Zakaj je razgled s Štegovnika vedno lep

Končno sva se spravila na Štegovnik (Stegovniku je po zaslugi mojega profesorja Stanka Klinarja tudi pri meni dokončno odklenkalo) še mimo Štegovniškega slapu. V nedeljo, 4. decembra, sva se odpeljala skozi Tržič v Jelendol, od tam pa po 3,5 km slabega makadama do Medvodja. Parkirala sva ob križišču poleg nekdanje stražarnice in že od tam videla Štegovnik.

 

Mimo odprte zapornice sva se odpravila po mostu čez Košutnik in nato nekoliko pred razdejano stavbo, kjer sva nekoč videla taboriti mlade planince, desno (kažipot Stegovniški slap). Čez Tržiško Bistrico sva prišla do nogometnega igrišča in objektov ob njem. Tudi od tam sva videla svoj cilj. Onkraj naslednjega mostu, tokrat čez potok Štegovnik, se je začela gozdna cesta rahlo vzpenjati. Na začetku gozda sva se ustavila pri znamenju s sliko moškega in napisom: Tukaj se je smrtno ponesrečil Peter Košir. * 6.VI.1901 † 7.VII.1944.

Kolovoz je bil poledenel in s skal ob njem so visele ledene sveče. Nekje so čez Štegovnik ležala debla, ki so bila videti nekoliko prenevarna za brv, a traverza v bližini nama je dala misliti, da se je tam res kdaj šlo čez živahni potok, ki ga krasijo brzice in tolmunčki. Že po četrt ure sva zagledala slap. S ceste sva se spustila k vodi po stezici mimo betonskega objekta, ostanka nekdanje elektrarne (z ostanki popivanja v notranjosti), ki kazi okolico. Od tam sva lepo videla 10 do 15 m (podatki so različni) visoki Štegovniški slap, širok dobrih 6 m.

Cesta se je v nadaljevanju dvignila nad slap mimo ostankov pregrade, ki je najbrž spadala k elektrarni. Ko sva se ozrla, sva skozi drevje bolj slutila kot videla Košuto, čemečo v oblakih. Nato se je cesta zravnala, še enkrat prečkala Štegovnik ter se poslabšala v kolovoz, bolj podoben strugi kot poti in večinoma poledenel. Ko se je razcepil, sva nadaljevala po desnem kraku (ob potoku), a ta se je kmalu spet združil z levim. Na razcepu takoj zatem sva spet sledila desnemu kraku, na naslednjem pa levemu. Izmenjevali so se kratki vzponi in ravni odseki, zdaj ne več kolovoza, ampak steze. Po 20 minutah sva se znašla na zaraščeni jasi. Levo nad njo je tičala lovska koča, desno spodaj pa se je Štegovniku pridružil pritok. Povzpela sva se h koči, imenovani Mantova (1010 m), kakor se imenuje tudi to območje. Voda iz pipe nad pločevinastim koritom ni tekla, stranišče pa je bilo sicer odprto, a opremljeno z zgovornim svarilnim znakom.

Vrnila sva se na pot pod kočo in prestopila potok, sicer ne ravno vzporedno z njo, ker so bile tam skale preveč poledenele, ampak nekoliko niže, kjer je bil prehod lažji. Na drugi strani sva našla zaraščeno stezo. Ob njej je zardeval šotni mah. Na nekaterih drevesih so bili privezani rdeči trakci. Steza je tekla čez poseko, se zožila in ko se je izgubila, sva se držala plitvega jarka, posejanega s skalami. Tekel je približno vzporedno s potokom, ki sva ga slišala na desni. Potem sva jarek zapustila in se usmerila bolj proti potoku na levi, ker sva na tisti strani opazila nerazločno stezo ali vsaj pohojeno travo. Skozi krošnje sva videla Štegovnik. Ubrala sva jo naravnost navzgor po poseki, poraščeni s poleglo suho travo. Stezica je zavila v jarek na desni (nisva bila gotova, ali v istega, po katerem sva hodila prej, vsekakor pa je bil tu globlji) in na drugi strani izstopila iz njega. Ko se je jarek razcepil, naju je stezica popeljala v desni krak. Levi je izginil, desni pa se je spremenil v zaraščen kolovoz. Za nama je bil najbolj nejasni del poti, kjer je bilo pravzaprav še najbolj pomembno vztrajati med potokoma na levi in desni. S kolovoza sva zagledala rob gozdne ceste in jo dosegla 20 minut nad lovsko kočo.

