Tegoška gora za navdušence

Zadnjo (lansko!) oktobrsko soboto sva se kot že ničkolikokrat odpeljala v Jelendol, od tam pa proti Medvodju in po približno 2 km levo ob Zalem potoku. Pripeljala sva se pod planino enakega imena (1032 m), kjer se vozna gozdna cesta konča z obračališčem, nad njim pa stoji precejšnja počitniška hiša. Tam sva parkirala. Za cilj sva si izbrala Tegoško goro (najvišji vrh mogočne gore enakega imena, ki se začne vzhodno od Škrbine in niza vrhove do Macesja) z nekaj »podcilji«, katerih eden je bila Tegoška planina, ki sem jo predlani zaradi bolezni zamudila.

Podala sva se navzgor po kolovozu desno od počitniške hiše (vlako levo od nje sva se namenila raziskati nazaj grede). Pripeljal naju je do koč na planini Zali potok. Po sprehodu med njimi sva nadaljevala po kolovozu in takoj prišla na razcep, kjer sva izbrala desni krak navzgor. Spremenil se je v stezo, poraščeno s travo, ki je bila popolnoma razmočena, saj je ponekod voda kar tekla po njej. Ko se je strmina za kratek čas unesla, sva prečkala potok, potem pa se je steza pognala še bolj strmo v breg. Vzpenjala sva se po mokri Mrzli dolini. Še večkrat sva morala čez vodo; nekje je odnesla kos poti, tako da sva hodila pravzaprav po strugi.

 

Ko se je svet osušil, se je vzpon nadaljeval po stezici, obrasli in porasli z visoko suho travo, desno ob njej pa je tekla suha peščena in kamnita struga in pozneje zaraščen ozek jarek. Dosegla sva uravnavo s poseko in vrh nje zagledala rob ceste iz Jelendola proti planinam pod Košuto. Poseko sva prehodila po razritem opuščenem kolovozu skozi suho travo, ki nama je segala do pasu. Cesto sva dosegla kake pol ure nad izhodiščem in nadaljevala desno navzgor po njej. Nasproti studenčka na levi naju je verižica na desni opozorila na odcep k počitniški hišici s sila okrašeno okolico.

Od počitniške hišice je cesta tekla mimo peskokopa ter naju po rahlem spustu pripeljala do kažipotov levo proti Tegoščam, Šiji in Pungratu. Sledila sva jim na stransko cesto. Od nje se je odcepilo več kolovozov, eden desno z zapornico. Levo pod cestiščem sva opazila kolovoz in sklenila nazaj grede preizkusiti, kam vodi. Na naslednjem razcepu je pot na Pungrat in Šijo odšla levo, midva pa sva se držala desne smeri proti Tegoški planini. Toda nedaleč naprej, po slabe pol ure hoda po cesti, sva se pri odcepu levo odločila za pot čez planino Pungrat proti Škrbini, ki jo je bilo od tam prav lepo videti.

Vzpenjala sva se čez poseko, zasajeno z novimi drevesci. Kmalu po prestopu pašniške ograje sva na levi zagledala modro pobarvana kovinska vrata na planino Pungrat. Zgoraj ob cesti, ki je pritekla skozi tista vrata, sva videla kažipote, zato sva se usmerila tja. Tam je bil še en odcep levo k taborniškemu domu na Šiji, od koder je bilo slišati hrup in tudi prometa v tisto smer je bilo nenavadno veliko. Midva pa sva zavila desno, kamor je vabil kažipot Pungrat Odprto vsak dan. Hm. Kakih 20 minut nad cesto sva prispela do stanov na planini Pungrat (1447 m) in seveda niso bili odprti. Čisto do stavb nama pravzaprav ne bi bilo treba, a sva si hotela ogledati kažipote.

Čez pašnike, posejane s skalami, sva se podala navzgor proti Škrbini. Markacij ni bilo videti, le na levem robu planine sva na debeli smreki opazila smerno tablico navzgor Škrbina 1^h. Skozi pas gozda sva prikoračila med ruševje, ki ga je popestrilo nekaj zardelih jerebik. Strma, ozka in vijugasta, a dovolj dobro označena stezica naju je mimo vodnega zajetja in slikovitih skal natanko uro nad planino odložila na sedlu Škrbina/Skarbina (1869 m). Na drugo stran sva prvič pogledala v Avstrijo. Zarjavela smerna tablica nama je povedala, da morava desno proti Košutnikovemu turnu, bližnja skala pa še dodala znak za zelo zahtevno pot, ampak midva seveda nisva nameravala tako daleč. Na tamkajšnjem mejnem »kamnu« piše XXIV/83.

