Zunaj mrzlo, pri srcu toplo

Za prvo letošnjo soboto je bil napovedan tak silen mraz, da si nisva upala kam visoko, zato je končno prišel na vrsto Vodnikov razglednik. Ker pa je tak kucelj tudi za »izredne« razmere premalo, sva sklenila obiskati še Uskovnico, saj je Srednja vas, od koder se še nisva povzpela na to planino, ki je posebno pozimi zelo lepa, precej blizu.

Vodnikov razglednik

Ta razgledna točka se imenuje po Valentinu Vodniku, ki je bil v letih 1793‒1796 prvi župnik leta 1792 ustanovljene koprivniške župnije. Torej je bilo treba najprej na Koprivnik. Odpeljala sva se proti Bohinju, pri Bitnjah zavila proti Jereki in pred tamkajšnjo cerkvijo nadaljevala v smeri Pokljuke. Po hudo zaviti slabi asfaltni cesti sva prispela v vasico pod Gospodnico ali Gospodovcem, kakor so domačini po svojem gospodu poimenovali vzpetino (Vodnikov razglednik je menda novejši »izum«). Parkirala sva pri partizanskem spomeniku tik pred cerkvijo sv. Križa. Pred župniščem je kažipot levo Vodnikov razgled. Na stavbi je pesnikov doprsni kip, na spominski tabli ob stoletnici njegovega prihoda pa je nekoliko samosvoja navedba verzov iz pesmi Moj spominik (ki je posodobljen včasih v Moj spomenik, včasih v Moj spominek): »Rodila /Vodnik je napisal Redila/ Te Sava, – Ljubljansko poljé;  Navdale Triglava – Te snežne kopé.«

Izpred župnišča sva se odpravila po ožji asfaltni cesti proti hišam in onkraj mostička pred razpelom levo po srednji cesti. Povzpela sva se med gasilskim domom in nekdanjo šolo ter mimo korita z vodo in mize s klopcama. Pri toplarju sva zavila desno mimo hiše z napisom U Cerkónce (v teh krajih skrbijo za ohranitev starih hišnih imen). Tam se je asfalt končal in po gozdni cesti sva mimo še ene (počitniške) hiše stopila v gozd. Gozdna steza se je pri preži spustila na asfaltno cesto in kažipot naju je usmeril desno po njej. Tam se nama je pridružil hudo kosmat maček, prav primerno »oblečen« za tisti hudi mraz. S ceste sva že videla hrib s križem na vrhu. Asfalt sva zapustila pri prvi hiši desno. Nadaljevala sva za gospodarskim poslopjem z markacijo in mimo še ene počitniške hišice (Pr Vrtačarjo). V 20 minutah sva dosegla vrh. Le zadnji del poti pod njim je bil bolj strm in zavarovan z ograjo.

Na tem razglednem robu Pokljuške planote stoji križ. Na skali ob njegovem vznožju piše Vodnikov razglednik 1017 m (na zemljevidih Julijskih Alp in Gorenjske le 1001 m in 1003 m). Bilo je preveč mraz, da bi bila posedala na klopcah; pomudila sva se le toliko, da sva se vpisala v vpisno knjigo in se razgledala. Ponujal se nama je lep pogled na Šavnico, Rudnico in Studor, med slednjima pa nama je oko seglo do Bohinjskega jezera. V ozadju so se dvigale Spodnje Bohinjske gore. Od tu se je menda Vodnik z dogovorjenimi znaki z veliko belo plahto »brezžično« sporazumeval z Žigo Zoisom v Bohinjski Bistrici.

Po stezici na nasprotni strani vrha sva se spustila v gozd. Še vedno naju je spremljal maček. Pristali smo na travniku in pri preži prečkali asfaltno cesto. Preden sva se po že znani poti vrnila na izhodišče, je najin kosmati spremljevalec brez pozdrava odšel po svoje.

Uskovnica

S Koprivnika sva se skozi Bohinjsko Češnjico prestavila v Srednjo vas. Parkirala sva v bližini mostu čez Ribnico z lepim pogledom na Studor in odkorakala čez most, kakor nama je pokazal zemljevid (markacij tam še ni bilo). Asfaltna cesta se je rahlo vzpenjala skozi naselje ter naju pripeljala do šole in cerkve sv. Martina. Pri šoli sva zavila levo in nadaljevala mimo vodnega zbiralnika, na katerem naju je poleg markacije pričakal napis Uskovnica. Skozi gozd sva se povzpela do razgledišča Na Kresu ob makadamski cesti. Z njega sva si ogledala Srednjo vas, Zgornjo Bohinjsko dolino in Spodnje Bohinjske gore.

Takoj za ovinkom sva cesto zapustila pri kažipotu desno. Zmerno sva se vzpenjala po skalnatem jarku, zasutem s suhim listjem. Na desni se je skoraj navpično pobočje spuščalo v globoko sotesko Ribnice. Markacije so bile redke. Potem ko se je steza izmotala iz jarka, se je pri kažipotu nazaj Srednja vas dotaknila ceste in se nadaljevala kot kolovoz. Na prvem razcepu sva ostala na njem (desno se je odcepil slabši), na naslednjem pa sva ga zapustila in nadaljevala desno po še vedno udobni, a ne vozni stezi. Naslednji razcep ni bil označen; izbrala sva desni krak (pod električnimi žicami) in izbiro sta nama kmalu potrdili markacija in puščica.

