Pohajanje po Veliki planini

Sobota, 17. decembra, je bila sončna, kot nalašč za izlet v naravo. V Škofji Loki sva naložila vnukinji in odpeljali smo se v Kamniško Bistrico. Nihalko na Veliko planino smo za las zamudili, zato smo se zapeljali še do Doma v Kamniški Bistrici in si ogledali izvir Kamniške Bistrice. Tako smo na mah »pospravili« kar tri z enakim imenom: naselje, dolino in reko. Ostalo je še ravno toliko časa, da sta dekleti splezali v lesene hiške, namenjene otroški igri, Ajda pa se je tudi spustila po kratki ži(čni)ci, delujoči na lastno (se pravi najino) odgovornost.

Nihalka je bila nadvse dobrodošla ne le zaradi tega, ker je za vnukinji pot iz doline na Veliko planino še predolga, ampak tudi ker se zelo radi vozita z žičnico. Kot bi mignil, smo bili na zgornji postaji in vzeli smo pot pod noge, čeprav sta se Ajda in Vesna precej navduševali nad delujočo sedežnico. Cesta nas je vodila mimo kažipotov, vabljivo zaledenelega kala in srednje postaje sedežnice. Ajda se je domislila prav posebne zabave: ves čas je vrtala v naju, kakšne vragolije in neumnosti je počel njun očka, ko je bil še majhen. Ko je pot postala strma, je začela prepevati Kekčevo pesem. Vesna je tokrat presenetljivo večino časa modro molčala, zato pa nič manj pridno hodila. Vzpenjali smo se naravnost proti soncu, da se nam je pošteno bleščalo, in dedi se je za vnukinji prelevil v oblak – hodil je tako, da jima je delal senco.

 

Mimo zgornje postaje sedežnice smo po dobri uri prisopihali pod vrh Gradišča. Tam sta se jadralna padalca pripravljala na polet in počakali smo, da sta se dvignila pod nebo. Nato smo se povzpeli na najvišjo točko Velike planine (1666 m), ki ima poleg imena Gradišče še manj znano Njivice. Tam sta klopca in vpisna skrinjica. Midva sva uživala v čudovitih razgledih (Grintovci so bili kot na razstavi: Grintovec, Štruca, Skuta, Turska gora, Brana in Planjava s Kamniškim sedlom, prav tako Ojstrica, čeprav po Fickovih besedah »s svoje krotke strani«; pogled na Rogatec in Lepenatko ni nič zaostajal), dekleti pa v zviranju po klopci in najbrž tudi v pohvalah nekaterih planincev, da sta dosegli vrh.

 

  

Gradišče smo zapustili po drugi strani. Napotili smo se proti naslednjemu vršiču, a se nismo povzpeli nanj, temveč smo ga obhodili po levi. Smer sta nam kazala kapela Marije Snežne in poledeneli kal v daljavi. Mimo kažipotov pri pastirskem stanu Gradišekovih čez slabe četrt ure smo stopili med značilne velikoplaninske bajte. Ajda je brž vrgla oko na veliko skalo in kar po drogu s kažipotom splezala nanjo, Vesni pa je pomagal dedi. Po kakih 5 minutah smo mimo naslednjih kažipotov že prispeli do kapele in velikega kala pod njo. Na njem se je drsala štiričlanska družina in ko smo videli očka, kako brezskrbno vijuga na drsalkah, je bilo jasno, da smeta na led tudi naši dekleti. Pridrsal je do vsakega izmed nas in nam prijazno ponudil piškote. Kljub imenitnemu drsališču se je bilo treba posloviti, saj je bila pred nami še kar dolga pot in seveda nismo smeli zamuditi nihalke.

