Iz Vač na (Zasavsko) Sveto goro

Na dan šaljivcev sva odpeljala vnukinji na čisto (za)resen pohod na (Zasavsko) Sveto goro. Začeli smo na Vačah kakor midva na 4. etapi Badjurove krožne poti. Parkirali smo na vaškem trgu in se odpravili proti Kleniku, tako kot sama pred tremi leti.

Ustavljali smo se pri skulpturah Aleje ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh, na Slemšek k Sv. Križu pa tokrat nismo šli. Pri hiši, kjer je živel najditelj vaške situle Janez Grilc, sva dekletoma povedala nekaj o tej najdbi, a ju je bolj zanimala bližnja ograda s ponijem. Ko pa smo po dobrih 20 minutah prišli do povečanega posnetka znamenite vedrice, sta si podobe na njej kar natančno ogledali. Tudi pri nekaterih drugih postajah Arheološke poti Vače smo se ustavili, saj je bilo treba tu in tam kaj razložiti, na primer kakšne zaponke so izkopali arheologi, kaj je grobišče in kako se razlikuje od pokopališča. Spodaj v vasi so cvetela sadna drevesa, više v gozdu pa cele zaplate resja in obilo jetrnikov. Gozdna senca nam je kmalu prišla zelo prav, saj je postalo vroče.

Hoja po cesti ni bila posebno zanimiva, zato smo klepetali o vsem mogočem. Že nekaj časa sta obsedeni s sladkarijami. Ko smo se pogovarjali o škodljivosti pretiranega sladkanja, je prišlo na dan (še eno) najino čudaštvo: da pojeva samo po en košček čokolade na dan in da se na bonbone, če se po kakem naključju znajdejo pri naju, pogosto spomniva šele čez več tednov ali pa nanje sploh pozabiva. Imeli smo tudi dokaj tehtno razpravo, ali se čokolada liže ali grize. Da bi opustili to kočljivo temo, sva jima začela pripovedovati o Patagoniji in Ajda se je tako zavzeto zanimala za pasavce, da je za nekaj časa pozabila celo na sladkarije.

Po tričetrt ure smo prikorakali do prvih hiš Cveteža oziroma zaselka Vovše. V spominu sem imela nenavadno znamenje s slikami medveda in fazana; šele dekleti, ki sta bolj stikljivi, sta odkrili, da gre za nabiralnik. Pomudili smo se tudi pri spomeniku narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu tik nad cesto in Ajdo je pripoved o partizanu, ki si je vzel življenje, da ne bi prišel v roke sovražniku, kar prizadela.

Ko smo se bližali naslednjim hišam, sva vnukinjama povedala, da sva tam prejšnjikrat videla žabe, ki so se sončile. Vesno je zanimalo, ali so imele tudi sončna očala. Čez 15 minut smo občepeli ob vodnjaku, a žab še ni bilo, šele paglavci, ki so se nam vztrajno skrivali, po gladini pa so se sprehajali vodni drsalci. Komaj sva ju spravila proč in če se pod tistimi podirajočimi se hišami ne bi bile pasle koze, ki so pritegnile njuno pozornost, se sploh ne bi bili premaknili naprej. Za hišami smo kmalu spet stopili v gozd in cesta se je počasi začela bolj vzpenjati. Nismo prišli daleč, ko sta nas zamotili veverici, a ne za dolgo, ker nista bili nič kaj družabni.

 

Pri »najlepšem svinjaku na svetu« čez četrt ure smo si privezali dušo, nato pa končno zapustili cesto in zavili na stezico, na katero nas je usmeril kažipot. Na razcepu sta dekleti izbrali spodnjo stezo (midva sva šla prejšnjikrat po zgornji). Gozdna senca se nam je spet prilegla, oko pa so (vsaj meni) razveseljevale številne blede kukavice. Krajši čas smo stopali po erodiranem, peščenem pobočju, potem pa smo se vrnili v gozd. Po 20 minutah sta se pri razpelu zgornja in spodnja steza združili v kolovoz.

Pot ni bila ravno zgledno markirana, sicer sva jo pa že poznala. Na naslednjih dveh razcepih je bilo treba desno navzgor. Pred zadnjim, precej strmim vzponom po skalnatem svetu si je bilo treba popraviti vezalke; Vesna se je bolj pošalila kot pritožila, da ima namesto vezalk odvezalke. V četrt ure smo prisopihali do razpela, od katerega se je že videlo pokopališče (ne grobišče!) na vrhu Svete gore (852 m).

 

Od cerkve Marijinega rojstva smo se najprej spustili k planinskemu domu. Kosilo si ni prislužilo posebnih pohval, zato pa so bili deležni toliko večjega navdušenja (in porabe časa) plezalna stena in igrala.

Nato smo se vrnili k cerkvi. Ko smo se vzpenjali proti njej, je mlajša vnukinja občudujoče vzkliknila: »Grad!« Sprehodili smo se med cerkvenimi objekti in živopisnimi poslikavami ter po lepo urejenem pokopališču, kamor vodijo vrata, na katerih piše: Zapiraj vrata za seboj, da ne bodo šle koze za teboj! Dedi je seveda popolnoma napačno razložil, komu je namenjen napis. Nekaj zanimanja je zbudil samostoječi zvonik.

Vrnitev smo si popestrili tako, da smo na razcepu čez četrt ure zavili desno na grebensko pot, ne na tisto, po kateri smo prišli gor. Po 20 minutah sta se znova združili in kmalu zatem smo spet hodili po cesti. Na njivah pod njo smo videli delati tudi otroke, v gozdu pa je starejša deklica belila podrta debla. Vesna se je tudi tokrat izkazala z ekološko žilico in je navdušeno pobirala smeti, malo manj pa se je izkazala, ko je stopila v lužo z žabjim mrestom. Ko smo zapuščali gozd, je že nekoliko utrujena Ajda zategnila s trpečim glasom: »Adiiijo seeenca!« Kozic ni bilo več, betonski polž in plastični dinozaver pa sta še vedno čuvala podrtijo. Na Kleniku smo se poslovili od ponija in po uri in tričetrt ceste je nadvse prijalo sezuti gojzarje.

Prvoaprilski pohod je bil vse prej kot potegavščina; čisto resno smo se nahodili in smo bili tako zaposleni, da se sploh nismo spomnili naplahtati drug drugega.