Svetovni
dan snega, 14. januar, se je zbudil bel, kakor se spodobi, ker je v petek, 13.,
ves dan snežilo kot za stavo. Tako sva se v soboto odpravila na »obvezni«
zimski Blegoš, saj sva si obetala, da bo po nekaj letih spet tak, kakršnega
imava najraje. Ko sva se vozila v Selško dolino, je bila večina prometnih
znakov zasnežena in zato »nečitljiva«. Iz Zalega Loga sva šla na Blegoš že pred dobrimi sedmimi leti, a takrat nama
gore ni bilo dano videti. Ker to
pot zavoljo snega in vode onkraj mostu čez Davčo pred Zalim Logom nisva mogla parkirati, sva se
ustavila nekoliko naprej ob glavni cesti, kjer je odmikališče brez kake oznake, komu
je namenjeno, in se peš vrnila k mostu.
Do
Potoka ni bilo nič drugače kot prvikrat, le še bolj mraz je bilo in zaradi snega in poledice sva bila precej počasna (50
minut).
Po cesti skozi vas sva se »drsala« skoraj pol ure, senčna Matevžkova grapa pa
naju je do konca zmrazila. Gazi ni bilo, le odtisi pasjih tac in smučina, ki
nama je bila v pomoč. Ob pogledu nazaj se mi je storilo milo, ko sem videla,
kako sonce prijazno obseva prikupni grič nad vasjo. Ko sva pri kažipotu Blegoš zavila levo na gozdno cesto in
čeznjo, je smučina žal zavila desno, zato sva si onkraj ceste nadela
gamaše, saj sva morala po kakih 15 cm snega poslej gaziti sama.
Komaj še vidne stare markacije je ponekod
spremljal znak TV, bilo pa je tudi nekaj
novih. Nekje je bila ob poti vrsta nizko odžaganih debel videti kot obcestni
kamni. Pri markaciji v obliki srca sva
sledila puščici levo in zapustila (traktorski) kolovoz. Nad razcepom s srčkom sva
prestopila prečni kolovoz in zatem prečkala še gozdno cesto. Na drugi strani je
bilo zaradi obilice snega kar težko splezati z nje. Še dvakrat sva šla čeznjo,
sledeč gazem nekoga, ki naju je prehitel, kajti markacije sva izgubila. Snega je bilo že vsaj 30 cm. Z
nekaj težavami sva dosegla markirano pot s Črnega kala in se povzpela po njej. Takoj
ko se je pokazala osončena pleša Blegoša, me je preplavilo navdušenje: danes bo
zares lep! In je bil, da že dolgo ne tako.
Od
konca Potoka do Koče na Blegošu sva hodila več kot poldrugo uro. Vesela sva bila, ko naju je končno
obsijalo sonce, saj naju je na severnem pobočju in v gozdu ves čas precej
zeblo. Morda sva tudi zato na tej poti naletela na enega samega planinca. Povzpela
sva se še na vrh. Med vzponom od koče sva srečala veliko ljudi, ki so se že vračali. Vpisna
knjižica je bila polna, zmečkana in raztrgana. Zgoraj je možakar, ki je
navdušeno fotografiral, pripomnil, da je kar škoda iti dol, ko je tako lepo.
Meni pa se ni zdelo ‒ res so bili z vrha
imenitni razgledi, čeprav so na najvišjih vrhovih viseli oblaki, a tudi pogled
na zasneženi Blegoš od spodaj je bil čudovit.
Vrnila sva se v kočo. Goveja juha,
jabolčni zavitek in flancat so bili okusni in lepo sva se ogrela, preden sva se
znova podala na mrzlo pot. V vpisni knjižici v koči kljub številnim gostom ni
bilo nobenega vpisa iz Zalega Loga, le skupina treh iz Potoka, torej »najina«
pot ni posebno prometna, gotovo pa ne pozimi. Vendar nama ni bilo niti najmanj
žal, da sva jo izbrala.
Čisto na koncu sva vsemu že videnemu dodala še novo odkritje (a najbrž
ne tudi novo dejstvo). Slabe četrt ure pod Potokom sva zagledala označen odcep
levo, ki ga gor grede nisva opazila. Puščici in markaciji sva sledila pod kolovoz na strmo,
ozko in zaraščeno stezico, ki je pogledala iz gozda tik nad partizanskim
spomenikom pri tokrat neuporabnem parkirišču v bližini mostu čez Davčo. Doslej sva mislila, da ni označena. Sicer je
slaba, a krajša kot kolovoz, po katerem sva se povzpela gor grede 
Ni komentarjev:
Objavite komentar