Na Kofce po prvem snegu

Samo na Šmarni gori sva bila večkrat kot na Kofcah, pa vendar sva se 13. novembra lani spet odpravila tja. Poti iz Podljubelja pravzaprav še nisem opisala (pred devetimi leti sem tisto čez Kal le omenila), zato jo bom zdaj.

Z gorenjske avtoceste sva se zapeljala do izvoza za Tržič, nato pa mimo Tržiča skozi tri predore in pod dvema nadvozoma. Doslej sva bila vajena takoj za drugim nadvozom zaviti desno nazaj, brž nato še enkrat desno nazaj, po nadvozu čez glavno cesto in vzporedno z njo v Podljubelj. Tokrat pa je Jani preizkusil novo – desno šele za tretjim nadvozom in takoj spet desno – in jo razglasil za bistveno boljšo. V obeh primerih je prikladno parkirišče pri opuščeni trgovini Tina nasproti podružnične osnovne šole. Ob parkirišču stoji spomenik – zmaj, ki gleda iz skale. Napis nas pouči: V starih časih je bilo, ko je velikanski zmaj hrumel čez visoke Alpe in pridrvel tudi v naše kraje. Bil je tako silen in ogromen, da se je sesula vsaka gora, kamor je stopila njegova mogočna šapa. Sedanje mesto Tržič ni stalo tam, kjer se nahaja dandanes, ampak na južni strani Košute. Ko je zmaj lomastil čez Karavanke, je stopil tudi na Košuto. Pod njegovo težo so se krušile velike skale in zdrvele v dolino ter sesule nekdanji Tržič. Prebivalci so se deloma naselili v novem Tržiču, deloma pa v Borovljah na Koroškem. Po zgodovinskih listinah je bil potres med leti 1268 in 1350, velik potres pa l. 1348. Tedaj se je odlomil tudi del Dobrača, zasul Podklošter in mnogo vasi v Ziljski dolini.

Le lučaj stran je s smerno tablico Kal 1^h 15 min in Kofce 2^h označen odcep. Odkar sva bila zadnjič tam, so nekdaj gozdno cesto asfaltirali. Po njej sva prispela na desni ovinek s kažipotom Kal v levo. Mimo s pločevinasto streho pokrite lesene lope, okrog katere je tudi nekaj prostora za parkiranje, sva se podala na markiran traktorski kolovoz (po zemljevidu ni označen) s smerno tablico Kal – Kofce. Levo pod nama je šumela Jezernica, v katero so se zlivali drobni potočki kar čez kolovoz. Pripeljal naju je do propadajoče hiše Podljubelj 45, h kateri vodi mostiček čez Jezernico. V tolmunu pod hišo so plavale ribice. Hiša je zadaj zaradi plazu podrta, od podrtije do lope na desni pa so postavili novo streho, tako da zdaj »prebivajo« v lopi.

Nadaljevala sva desno od hiše. Kolovoz se je zožil in postal precej skalnat. Ko je zavil levo čez Jezernico, se je markirana steza odcepila naravnost navzgor. Prečkala sva pritok Jezernice in na drugi strani naju je spet čakala markacija s puščico. Ob potoku je stala lesena »naprava«, menda skakalnica za kolesarje. Takoj zatem sva na razcepu zavila po desnem kraku, označenem s kažipotom Kal, in mimo ostankov lesene hiške prikorakala na rob gozda. Steza s pogledom na Dobrčo naju je vodila mimo štirih brvi čez Jezernico, na desni pa se je belil travnik, prekrit s tanko snežno odejo. Kmalu sva stopila desno na lep kolovoz in po njem prišla h gospodarskemu poslopju kmetije Vasovnik z reflektorjem na vogalu in vgrajenim majhnim čebelnjakom. Od  tam je res lep pogled na Dobrčo in Begunjščico. Poleg poslopja stoji lična počitniška hišica in nad njim še dve leseni hiški. Markacija in puščica na prvi sta nama pokazali nadaljevanje poti. Povzpela sva se še do druge in tam je pot zavila ostro desno.