 

Odpravili smo se v smer, kamor je kazal kažipot z napisoma Preskarjeva bajta in Pastirski muzej. Po naslednjem, manjšem zamrznjenem kalu se je bolj sprehajal kot drsal mlad par, mimo sta se pripeljala gorska kolesarja in pred nami se je proti bajtam vzpenjal še en pohodnik. Tudi sicer smo jih srečali precej. Preskarjeva bajta, v kateri domuje pastirski muzej, je bila zaprta. Po travnatem pobočju smo se povzpeli do ceste. Mimo odcepa k jami Vetrnici (ponekod piše Veternica) in Petrovega kota, kjer je Rekreacijsko društvo Rigelj postavilo mizo in klopi (pokojni Peter Dolinšek je bil častni član društva), smo v dobre pol ure ravno prav lačni prikorakali do Zelenega roba.

Po slastnih štrukljih in drugih dobrotah smo ugotovili, da naslednje nihalke ne bomo ujeli, zato smo se vrnili kos poti do odcepa k jami Vetrnici in poiskali vhod k njej. Odkrila ga je Ajda in je vztrajala pred njim, dokler se nismo vsi zbrali, potem pa nas je vodila do prve jame. Naprej v drugo, kamor vodijo strme stopnice, se nismo spustili, ker so bile poledenela, zato sva jima obljubila, da ju odpeljeva tja spet poleti, ko spust v jamo ne bo tako nevaren; takrat bo tudi več časa za raziskovanje. Neradi sta se obrnili, a misel na pešačenje v dolino, če bi zamudili nihalko, ju je vendarle omehčala. Po 40 minutah smo bili na postaji in se zadovoljni odpeljali v dolino.

Kako sva se znašla na napačni (Glažarjevi) glavi

Po smučanju v Dolomitih se vračam k domačim »podvigom«. Še vedno lanskim. Ko sva 10. decembra odhajala od doma, sva imela v načrtu Veliki Kumleh in/ali Škrbinjek. Pomagala naj bi si bila z opisom Jožeta Praprotnika, objavljenim v Večeru leta 2007, in z Drabovim enciklopedičnim vodnikom Julijske Alpe: skupini Mangarta in Jalovca iz leta 2015. Odpeljala sva se v Kranjsko Goro in zavila proti Vršiču. Pred mostom čez Veliko Pišnico naju je k sreči čakal še zadnji prostorček za parkiranje.

 

Za mostom sva zavila desno na gozdno cesto mimo vile Šumice, mladinskega počitniškega doma, in za njo stopila v gozd. Pešpot 7 se je pri leseni koči na levi spustila desno proti Jasni, midva pa naj bi bila po 10‒15 korakih ali kakih 10 m od koče (prvi podatek je vedno Praprotnikov, drugi pa Drabov) stopila na »stezo, vdelano v strmino« ali »komaj vidno stezico, ki se že po nekaj metrih razširi v udobno, dobro vidno lovsko pot«. Ker nisva našla nič takega, sva nadaljevala rahlo navzgor po iglastem gozdu do hudourniške struge, ki je prečkala gozdno cesto. Tik pred strugo (kakih 40‒50 korakov od koče) sva res ugledala komaj opazno stezico levo, ki pa je kmalu postala razločna, čeprav poraščena s travo in mahom. Sicer ni bila označena in najbrž tudi ne zelo prometna, a so bila drevesa, ki so padla čeznjo, prežagana ali vsaj zasekana.

Vzpenjala sva se v ključih ter se čedalje bolj oddaljevala od hudourniške struge na desni in se bližala gruščnatemu plazu na levi, dokler ga nisva prečkala. Ko sva po precej razdejanem gozdu prišla do skupine smrečic, pri katerih sta oba vira soglasno napovedovala »odcep v desno, čeravno vodi pot tudi naravnost«, sva nekoliko više zagledala nikjer omenjeno gozdno cesto. Desno v resnici ni bilo kam zaviti, zato sva se povzpela nanjo. Izkazala se je bolj za vlako. Morda je ta »vzela« omenjeni odcep. Nadaljevala sva navzgor po njej, da bi ugotovila, ali tudi tako prideva »do novega razpotja«. Ker je vlaka silila preveč v desno, sva kar po občutku zavila z nje v smer, ki se nama je zdela (bolj) prava. V hudi strmini sva ujela nekakšno pot(ko); po njej sva dosegla grebenček (tudi oba vira govorita o »neizrazitem grebenčku« ‒ sploh sta si kar preveč podobna, da bi bilo naključje). Ena steza je tekla desno po njem proti Škrbinjkovim pečinam, druga pa naravnost čezenj. Po slednji sva se spustila, a se je kmalu dokončno izgubila. Obrnila sva se, a nama dobra ura neuspešnega tavanja ni vzela poguma.

