Potikanje nad Kamniško Belo

Prve tri tedne marca sva preživela (in prehodila) v Patagoniji, kjer je bilo zares lepo in zanimivo, kljub temu pa sva že komaj čakala, da se spet podava v naše hribe. Zadnjo marčno soboto sva nameravala čez Presedljaj na Vežico. Odpeljala sva se proti Kamniški Bistrici, na parkirišče Predbela ali Pred Belo, ki je tudi izhodišče za Konja in Korošico. Od tam sva že šla na Ladjo, v votlino pod Rzenikom, k slapu Orglice. Do Presedljaja naj bi bilo poltretjo uro hoda, pot pa je označena kot zahtevna.

Že na začetku me je presenetilo, koliko drevja je bilo posekanega. Zaradi lubadarja? Z gozdne ceste sva zavila desno in na razcepu spet po desnem kraku. Po vrnitvi iz patagonske jeseni me je navdušilo pravo bogastvo spomladanskega cvetja: podlesne vetrnice, trobentice, jetrniki, deveterolistne konopnice, beli repuhi, telohi, tevje, resje, navadni volčin. Desno pod koreninasto stezo sta tekla Kamniška Bela in kolovoz. Nanj sva sestopila pri skali z napisom P. bolnica Bela in rdečo peterokrako. Pred Brtucovo gričo (Brtuc je bil rokovnjač iz tolpe znanega poglavarja Nandeta ali Groga) nama je suha struga Bele prekrižala pot. Mimo odcepov k partizanski bolnici in slapu Orglice/Orličje (na vsakem kažipotu piše drugače) sva se vzpenjala kar naprej v smeri Presedljaja, Konja in Korošice. Od nekod se je oglašal prizadevni detel: drrr! Tudi ta me je spomnil na Patagonijo; tamkajšnji detli trkajo dosti počasneje: tok, tok, tok.

Markacije so bile redke in slabe. Med vzponom se je tu in tam precej kamnita steza nekajkrat križala z lovsko stezico. Ko sva se dvigala v ključih, sva se na levi vsakič približala skalnati grapi in jo nazadnje prečkala. Za manjšim robom se je levo odcepila neoznačena pot na Korošico čez Najnar (ali Nojnar) štant; odcep je bil »zaprt« s trhlima bruncema. Na skali tik pred njim je obledela puščica kazala nazaj na najino pot. Midva sva vztrajala naravnost navzgor. Steza je postala popolnoma zasuta z listjem, da sva dobesedno gazila po njem. Z roba nekakšnega razgledišča desno »za vogalom« sva ugledala precej divjo grapo – tisto, ki sva jo prečkala, kaki širnejših razgledov pa zaradi megle nisva bila deležna. Gozd se je razredčil. Pot se nama ni zdela posebno prometna; najbrž je za na Korošico predolga, za na Konja prezahtevna, drugi cilji so pa »premalo pomembni«, sva ugibala. Toda po pisanju Bojana Pollaka v planinsko-izletniškem vodniku Kamniška Bistrica sodeč hodcev ni tako malo, saj pravi, da je razbrazdano pobočje posledica številnih strmih bližnjic, ki jih je deževje spremenilo v korita. Čez ta so narejeni mostički in stopnice; nekateri so že podrti.

 

Po dobri poldrugi uri sva dosegla Počivalo – rob z mizo in klopjo. Razgledi na Rzenik, Kopo, Mešenik, Mokrico, Kamniškega Dedca in spodnji del Zeleniških špic naj bi bili veličastni, a vreme nama jih žal ni privoščilo. Kmalu za Počivalom sva prečila grapico, nato še eno podrto, kjer nam je bila v pomoč vrv, in še eno skalnato s klini, jeklenica pa je bila speljana previsoko, da bi se je bila lahko držala (morda je pot kdaj tekla više). Čez čas se je na levi pojavila nova velika grapa in odtlej sva napredovala po grebenu med obema.

Pot nama je pretekla čredica gamsov, ki so izginili v skalovju, preden sem jih utegnila pošteno fotografirati. Komaj sem se nehala navduševati nad njimi, sem že vzklikala: »Ooo, kronice, glej, koliko kronic je tukaj!« V hribih (mi) res ne manjka razlogov za navdušenje. Nedaleč za zvončki pa sva naletela na prvi sneg. Za kratek čas se je najina pot iztekla v grapo na levi, a sva jo kmalu zapustila. Tam so bili telohi še v popkih. Takoj nad grapo sva pogledala iz megle in pokazale so se okoliške gore, tudi stene Rzenika in Konja. Po strmem vzponu sva dosegla travnik, nad katerim se je začelo ruševje. Tam nekje naj bi bila lovska koča (Jani jo je videl od votline pod Rzenikom; na zemljevidih piše Brežič). Sledila sta kratka uravnava in spust k potočku globoko na desni. Pri vodi naju je prehitel mladenič.

Dobro uro nad Počivalom sva dosegla Presedljaj (1613 m). To je sedlo med dolinama Kamniške in Lučke Bele s pogledom na slednjo in Dleskovško planoto. Na njem so trije kažipoti: nazaj Kamniška Bistrica 2h 15min, desno Konj 45min in Planina Dol 1h 40min (zelo zahtevni poti), levo pa Korošica 2h. Planinec, ki naju je prehitel, je zavil desno proti Konju, midva pa levo med suho poleglo travo, resje in ruševje. Kmalu sva si morala natakniti gamaše. Čez dobrih 20 minut se je pred naju povprek postavila grapa Čohavnica, po kateri je tekla voda, skale v njej pa so bile odete v požled. Ko sva zavila ostro levo ob njej, je bila tudi pot popolnoma ledena. Ni nama preostalo drugega kot obrniti, saj sva bila brez derez.

Kadar se nama načrti takole ponesrečijo, si praviloma privoščiva kako »tolažbo« in tako sva se odločila poiskati lovsko kočo. Vrnila sva se na tisti travnik nad potočkom in zazdelo se nama je, da čezenj teče steza. Šla sva pogledat, kaj se zgodi z njo, ko vstopi v gozd. Čisto razločno se je nadaljevala! Nekdo celo skrbi zanjo. Ob poti sva naletela na obledelo markacijo in preprosto razgledno klopco. Iz puste rumenorjave suhe trave so kukali zlati sončki ‒ lapuhovi cvetovi, telohi in jetrniki. Zelo hitro sva našla, kar sva iskala: čedno lovsko kočo, njen garkl'čk (le zakaj se opuščaj tako pogosto znajde na napačnem mestu?) in zanimivo stranišče. Napis na koči pravi, da stoji na 1500 m in se imenuje Bržič (na spletu se pojavljata tudi podatka Na Brežičih, 1490 m). S klopc pred njo je lep razgled na Lučko Kopo, Konja in Rzenik.

 

Ko sva odhajala, sva najprej zgrešila stezo, po kateri sva prišla tja (na sliki Jani kaže levo navzgor), in se odpravila po drugi (desno navzdol). Ko sva to odkrila, sva kljub temu ostala na njej, da bi preverila, kje se od poti na Korošico odcepi spodnja steza k lovski koči. Ostanki lesenih stopnic in zbledele rdeče packe na skalah so pričali, da je bila tudi ta nekoč nadelana in označena. Že v kakih petih minutah sva prišla na markirano pot na njenem blagem desnem ovinku, kjer sta dve markaciji ena za drugo.

Po že znani poti mimo Počivala, razgledišča (z njega sva šele zdaj, ko se je vreme popravilo, lahko razločila votlino pod veličastno Rzenikovo steno) in odcepa k Najnar štantu ter čez skalnato grapo sva se spustila do tretjega križišča z lovsko stezo (od spodaj navzgor). Po njej sva zavila desno proti slapu Orglice s še enim »tolažilnim« namenom: poiskati bližnji Velb ob poti čez Šraj pesek na Korošico. Ko sva se spuščala skozi opustošeni gozd, sva pod seboj slišala glasno govorjenje in vrišč otrok. Četrt ure pod križiščem sva pristala na produ pri slapu, ki je imel ta dan precej obiskovalcev. Visok je od »kar 31 m« do »približno 40 m«, odvisno od vira. Splezala sva k njemu, nato pa sva se vrnila na prodišče, se povzpela ob njem in levo čezenj.


Prečkala sva še dve suhi strugi in se zatem obrnila ostro levo nazaj po silno strmem skalnatem pobočju. Gosti ključi so vijugali med vijolicami. Ko se je strmina nekoliko unesla, sva nadaljevala skoraj naravnost navzgor. Nekatera podrta debla so bila zažagana, kar je delovalo spodbudno: nekam bova torej vendar prišla. Po slabih 20 minutah sva se na neoznačenem razcepu odločila za levi krak. Spustila sva se k suhi strugi, po kateri so bile razmetane velike skale (ta zgornji del doline Lučke Bele se imenuje Kamendol). Stezice je zmanjkalo, a se je na drugi strani struge nadaljevala.

Čez kake četrt ure sva končno zagledala Velb (približno 1100 m). To je stena sredi bukovega gozda, v kateri so obokana »vrata«, široka več kot 10 m, visoka nekaj manj. Nad obokom je kakih 15 m debelo skalovje. Naletela sva na pet mladeničev, ki so se čez Skok vrnili s Korošice; hoteli so na Ojstrico, vendar so se obrnili, ker se je izkazalo, da so prepozni. Pravkar so fotografirali naravni obok, za Velb (popačenko iz nem. das Gewölbe = obok) pa še niso slišali. Povzpeti se pod njim na drugo stran ni bilo čisto lahko, ker nama je na strmem pobočju precej drselo. Za vhodom je kotanja, v kateri se zbira kamenje, ki pada z okoliških lovtov (učbenik Alpinistična šola iz leta 1979 v poglavju Gorsko izrazoslovje nas pouči, da je lovt zelo strmo, razdrapano in razčlenjeno pobočje, deloma poraslo, deloma skalnato). Nad obok nisva poskušala zlesti; nekateri menijo, da to brez vodnika niti ni pametno.

Vrnila sva se k slapu, od tam pa na jutranji kolovoz in k avtu. »Tolažba« je bila nadvse učinkovita – tako zelo, da sploh ni bila samo to. Glede Vežice sva brez skrbi, da naju bo počakala.