 

 

 

 

Dvignila sva se na pašnik. Na vratih lesenjače z markacijo na vogalu sva le še čisto od blizu razbrala napis 10 m desno (puščica je nekoč kazala, kako je mišljeno: mimo hiške in za njo desno), oznak za Kal in Podljubelj pa ni bilo več. Nad Vasovnikom so bile tudi markacije že slabe. S pašnika sva še lepše videla Begunjščico. Splezala sva čez ograjo; tablica Ovce in ovčarji smo vam hvaležni, ker pazite na ograjo in imate pse na vrvici! Srečno pot je bila prelomljena na pol in prva polovica je ležala na tleh.

Nekje pri Vasovniku sva se oddaljila od Jezernice in zdaj sva se čedalje bolj približevala njenemu pritoku. Nad pašnikom sva spet stopila v gozd. Prečkala sva gozdno cesto in na veliki skali onkraj nje je bil spet kažipot Kal. Markacije so bile dovolj visoko tudi za zimske razmere, le precej redke, brez njih pa bi bila v razdejanem in zasneženem gozdu sploh izgubljena. Dobrodošle bi bile tudi gazi predhodnikov, vendar sva tokrat gazila prva. Ob poti je bilo več velikih skal; gotovo so imele kaj opraviti z lomastenjem velikanskega zmaja. Pri eni se je kolovoz razcepil v dve stezi, in prav pri razcepu ni bilo nobene markacije. Odločila sva se za levi krak. Preden sva se povzpela po njem, sva si morala nadeti gamaše. Med vzpenjanjem po svežem snegu nama je pošteno drčalo.

 

Ko sva naslednjič dosegla kolovoz, so na levi med zelenjem smrek zažareli macesni. Že kmalu sva zagledala znani »šopek« dreves s smernimi tablicami in prežo pri zavetišču na Kalu (1112 m). Med tablicami sva pogrešila tisto za Javorje (ko sva šla prejšnjikrat na Kofce čez Kal, sva se vračala skozi Javorje). Pogled nama je segel daleč za Begunjščico, kjer so se svetili zasneženi Julijci s Triglavom. Do tja sva hodila dobro uro.

 

Kolovoz se je kmalu za zavetiščem prelevil v gozdno cesto, od katere se je odcepila levo v breg strma pot, naprej po cesti pa se pride na Kofce mimo kapelice. Po obeh naj bi bilo do cilja uro hoda. Izbrala sva strmo in se kmalu znašla pod slikovitimi skalnimi stenami. Šla sva mimo nizke votline z nekaj ledenimi svečami, v kateri bi lahko za silo vedrili trije, seveda čepe. Ko je bilo strmine konec, so se začele Ravne, kjer so doma posebno visoke in ravne smreke. Kljub obetavno sončnemu jutru je bila Košuta zdaj žal že zavita v (napovedane) oblake. Pri skladovnici desk in tramov, ki tam stojijo že zelo dolgo, se je začela ograja. Stopila sva na gozdno cesto, »popisano« s sledmi motornih sani. Spet sva se začela vzpenjati.

 

 

 

Uro in četrt nad Kalom sva bila pri Domu na Kofcah (1488 m). Odurno betonsko cesto, ki me na koncu vedno ujezi in užalosti, je k sreči prekrival sneg. Košuto sva le slutila. Tokrat izjemoma nisva jedla štrukljev, ampak tudi žganci so bili dobri. Po poti iz Podljubelja do Kala sva ta dan prišla samo midva (ni bilo gazi), a v vpisni knjigi so številni zapisali izhodišče Podljubelj – najbrž so prišli od  Matizovca.

 

Vrnila sva se po isti poti. Na Kalu je bil sneg že zoprno razmočen. Vprašanje, kam vodi kolovoz od tam, kjer ga pod sedlom zapustimo, bo morda »krivo« za kak nov pohod. Pri Vasovniku sva tokrat naletela na živahnega kuža Ronija in njegova gospodarja, ki sta nama povedala, da sta si počitniško hišico napravila iz pomožnega objekta, potem ko je Vasovnikova domačija pogorela. Tega dotlej nisva vedela. Tudi na že večkrat prehojeni poti vedno vidiva in izveva kaj novega.