 

Vrnila sva se na vršiško cesto ter se po njej in skozi gozd povzpela do 2. serpentine. Nasproti velikega praznega parkirišča sva zakoračila na odcep desno. Po nekaj metrih asfalta se je začela gozdna cesta. Tam je parkiral avtomobil in od voznika, ki se je ravno vrnil k njemu, sva izvedela, da pot, po kateri sva poskusila najprej, zaradi žledoloma in s tem povezanih gozdnih del ne obstaja več. Čeprav je opisana v manj kot dve leti starem vodniku, sva mu verjela, saj je lastnik dela tamkajšnjih gozdov in je sodeloval pri sanaciji (torej poti v resnici nisva izgubila, ampak je kratko malo ni več). Svetoval nama je, naj greva po gozdni cesti skoraj do konca, kjer se bo na obračališču za tovornjake spremenila v stezo. Preden se bo ta končala, naj pri možicu zavijeva desno. Od tam bo gozd spet razdejan, je napovedal. Nato se je poslovil, češ da bo skočil še na Prisank, da izkoristi lep dan (tolikšni »poskočnosti« sva se le spoštljivo čudila, saj je bila ura že enajst).

 

Gozdna cesta je prečkala grapo in zavila okrog velike skale. Prestopila sva pritok potoka, ki sva ga slišala šumeti desno spodaj. Po kratki bližnjici sva se vrnila na cesto, jo le prečkala in takoj spet izkoristila bližnjico, označeno z možicem. V četrt ure sva se znašla na napovedanem obračališču. Nadaljevala sva desno navzgor po kolovozu, spet označenem z možicem. Na razcepu so bili ob razritem desnem kraku prav tako možici. Ko sva prišla iz gozda, sva prečkala široko suho strugo. Vrstili so se odcepi levo, morda v sosednjo grapo, naju pa so še naprej vodili možici. Potem ko sva prečkala še grapo na levi, se je kolovoz spremenil iz peščenega v zemljatega, posutega s suhim listjem, in se precej poslabšal.

Pod domnevnim koncem kolovoza 35 minut od obračališča sva najprej nasedla možicu, ki je označeval strmo grapico v desno. Poskus po njej se ni obnesel, saj se je izkazala za razdrapano strugo, ne pot, in tudi možicev ni bilo več, zato sva se vrnila na kolovoz. Poskusila sva še po strmi "stezi", ki se je vzpenjala od njegovega konca. Na vrhu največje strmine sta se nama ponudila dva travnata kolovoza, eden levo, drugi naravnost navzgor. Kakih 10 m nad njunim stičiščem (približno 5 minut nad koncem kolovoza) sva opazila poraščeno skalo z rdečo packo, poleg nje pa kamen, ki bi bil lahko možic ali njegov ostanek. Ob skali je tekla stezica proti strmi grapici, po kateri sva poskušala prej.

Kakih 20 m onkraj grapice sva naletela na možica in razločno stezo nad njim. Od kod (z desne) priteče, sva sklenila ugotoviti nazaj grede, zdaj pa sva zavila levo nanjo. V gozdu je vladalo precejšnje razdejanje, a nekatera padla debla so bila požagana. V ključih sva se vzpenjala med čedalje večjimi skalami. Nazaj je bil lep pogled na Julijce. Po 15 minutah sva pri veliki skali, od koder sva videla  nazobčan greben, ki sva ga pripisovala Kumlehovi glavi, dosegla prečno stezo. Po zemljevidu sva sklepala, da v levo vodi proti Visokemu Mavrincu, zato sva se napotila desno.

Pred nama se je dvigal gozdnat vrh, domnevno Škrbinjek. Prišla sva do široke suhe struge, ki sva je že enkrat prestopila. Tu je bila precej globlja. Na prvi pogled je bilo poti konec, a ko sva se spustila v strugo in na drugi strani splezala iz nje, naju je pričakalo prijetno presenečenje: nadaljevanje steze. Prečila sva pobočje, ko pa se je na levi pokazala plitva dolinica, sva zavila po njej med sveže požaganim ruševjem, ki je opojno dišalo po smoli. Ugibala sva, ali je to, po čemer se vzpenjava, »manjša neizrazita, a strma grapa«, kakor piše v obeh virih, ki soglasno omenjata tudi »odcep na desni strani med manjšimi skalami in kamenjem«, a tega nisva opazila. Kljub raznovrstnim težavam, nejasnostim in dvomom sva pol ure nad razcepom pri veliki skali po popolnem brezpotju dosegla sedelce (kar precej naju je skrbelo, kako bova našla nazaj, zato sva si postavila nekaj znamenj).

Bila sva prepričana, da stojiva med Malim Kumlehom in Škrbinjkom. S sedelca sva pogledala v dolino na drugi strani. Levo je bil svet videti precej vratolomen in si nisva znala predstavljati, kako bi lahko napredovala v tisto smer, a za začetek sva se navdušeno pognala po stezi desno proti domnevnemu cilju. Ko se je strmini, koreninam in skalam pridružil še precejšen gozdni nered, sva se držala bolj desno, kjer sva z nekaj domišljije vsaj občasno zasledila stezo. Po slabih 10 minutah sva že stala na vrhu – pa ne Škrbinjka ...

Zgoraj naju je pričakala skrinjica z vpisno knjigo, na katere začetku je pisalo Gvažarjeva gvava 1444 m. Vpisani so bili večinoma gorski reševalci iz Kranjske Gore. Vrh je bil obsijan s soncem, tako da sva se kar nekaj časa martinčkala in se okrepčala. Kljub drevju sva bila deležna celo nekaj razgleda, Veliki Kumleh sva imela prav pred nosom (tako nama je po ogledu slik zatrdil poznavalec). Dotlej sva v tistem koncu vedela le za eno glavo, Kumlehovo, Glažarjeve pa ni bilo na najinem zemljevidu (in tudi na nobenem drugem je potem nisem našla), zato nama pravzaprav ni bilo jasno, kje sva. Toda to ni nič zmanjšalo najinega zadovoljstva, tako prijetno je bilo tam.

Z vrha sva se spustila približno po poti vzpona. Tako približno, da svojih znamenj nisva našla, našla pa sva stezico, za katero sva upala, da je prava. In je bila: čez čas sva prepoznala sveže posekano ruševje. Nad možicem, nad katerim sva gor grede po prečkanju grapice zagledala stezo, sva zdaj nadaljevala po njej navzdol, da bi ugotovila, od kod prihaja. Bila sva prav zadovoljna, ko naju je kake pol ure pod vrhom odložila na jutranji kolovoz, in to na mestu, kjer sta drug za drugim stala dva možica. Pri prvem (gledano od spodaj navzgor) se je desno odcepila stezica, a je s kolovoza ni bilo videti. Zdaj sva vedela, kaj bi bila morala storiti zjutraj: kjer sta obakraj kolovoza večji skali z nekaj manjšimi, je na štoru na desni (prvi) možic, kakih 5 m naprej pa še eden, manjši in ne na štoru. Pri prvem bi bila morala zaviti s kolovoza desno v gozd in kmalu bi se nama bila pokazala steza.

 

Poslej sva spet sestopala po že znani poti, približno 10 minut pod obračališčem, kjer jo je prečkal potoček, pa sva jo znova zapustila. Levo pod njo sva pri sotočju dveh voda opazila ograjo, možica in stezo. Ta naju je vodila nad še enim sotočjem, ob katerem sva videla objekte (najbrž zajetje), in mimo znamenja s čustvenima napisoma do brunarice (Pišnica 914 m), po pripovedovanju najinega jutranjega sogovornika njegove. Breg pod njo se je iztekel na travnik s podirajočim se lesenim gospodarskim poslopjem, od koder je bil lep pogled na okoliške gore. Kmalu sva sestopila na asfaltno cesto nasproti kraja, kjer je nekdaj stal hotel Erika. Ko sva se vrnila na parkirišče, je bilo že precej prazno. Na drugem delu pohoda (od 2. serpentine) se je nabralo manj kot tri ure »učinkovite« hoje (1.45 gor, 1.05 dol), čeprav je trajal skoraj pet ur.

 

Za konec sva se ustavila še pri jezeru Jasna, od koder sva vsaj videla Škrbinjek. Zdaj ko sva le še postopala, naju je začelo zebsti, račke, ki so racale po ledu in čofotale v mrzli vodi, pa so bile videti prav zadovoljne. S skale na bregu jih je opazoval bronasti kozorog. Kolo malega mlina je bilo vkovano v led. Kar brž sva se pobrala v avto in si »zakurila«.

Zakaj je razgled s Štegovnika vedno lep

Končno sva se spravila na Štegovnik (Stegovniku je po zaslugi mojega profesorja Stanka Klinarja tudi pri meni dokončno odklenkalo) še mimo Štegovniškega slapu. V nedeljo, 4. decembra, sva se odpeljala skozi Tržič v Jelendol, od tam pa po 3,5 km slabega makadama do Medvodja. Parkirala sva ob križišču poleg nekdanje stražarnice in že od tam videla Štegovnik.

 

Mimo odprte zapornice sva se odpravila po mostu čez Košutnik in nato nekoliko pred razdejano stavbo, kjer sva nekoč videla taboriti mlade planince, desno (kažipot Stegovniški slap). Čez Tržiško Bistrico sva prišla do nogometnega igrišča in objektov ob njem. Tudi od tam sva videla svoj cilj. Onkraj naslednjega mostu, tokrat čez potok Štegovnik, se je začela gozdna cesta rahlo vzpenjati. Na začetku gozda sva se ustavila pri znamenju s sliko moškega in napisom: Tukaj se je smrtno ponesrečil Peter Košir. * 6.VI.1901 † 7.VII.1944.

Kolovoz je bil poledenel in s skal ob njem so visele ledene sveče. Nekje so čez Štegovnik ležala debla, ki so bila videti nekoliko prenevarna za brv, a traverza v bližini nama je dala misliti, da se je tam res kdaj šlo čez živahni potok, ki ga krasijo brzice in tolmunčki. Že po četrt ure sva zagledala slap. S ceste sva se spustila k vodi po stezici mimo betonskega objekta, ostanka nekdanje elektrarne (z ostanki popivanja v notranjosti), ki kazi okolico. Od tam sva lepo videla 10 do 15 m (podatki so različni) visoki Štegovniški slap, širok dobrih 6 m.

Cesta se je v nadaljevanju dvignila nad slap mimo ostankov pregrade, ki je najbrž spadala k elektrarni. Ko sva se ozrla, sva skozi drevje bolj slutila kot videla Košuto, čemečo v oblakih. Nato se je cesta zravnala, še enkrat prečkala Štegovnik ter se poslabšala v kolovoz, bolj podoben strugi kot poti in večinoma poledenel. Ko se je razcepil, sva nadaljevala po desnem kraku (ob potoku), a ta se je kmalu spet združil z levim. Na razcepu takoj zatem sva spet sledila desnemu kraku, na naslednjem pa levemu. Izmenjevali so se kratki vzponi in ravni odseki, zdaj ne več kolovoza, ampak steze. Po 20 minutah sva se znašla na zaraščeni jasi. Levo nad njo je tičala lovska koča, desno spodaj pa se je Štegovniku pridružil pritok. Povzpela sva se h koči, imenovani Mantova (1010 m), kakor se imenuje tudi to območje. Voda iz pipe nad pločevinastim koritom ni tekla, stranišče pa je bilo sicer odprto, a opremljeno z zgovornim svarilnim znakom.

Vrnila sva se na pot pod kočo in prestopila potok, sicer ne ravno vzporedno z njo, ker so bile tam skale preveč poledenele, ampak nekoliko niže, kjer je bil prehod lažji. Na drugi strani sva našla zaraščeno stezo. Ob njej je zardeval šotni mah. Na nekaterih drevesih so bili privezani rdeči trakci. Steza je tekla čez poseko, se zožila in ko se je izgubila, sva se držala plitvega jarka, posejanega s skalami. Tekel je približno vzporedno s potokom, ki sva ga slišala na desni. Potem sva jarek zapustila in se usmerila bolj proti potoku na levi, ker sva na tisti strani opazila nerazločno stezo ali vsaj pohojeno travo. Skozi krošnje sva videla Štegovnik. Ubrala sva jo naravnost navzgor po poseki, poraščeni s poleglo suho travo. Stezica je zavila v jarek na desni (nisva bila gotova, ali v istega, po katerem sva hodila prej, vsekakor pa je bil tu globlji) in na drugi strani izstopila iz njega. Ko se je jarek razcepil, naju je stezica popeljala v desni krak. Levi je izginil, desni pa se je spremenil v zaraščen kolovoz. Za nama je bil najbolj nejasni del poti, kjer je bilo pravzaprav še najbolj pomembno vztrajati med potokoma na levi in desni. S kolovoza sva zagledala rob gozdne ceste in jo dosegla 20 minut nad lovsko kočo.

Postavila sva si možica, da bi pozneje našla nazaj, ter se odpravila desno po cesti, čez vodo in na križišču čez kakih 200 m ostro levo. Od tam sva že razločila Štegovnikovo okno. Pot nama je še enkrat prekrižal potok, zatem je bila voda speljana pod cesto po cevi, tretjič pa je spet tekla čeznjo, da je bila pošteno ledena. Takoj za razcepom, kjer sva nadaljevala naravnost navzgor po desni cesti, se je ta po 20 minutah, odkar sva stopila nanjo, razširila v domnevno obračališče in zavila sva levo na lep z listjem posut kolovoz. Tam naju je na štoru čakal možic. Pozneje se je kolovoz poslabšal, saj ga je na več mestih razrila voda. Ko se je gozd razredčil, je pokazal skalnata rebra. Pot je postala bolj strma in ker je bila popolnoma poledenela, sva kljub svojemu siceršnjemu vztrajanju na označenih poteh hodila ob njej. Pretekel jo je še en potoček. Čeprav je bil na razcepu po slabe četrt ure videti glavni krak tisti naravnost navzgor, sva po napotkih s spleta zavila desno. Za ostrim levim ovinkom sva imela Štegovnik tik pred seboj. Spotikala sva se čez kamne in se plazila pod podrtimi drevesi. Pogled na Košuto bi bil prelep, če le ne bi bila imela oblačne kapuce. Na naslednjem razcepu je pri »šopku« smrek ob desnem kraku ležala skala, midva pa sva se obrnila levo. Strmina se je unesla in gozd se je spet zgostil.