Vzpenjala sva se po strmem pobočju, prečkala ožjo stransko grapo in dosegla sveže razrit traktorski kolovoz, ponekod bolj podoben vlaki, nad katerim so se dvigale skale. Markacije so izginile, levo navzgor po kolovozu pa je kazala oranžna puščica. Po zemljevidu naj bi bila zavila desno, ob grapi, a v tisto smer ni bilo nobenih oznak (kar daleč sva šla pogledat). Tako sva sledila puščici levo. Kolovoz je bil tu in tam poledenel. Na vrhu strmine se je končal in dalje je tekla široka steza, ki naju je odložila na gozdno cesto. To sva takoj zapustila, saj naju je kažipot usmeril desno. Nasproti temu odcepu se je spustila s ceste markirana steza, najbrž v Voje.

 









Odcepu je sledil razcep, kjer sva se zavila levo navzgor; čez čas nama je odločitev potrdila slaba markacija. Kmalu za razpelom in klopco sva se spet znašla na gozdni cesti in se rahlo povzpela desno po njej do Loma. Odprl se nama je pogled na Stoge, Vernar, Tosc. Koča ni bila več daleč. Do nje sva hodila vsega uro in tričetrt.

Na Koči na Uskovnici, ki se je do leta 1994 imenovala Planinska koča Jeseniško-bohinjskega odreda, je tabla z nadmorsko višino 1138 m, v vodnikih, na zemljevidih in na spletu pa prevladuje podatek 1154 m. V okolici je veliko počitniških hišic ‒ preurejenih pastirskih stanov. Številni kažipoti ponujajo pestro izbiro ciljev, na katere se lahko podamo od koče. Midva sva se po kosilu odpravila v triglavsko smer.

Pri grozdu kažipotov sva zavila levo v smer Tosca in Triglava čez Čiprje (tudi desno je pot na ti gori, a čez Konjščico). Ker je bilo že pozno, dan pa kratek in silno mrzel, sva misel na Konjščico opustila in se odločila iti le še do lovske koče. Po kakih 40 minutah sva desno zgoraj zagledala kočo in zavila k njej. Lesena hiška je bila okrašena s slikovitimi vejami in koreninami. Pred njo so napravili prav tako leseno »teraso«. Skladovnica drv in ptičja hiška sta pričali o zimski skrbi za prebivalce in njihove pernate prijatelje.

Od koče sva jo mahnila navzdol ne po poti prihoda, ampak po precej strmi in komaj sledljivi stezici skozi gozd in čez travnik. Šla sva mimo treh lesenjač. Pred tretjo, ki se je izkazala za čebelnjak Kavka, so stale miza in klopi, presenetila pa naju je celo z vpisno knjigo; Kušarjevi vabijo mimoidoče, naj vanjo napišejo kako lepo misel.

Pot je postala razločna in naju je pripeljala do naselja počitniških hiš. Na eni je pisalo Mica in morda je bila to gospa, ki sva jo srečala v bližini. Od nje sva izvedela, da sploh nisva bila pri lovski koči; tisto je bila Nevenkina počitniška hišica na Pšincu. Lovska koča je nekoliko više, še nad njo pa ima počitniško hišo znan zdravnik. In izvedela sva še marsikaj, kar ne spada v planinski dnevnik.

Čez zgornji del planine sva tako prispela s poti čez Čiprje na pot čez Konjščico, po kateri sva se spustila mimo kapelice Marije Kraljice miru in bila v pol ure spet pri Koči na Uskovnici. Sonce se je skrilo in če je sploh mogoče, je postalo še bolj mraz. Komaj sva se začela vračati po poti vzpona, že sva odkrila kažipot Srednja vas, ki je kazal levo navzdol. Tam (ne čez Lom) bi bila morala priti gor, če naju oranžna puščica ne bi bila »zapeljala« po traktorskem kolovozu v napačno smer.
 

Po strmi markirani potki, na debelo pokriti z listjem, sva prišla na razcep, kjer je bil na drevesu napis Srednja vas, in temu sva sledila navzdol. Čez čas sta nama US. (Uskovnica?) in puščica nazaj enake barve kot tista, ki naju je zjutraj usmerila na traktorski kolovoz, vzbudila pričakovanje, da se bova spet znašla na njem. Na razcepu vlak sva se spustila po desni in še vedno so naju vodile markacije, čeprav redke. Končno sva se res znašla na traktorskem kolovozu. Do šole in cerkve sva se vrnila po že znani poti, od sv. Martina k avtu pa po drugi strani. Tudi tam je bilo treba prečkati Ribnico in na mostu sva videla kažipot k njenim slapovom. Tja pa kdaj drugič, sva sklenila. Od Koče na Uskovnici do avta sva hodila slabo poldrugo uro.

 

Ko sem poslušala posnetke na diktafonu, ki mi pomaga, da ne pozabim dogodkov in podatkov, sem prav slišala, kako me je zeblo, saj sem zaradi otrplosti obraza tu in tam kako besedo le s težavo izgovorila. Oskrbnik v koči nama je povedal, da so tisto jutro namerili ‒13 °C. A vreme naju nikoli ne odvrne od hribolazenja in pohodništva, naju preveč veselita.