20 april, 2017

Smokuški vrh, zahodni rep(ek) Kamniško-Savinjskih Alp

Ni se zgodilo prvič, da nisva čisto zanesljivo vedela, kam greva ali kam sva prišla. Odpravila sva se na Smokuški vrh (1122 m), katerega pravo ime je menda Vrh Peči, Smokuški vrh pa domačini rečejo bližnjemu prevalu Vrh (868 m). Tako piše v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe (KSA). Tudi Atlas Slovenije imenuje Smokuški vrh koto 868 m, koto 1122 m pa Jecola. V zmešnjavi poimenovanj za dele grebena Brezniških peči, po katerem sva se namenila doseči cilj, sva se odločila držati vodnika in novega zemljevida Stol. Zaradi tolikšne bližine Karavank me ne preseneča, da Enciklopedija Slovenije v geslu Kamniško-Savinjske Alpe pravi: »Zahodno nadaljevanje do Peči (Mali vrh blizu Žirovnice, 863 m) je prigorje Karavank in ga navadno ne prištevamo k temu gorovju.« Vsaj eno pa je gotovo: Smokuški vrh se imenuje po vasi Smokuč.



Kakor že večkrat sva parkirala na urejenem parkirišču ob Završniškem jezeru, a šele zdaj sem našla podatek, da je to jezero s površino 2,5 ha in največjo globino 10 m nastalo že leta 1914 zaradi akumulacije vode za hidroelektrarno Završnica, ki je kot prva javna hidroelektrarna v Sloveniji začela delovati 25. februarja 1915.













S parkirišča sva se napotila po jezu na drugo stran jezera in zavila desno v gozd. Na začetku sva zagrizla kar naravnost navzgor po strmem pobočju, potem pa poševno proti levi. Nemarkirana pot se je izgubljala v obilici suhega listja, iz katerega so kukali prvi popki telohov. Tu in tam so markacije »nadomestili« odvrženi papirnati robci in plastenke. Sicer zemljata in mahovita steza je bila tako pomrznjena, da je palice in gojzarje kar odbijala.



Prej kot v pol ure sva naletela na razločno potko in ko sva se povzpela desno po njej, sva zagledala kažipot levo Mali vrh (čeprav ni bilo markacij, se je izkazalo, da kažipoti zadostujejo). Po tej potki se bova vrnila v Zavrh, sva sklenila. Dosegla sva greben, in sicer ne prav na začetku. Kažipota na sedelcu sta kazala desno Vodostan in levo Titova vas. Najprej sva stopila kakih 20 m desno, kjer sva zaslutila razgledišče. Razgled je nekoliko oviralo drevje, a precej dobro sva videla Stol z Monštranco in Svečo. Potem sva nadaljevala levo po grebenu. Spodaj je ležala Dežela, drugo ime za radovljiško ravnino. Vzpenjala sva se po skalah in nekajkrat je bilo treba poplezati. Kadar sva stopila iz gozda, se nama je ponujal razgled na Ajdno, Stol, Begunjščico, Jesenice, Julijce, Bled. Ko sva opazovala Triglav in Rjavino ter pred njima Debelo peč, se je Janiju zazdelo, da je skalnati trikotnik, ki je z vrhom navzdol tičal desno pred Rjavino, Bratovlja peč.



Po 20 minutah, kmalu za odcepom k Sv. Lovrencu, sva se znašla pri nadstrešku z mizo in klopema, vpisno skrinjico, termometrom, električno napeljavo, lestvijo, omelom in molilnimi  zastavicami. Vršič takoj zraven je v uvodnem odstavku omenjeni Mali vrh (863 m). Z njega sva se strmo spustila na sedlo Veža (837 m; označeno je samo na novem zemljevidu Stol), kjer so kažipoti nazaj Mali vrh, naprej Titova vas, levo dol Zavrh (nekdo je pripraskal bar). Od tam je šlo po grebenu rahlo gor in dol. Po kratkem spustu čez skale se je gozdna steza nadaljevala strmeje navzdol. Še ena stezica desno je najbrž tudi vodila k Lovrencu, saj je bila na drevesu poleg puščice vrezana slika hiške s koničasto streho, domnevno cerkve. 


Po kraem vzponu sva se na desni približala robu in pogledala v dolino, na Breznico. Na razgledni klopci čez četrt ure je bilo vrezano J+M, kot nalašč za naju. Kmalu sva zaslišala lajež in na skalnem pomolčku našla kuža, ki je pazil nahrbtnik. Vrh velike skalne gmote sva zagledala postavo, sredi stene pod njo pa tri plezalce, ki so snemali slovensko zastavo (bil je zadnji praznični dan, na novo pridobljeni prosti 2. januar). To skalovje se imenuje Peči nad Skavalíco ali samo Peči (855 m). Nadaljevala sva levo ob njih, ko sva bila mimo, pa sva zapustila spodnjo potko in se povzpela nazaj na greben. Na njem naju je pričakala klopca z dvomljivim napisom Gosjak 850 m in še 1. maj 2015 J.M. Na skalnati vršič nad njo nisva splezala. 
 