Nazadnje se je kolovoz, ki ga je že precej zasul grušč, padajoč z brega na desni, končal in znašla sva se pred strmim brezpotnim pobočjem. Zakoračila sva desno po plitvi dolinici. Po brezpotju sva se kakih 10 minut vzpenjala v tisto smer, kjer se je med vrhovi dreves kazalo nebo, in pri možicu na štoru dosegla markirano pot s planine Javornik na Štegovnik (40 minut nad obračališčem). Zavila sva levo nanjo. Kmalu se je z desne priključila pot čez Močnikovo sedlo, brž zatem pa sva že zagledala jeklenico in prvo naravno okno. Oken (celo »vrat«) in okenc sva naštela šest; skozi nekatera se vidi na eno in drugo stran gore, nekatera pa so med prostori v njej. Skozi »glavni vhod« nama je pomagala ohlapna jeklenica, iz prvega prostora sva se spustila levo v naslednjega po leseni lestvi, od tam pa splezala skozi okence na drugo stran stene. 

 

Ko sva okna zapustila, so naju poleg markacij še vedno vodili tudi možici. Možic se mi zdi taka prijazna prikazen, celo če ni potreben, ker je pot označena. Izpod oken sva nadaljevala v gostih ključih, nekaj časa skozi smrečje, više med ruševjem in posivelimi odmrlimi drevesi. Pri vzponu čez strme skale so bile jeklenice pritrjene tako visoko, da meni niso prav nič pomagale. V pol ure sva dosegla predvrh (1684 m), z njega pa po grebenu prej kot v četrt ure glavnega (1692 m).

 

Štegovnik je znan po lepih razgledih. Tokrat so bili zaradi oblakov sicer nekoliko okrnjeni, kljub temu pa sva poleg »obglavljene« Košute videla Ojstrc (Obir), lep del Kamniško-Savinjskih Alp, Kozji vrh, Srednji vrh, Javorov vrh, Mali Grintovec, Bašeljski vrh, Storžič, Mali in Veliki Javornik (Ženiklovec), Tolsti vrh, Kriško goro, Dobrčo, prepoznala pa sva tudi Medvodje. Na vrhu se nas je nabrala kar lepa druščina. Fant iz Jelendola je na mojo pripombo o »porezanem« razgledu odvrnil, da je njemu razgled od tu vedno všeč, ker vidi svoj domači kraj; živi pod Malim Juhejem. Potrdil je, da domačini imenujejo to goro Štegovnik. Dela v gozdu in bi v Ljubljani v treh mesecih gotovo umrl. Povedal je tudi, da so v razdejani hiši na kraju mladinskih planinskih taborov po vojni na Balkanu stanovali izbeglice iz Bosne, ki so delali v tukajšnjih gozdovih. Dekle ga je strogo popravilo, češ da je ta izraz žaljiv in se reče begunci. Notranjec je pripovedoval o Golakih in Snežniku. Najbolj klepetav je bil sogovornik izpod Šmarne gore. Ko sva se že odpravljala, pa se nam je pridružil še mladenič, s katerim sva bila pred kratkim skupaj na Košuti.

Vrnila sva se po isti poti. Na predvrhu sva srečala mlado družino. Mamica in še posebej očka sta bila upravičeno ponosna na štiriletnega sinka. Ta je bil kljub mrazu brez rokavičk in nadvse navdušen nad vzponom. Visoko pritrjene jeklenice so bile zame uporabne vsaj nazaj grede. Obe »porciji« brezpotja sva vdrugo pospravila precej laže, vendar nama je možic, s katerim sva si označila mesto, kjer je bilo treba z gozdne ceste, prišel kar prav. Tudi nazaj grede sva se morala ogibati drsalnicam, pod lovsko kočo pa naju je presenetila Košuta, ki se je prvič ta dan smejala v soncu. Ko sva spet stopala po gozdni cesti, sva srečala štiričlansko družino in očka je vprašal, koliko je še do tja. Do kam? Ja, do tja! Karkoli je že imel v mislih, sva glede na uro menila, da gredo lahko vsaj do lovske koče. Najin pohod pa je bil skoraj končan. Vrnitev je trajala dve uri in četrt čiste hoje, pol ure manj kot vzpon.