Postavila sva si možica, da bi pozneje našla nazaj, ter se odpravila desno po cesti, čez vodo in na križišču čez kakih 200 m ostro levo. Od tam sva že razločila Štegovnikovo okno. Pot nama je še enkrat prekrižal potok, zatem je bila voda speljana pod cesto po cevi, tretjič pa je spet tekla čeznjo, da je bila pošteno ledena. Takoj za razcepom, kjer sva nadaljevala naravnost navzgor po desni cesti, se je ta po 20 minutah, odkar sva stopila nanjo, razširila v domnevno obračališče in zavila sva levo na lep z listjem posut kolovoz. Tam naju je na štoru čakal možic. Pozneje se je kolovoz poslabšal, saj ga je na več mestih razrila voda. Ko se je gozd razredčil, je pokazal skalnata rebra. Pot je postala bolj strma in ker je bila popolnoma poledenela, sva kljub svojemu siceršnjemu vztrajanju na označenih poteh hodila ob njej. Pretekel jo je še en potoček. Čeprav je bil na razcepu po slabe četrt ure videti glavni krak tisti naravnost navzgor, sva po napotkih s spleta zavila desno. Za ostrim levim ovinkom sva imela Štegovnik tik pred seboj. Spotikala sva se čez kamne in se plazila pod podrtimi drevesi. Pogled na Košuto bi bil prelep, če le ne bi bila imela oblačne kapuce. Na naslednjem razcepu je pri »šopku« smrek ob desnem kraku ležala skala, midva pa sva se obrnila levo. Strmina se je unesla in gozd se je spet zgostil.

Nazadnje se je kolovoz, ki ga je že precej zasul grušč, padajoč z brega na desni, končal in znašla sva se pred strmim brezpotnim pobočjem. Zakoračila sva desno po plitvi dolinici. Po brezpotju sva se kakih 10 minut vzpenjala v tisto smer, kjer se je med vrhovi dreves kazalo nebo, in pri možicu na štoru dosegla markirano pot s planine Javornik na Štegovnik (40 minut nad obračališčem). Zavila sva levo nanjo. Kmalu se je z desne priključila pot čez Močnikovo sedlo, brž zatem pa sva že zagledala jeklenico in prvo naravno okno. Oken (celo »vrat«) in okenc sva naštela šest; skozi nekatera se vidi na eno in drugo stran gore, nekatera pa so med prostori v njej. Skozi »glavni vhod« nama je pomagala ohlapna jeklenica, iz prvega prostora sva se spustila levo v naslednjega po leseni lestvi, od tam pa splezala skozi okence na drugo stran stene. 

 

Ko sva okna zapustila, so naju poleg markacij še vedno vodili tudi možici. Možic se mi zdi taka prijazna prikazen, celo če ni potreben, ker je pot označena. Izpod oken sva nadaljevala v gostih ključih, nekaj časa skozi smrečje, više med ruševjem in posivelimi odmrlimi drevesi. Pri vzponu čez strme skale so bile jeklenice pritrjene tako visoko, da meni niso prav nič pomagale. V pol ure sva dosegla predvrh (1684 m), z njega pa po grebenu prej kot v četrt ure glavnega (1692 m).

 

Štegovnik je znan po lepih razgledih. Tokrat so bili zaradi oblakov sicer nekoliko okrnjeni, kljub temu pa sva poleg »obglavljene« Košute videla Ojstrc (Obir), lep del Kamniško-Savinjskih Alp, Kozji vrh, Srednji vrh, Javorov vrh, Mali Grintovec, Bašeljski vrh, Storžič, Mali in Veliki Javornik (Ženiklovec), Tolsti vrh, Kriško goro, Dobrčo, prepoznala pa sva tudi Medvodje. Na vrhu se nas je nabrala kar lepa druščina. Fant iz Jelendola je na mojo pripombo o »porezanem« razgledu odvrnil, da je njemu razgled od tu vedno všeč, ker vidi svoj domači kraj; živi pod Malim Juhejem. Potrdil je, da domačini imenujejo to goro Štegovnik. Dela v gozdu in bi v Ljubljani v treh mesecih gotovo umrl. Povedal je tudi, da so v razdejani hiši na kraju mladinskih planinskih taborov po vojni na Balkanu stanovali izbeglice iz Bosne, ki so delali v tukajšnjih gozdovih. Dekle ga je strogo popravilo, češ da je ta izraz žaljiv in se reče begunci. Notranjec je pripovedoval o Golakih in Snežniku. Najbolj klepetav je bil sogovornik izpod Šmarne gore. Ko sva se že odpravljala, pa se nam je pridružil še mladenič, s katerim sva bila pred kratkim skupaj na Košuti.

Vrnila sva se po isti poti. Na predvrhu sva srečala mlado družino. Mamica in še posebej očka sta bila upravičeno ponosna na štiriletnega sinka. Ta je bil kljub mrazu brez rokavičk in nadvse navdušen nad vzponom. Visoko pritrjene jeklenice so bile zame uporabne vsaj nazaj grede. Obe »porciji« brezpotja sva vdrugo pospravila precej laže, vendar nama je možic, s katerim sva si označila mesto, kjer je bilo treba z gozdne ceste, prišel kar prav. Tudi nazaj grede sva se morala ogibati drsalnicam, pod lovsko kočo pa naju je presenetila Košuta, ki se je prvič ta dan smejala v soncu. Ko sva spet stopala po gozdni cesti, sva srečala štiričlansko družino in očka je vprašal, koliko je še do tja. Do kam? Ja, do tja! Karkoli je že imel v mislih, sva glede na uro menila, da gredo lahko vsaj do lovske koče. Najin pohod pa je bil skoraj končan. Vrnitev je trajala dve uri in četrt čiste hoje, pol ure manj kot vzpon.