 

Ko sva zapustila sedlo in se s strmega pobočja ozrla nanj, sva ga šele zares videla kot škrbino. Pot naju je vodila mimo odcepa proti Malejevi planini in Selam/Zell. Odpirali so se čedalje širnejši razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Nadaljevala sva desno po grebenu ali tik pod njim; ozko stezo so tu in tam »zagradile« skale. Pobočje pod nama (na slovenski strani) je bilo silno strmo in travnato, prav »primerno« za zdrs. Dohitel naju je mladenič, ki se je povzpel na vsak vršič v grebenu (midva sva enega, nekoliko umaknjenega levo od grebena, izpustila). Fotografirali smo drug drugega in potem nekaj časa hodili skupaj. Po 40 minutah od Škrbine smo se povzpeli na Pungratsko goro/Dichte Spitze (2025 m, mejni kamen XXIV/74), označeno z geodetskim kamnom s križcem in kamnom z napisom KT. Daleč pred seboj smo zagledali čredico gamsov, ki se je pasla po pobočju nad Tegoško planino. Mladenič je odhitel naprej, midva pa sva se še razgledovala. Ko je začelo brenčati in je »brenčalo« nekaj časa lebdelo nad Kladivom, sva že mislila, da se je zgodila nesreča in je helikopter pripeljal reševalce, a se je k sreči izkazalo, da se nekdo spreletava za zabavo.

 

S Pungratske gore sva se spustila na stezico pod vrhom in mimo Pišence/ Pešince/Windhöhe (1999 m) prikorakala pod Klado/Kleinspitz (1956 m). Strm vzpon nanjo se začne pri mejnem kamnu XXIV/68. Izpustila sva jo in se ustavila na vršiču s kamnom XXIV/65, od koder je bil lep pogled nazaj na greben, zadaj za njim pa sva razločila celo Triglav. Na najvišjo točko Tegoške gore (2044 m, mejni kamen XXIV/63) sva stopila 40 minut od Pungratske. »Najin« mladenič je tedaj stal že na Macesju. Razgled je bil čudovit, med drugim sva prvič lepo videla Cjajnikov steber. Cjajnik/Lärchenturm (1967 m) je skalnat stolp, ki ga imajo nekateri za del Macesja, od tod tudi ime Macesnov turn, če to ni zgolj prevod nemškega imena. Domneve o imenu sem našla tri (v obojih Karavankah, tako Klinarjevih kot Janševih, in zanimivem zapisu Gorazda Goriška): s planine Mrzli log je menda videti kot čajnik, Ecjan (po Klinarju) ali Cjan (po Gorišku) se imenuje del pobočja Tegoške gore, tretja pa je izpeljava iz encijan – cjan. 

Ko sva se odpravljala z vrha, je po brezpotnem travnatem rebru (Klinar ga tako celo imenuje: Travnato rebro) ves navdušen prisopel gor mlad par s kužkom. Ta direttissima se nama je zdela prestrma za sestop, zato sva se vrnila po grebenu ter ga po 20 minutah na najnižjem delu zapustila in se spustila proti Tegoški planini (1430 m; Janša uporablja ime Tegošče, na kažipotu, koči in zemljevidu pa piše Tegoška planina). Spuščala sva se na pogled in si sproti določala grmičke in skale, kjer sva zavijala, da ni šlo prestrmo naravnost navzdol. Po slabi uri sva pristala pri Jelendolu 34, kakor piše na eni izmed stavb na planini. Stara smerna tablica z napisi Pungart 0,30^h, Dolga njiva 1.20^h, Šija 1,30^h in Kofce 2,00^h je ležala na tleh. Poklepetala sva z domačinoma, ki sta moževala na verandi, in nadaljevala pot po cesti nad stanovi.

Pri kovinskih vratih sva zapustila planino in stopila v gozd. Onkraj njega se je obakraj ceste s pogledom na gore od Ojstrice do Storžiča košatila visoka suha trava. Kmalu za razgledno klopco sva srečala lovca, ki nama je s kazalcem na ustnicah pokazal, naj bova tiho; hodil je po travnatem grebenu po sredini ceste, da bi stopal čim tiše in tako ne bi svoje žrtve opozoril nase. Za levim ovinkom s parkiriščem, nad katerim so žareli macesni, se je cesta začela nekoliko spuščati. Približno 40 minut pod planino sva prepoznala odcep proti Pungratu, kjer sva zjutraj zapustila cesto, in klobasa je bila zašpiljena. Sledil je razcep s kažipoti in kakih 40 m pod njim sva pri možicu, ki sva si ga postavila gor grede, preverila, kam pripelje tamkajšnji kolovoz. Na gozdno cesto sva sestopila pred peskokopom in si pot precej skrajšala (kdor bi hotel uporabiti to bližnjico gor grede, bi moral zaviti na prvi kolovoz za peskokopom levo). Takoj za studenčkom sva se spustila levo po neopazni »potki« brez oznak, ki sva jo k sreči poznala od prej, in se prebila skozi ščavje na poseki. Po Mrzli dolini in čez planino Zali potok je šlo hitro, na parkirišče pa sva se spustila po vlaki – pravcati drsalnici, ki naju je dostavila natanko k avtomobilu. Od »špile« do njega sva potrebovala 45 minut.

 

Ta prijetni in razgibani pohod nadvse priporočam. Res ne vem, zakaj si je Tegoška gora v vodnikih zaslužila mnenje, da je brez prave samostojne veljave in kot poseben planinski cilj zato običajno ne pride v poštev. Midva se za take zlahka navdušiva. Hoje je bilo tri ure in pol tja, dobri dve in pol nazaj. Ker sva se potepala več kot devet ur, sva se v dolino vozila že v pojemajoči svetlobi in je bilo treba kar nekaj previdnosti, saj je cesta slaba in se nanjo valijo tudi precejšnje skale. Previdno torej. Preden sva se poslovila od Zalega potoka, pa sva se ustavila še pri njegovem zalem slapu.