se spustila desno po kolovozu in nadaljevala čez poseko. Onkraj nje je zmanjkalo markacij. Šele čez dolgo časa nama je ena pregnala skrb, da sva zgrešila pot. Na križišču je z leve pritekel poraščen kolovoz, po katerem sva naredila nekaj korakov, nato pa se je od njega levo navzgor odcepil drug. Tam so bili spet kažipoti, med njimi levo navzgor Čaven (najbrž Bavčerjeva koča), naravnost pa Mala gora in Kamnje. Še dvakrat so kažipoti poskrbeli, da sva po dobre pol ure prispela do Koče na Mali gori, ki je v resnici planota.

Koča (1083 m) je skrbno urejena, prav tako njena okolica, a imajo samo nedeljsko dežurstvo in tako je bila na tisto sončno soboto, 22. oktobra, žal zaprta (odprejo pa jo po dogovoru in na velikonočni ponedeljek, ko Planinska sekcija Kamnje priredi tradicionalni pohod na Malo goro). Na tem kraju "trdega dela in lepih spominov", kakor piše na tablici, se konča Pot koscev in grabljic; kamenjski planinci so obnovili nekdanjo pešpot, ki je vodila na senožeti v kamenjski gmajni. Številni kažipoti kažejo na vse strani. Sledeč oznakam sva bila v 10 minutah spet na Srednječavenski poti, na 910 m, in nato v dobri uri pri avtu.

Tja grede sva do Velikega roba hodila dobre tri ure in pol ter se prek Kuclja in Male gore vrnila na izhodišče v dobrih dveh in pol. V devetih urah lepega jesenskega dne sva se razgibala in prezračila, da je bilo veselje.