 







Od klopce sva se spustila levo po grebenu, se vrnila na spodnjo potko in kakih 10 minut od Peči pristala na sedlu z razpelom. Po vodniku KSA je to preval Gosjak (814 m). Od tam se pride levo v Zavrh, desno v Breznico, midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor, še vedno za kažipotom Titova vas. Malo je bilo treba poplezati, tudi po nekaj klinih. Pojavile so se belo-rumene markacije, mogoče iz Breznice. Šla sva mimo razgledišča, od koder so se videli nazaj Peči in Julijci s Triglavom, na Stolu sva razločila kočo. Povzpela sva se še po leseni lestvi in 20 minut nad Gosjakom dosegla Gosjaško peč (883 m). Belo-rumene markacije so izginile neznano kam.


Čez četrt ure, potem ko sva pustila za seboj še dva poraščena vrhova, sva levo spodaj zagledala klavrno leseno hišo s pločevinasto streho in prikorakala na preval Vrh (868 m) z vodovodnim objektom ob gozdni cesti. Po njej je pot v Titovo vas odšla levo, z desne pa je pritekla Večna pot z Rodin in iz Doslovč. Razpelo nad sedlom me je »pritegnilo« predvsem z napisom Ko vidiš me? Postoj – premisli! Jaz sem vedno steboj!



Onkraj ceste sva se povzpela v gozd. Srečala sva domačina, ki je Malemu vrhu rekel Selški vrh (tega imena nisem zasledila nikjer drugje). Kmalu za desko ‒ klopco ‒  so pobočje prekrivale skalne plošče in sledilo je še nekaj plezanja. To območje je na zemljevidih označeno kot Golovec, čeprav domačini, s katerimi sva govorila, tega imena ne poznajo. Potem je strmina popustila in čez dobre pol ure sva se pri naslednji klopci vpisala v knjigo. Ta kraj se imenuje Jecola (tudi Jecova ali Vrh Jecove, 1080 m), označen pa je le na novih zemljevidih Stola in Karavank. Nad klopco je napis Bojanov in Borutov Počitek. Mora biti pa res za hudo utrujene, ko so uporabili kar veliko začetnico.



Do cilja je bilo le še četrt ure. Ko sva se mu bližala, je bilo slišati številne glasove in res se je planincev, tudi otrok, kar trlo, večina pa je prišla gor iz Begunj. Na smreki nad razgledno klopco na robu gozda so viseli novoletni okraski. V tla je zabetonirana pločevinasta skrinjica in v beton ob njej je vrezan datum 14. 6. 12, na smreko pa je pritrjena še ena, lesena. Nisem imela občutka, da sem na kakem vrhu, a napis je trdil drugače: Vrh Peči (Smokuški vrh 1122 m).

Vračala sva se po že znani grebenski poti in pri klopci z napisom Gosjak 850 m sva napravila postanek, ker je Jani vendarle hotel splezati na vršič nad njo, najbrž najvišjo točko Peči nad Skavalíco. Pri Malem vrhu sva srečala pastirja z Zabreške planine pod Stolom s psičko Belo. Povedal je, da Malemu vrhu rečejo tudi Brin vrh in da je Selški vrh tam nekje, kjer sva zjutraj dosegla greben. Priporočil nama je knjigo Tineta Jarca Starodavne poti pod Karavankami. O tamkajšnjih imenih bi gotovo marsikaj izvedela tudi v Ovčarju Marku domačina Janeza Jalna.

Na sedelcu slabe četrt ure pod Malim vrhom sva zapustila že znano pot in se spustila desno proti Zavrhu. Je morda to Selški vrh? V 10 minutah sva sestopila na travnik, ki je bil daleč naokoli edina s snegom pobeljena površina. Z njega je bil lep pogled na skale Malega vrha. Na veliki smreki sva opazila tablico Privatno! Zadrževaje na travniku prepovedano. Ker sva to žal izvedela nekoliko (pre)pozno, sva ga kljub temu prehodila del ‒ levo do ograje, nato pa skozi pas gozda na sprehajalno pot okrog Završniškega jezera. Mimo prve postaje trimske steze, čez dva mostička in po kratkem makadamu sva prispela na asfaltno cesto. Če bi opisano pot hotela prehoditi v nasprotni smeri, bi lahko parkirala na tej strani jezera, in sicer bi k njemu zavila desno z asfaltne ceste pri smerokazu za trimsko stezo. S travnika sva prej kot četrt ure prišla do avta. Za vrnitev sva potrebovala komaj kaj manj kot za pot tja: dve uri in pol.
 









Kar sva opravila, ni bilo popolnoma pravoverno grebensko prečenje Brezniških peči, saj se je najina pot ponekod »potuhnila« pod greben, poleg tega pa ga nisva začela čisto na začetku, pri Vodostanu ali Vaseršlusu, vodnem zbiralniku za hidroelektrarno (to pomanjkljivost nameravava prej ali slej popraviti), a je bilo kljub temu prijetno in zanimivo doživetje.

Ni komentarjev: