»Eksota« na Konju

Ne, beseda ne bo o kaki redki rastlini ali živali, odkriti v Kamniško-Savinjskih Alpah, ampak o uresničitvi Janijeve želje, da bi se povzpela na Konja (1803 m) čez Presedljaj. Dokler se nisva naučila uporabljati plezalne opreme, si namreč tega nisva upala storiti. Želja se mu je uresničila na sončno soboto 24. junija. Za izhodišče sva spet izbrala Predbelo; že pred sedmo je bilo na parkirišču pol ducata avtov.

Do Presedljaja sva hodila po isti poti kot pred kratkim. Edine novosti so bili od vode popolnoma razdejana pot pred Brtucovo gričo, boljši, čeprav še vedno ne navdušujoči razgledi s Počivala in Dergančev križ, ki sva ga prejšnjikrat prezrla. To slabo opazno leseno znamenje brez napisa označuje kraj, kjer so maja 1951 našli oskrbnika Doma na Korošici Ernesta Derganca, ki ga je že decembra prejšnje leto odnesel plaz; baje je bil prva žrtev med oskrbniki slovenskih planinskih koč. In seveda so cvetele druge rože kot konec marca: bavarski zali kobulčki, lepki osati, velecvetni naprsteci, dlakavi sleči, kukavice, ciklame, grintovci, repuši, nokote. Na Presedljaj (1613 m), pod katerim so me razveselile kranjske in turške lilije, sva prišla v »predpisanih« dveh urah in pol, na Konja pa naj bi bilo še 45 minut.

Že kmalu po tistem, ko sva zapustila Presedljaj, sva zložila palice, ker so naju začele ovirati, saj si je bilo ponekod laže pomagati z rokami. Pot je bila slabo označena, a sem kljub nenehnemu oziranju za markacijami opazila cvetoče brusnice, vretenčaste ušivce in planinski srobot. Vzpenjala sva se med Lučko Kopo in Kranjskim Dedcem, po senčni strani, kar je bilo dobro za vzpon in slabo za fotografiranje. Pri začetnem plezanju nama je pomagalo nekaj klinov. Nato sva prečila ruševnato pobočje in ker so bile palice zložene, sva pač »trenirala« ravnotežje brez njih, kakor je priporočal Marko Jurič, po čigar mnenju smo pogosto preveč odvisni od palic. Nekateri klini so se majali. Po dobrih 20 minutah sva se lahko oprijela kratke jeklenice. 

Nedaleč nad kratko jeklenico sva dosegla greben Konja. Nekaj časa je bil še »sprehajalen«, po kakih 10 minutah pa se je postavil bolj pokonci in začele so se jeklenice. Nadela sva si plezalno opremo. Zdaj je bilo konec opazovanja rožic. Med plezanjem ne fotografiram, saj se ne zanesem, da ne bom napravila kake neumnosti, pa tudi precej zaposlena sem: prepenjanje vponk mi gre zelo počasi od rok. Plezanje ni bilo težko. Andrej Mašera je v knjigi Zavarovane plezalne poti (Sidarta, 2015, opis 10, str. 51) to verjetno najstarejšo slovensko ferato (iz zadnjega desetletja 19. stoletja) po svoji lestvici PP od 1 do »6 in več« ocenil z 2/3. A domnevna lahkost poti je lahko tudi potuha, da postanem premalo previdna, zato sem se obnašala zelo »šolsko«. Jani je večkrat pripomnil, da bi ta vzpon lahko opravila brez plezalne opreme, nazadnje pa je dejal: »Boš videla, da bova danes tukaj edina eksota s plezalno opremo.«

Po slabe pol ure sva priplezala do marmorne plošče z napisom: Štupar Janez / *16. IX. 1929 / †6. VIII. 1948. Komaj polnoletni elektrikar iz Šmarce si je med sestopanjem po kopnem grebenu hotel odpočiti sedé na cepinu, pa ga je teža nahrbtnika potegnila v globino proti Kamniški Beli. V takih primerih pomislim, da se zgodi tudi sposobnejšim od mene, in še bolj pazim.

Vrh ni bil več daleč. Ko sva se po leseni lestvi povzpela nanj (s Presedljaja sva potrebovala debelo uro), je bilo okrog žiga in vpisne skrinjice zbranih že nekaj planincev. Pokazalo se je, da je bila Janijevo domneva o najini »eksotičnosti« utemeljena. Nič ne de, da sva le živa in zdrava dosegla cilj. No, čisto zdrava ne: prejšnjo noč sem slabo spala in zjutraj sem bila omotična. Pravijo, da je (skoraj) vse v glavi ‒ sem se bala plezarije? Omotica je minila, namesto tega pa me je takoj za izhodiščem nekaj hudo uščipnilo v križu. Bolečine, na katere sem med plezanjem nekako pozabila, so se zdaj močneje oglasile, da nisem imela tolikšnega veselja z razgledi kot navadno, čeprav je bil pogled na Rzenikovo steno res lep.

Vrh sva zapustila po drugi strani, proti Veliki planini. Skalnata potka med ruševjem in cvetjem – repuši, zlaticami, potočnimi sretenami, jagodami, orlicami, grintovci, zalimi kobulčki, hribskimi rmani, spominčicami, pogačicami – naju je mimo krivenčastega macesna s kažipotom desno Rzenik v četrt ure pripeljala na planino Rzenik (1650 m). Pri Mlakarjevi bajti sva si »izposodila« klopco in medtem ko sva malicala, je prišel prijazen možak pogledat, kdo ropota na dvorišču. Ko sva poročala, kod sva hodila ta dan in kaj vse tam okoli sva že prehodila v preteklosti, je beseda nanesla tudi na Varvanje – ne čisto po naključju, ampak ker sva v Planinskem vestniku prebrala, da imajo pri tej hiši staro fotografijo brunarice v tisti votlini. Obljubil nama je, da nama jo bo poslal po e-pošti. Res sva kmalu dobila sliko z razlago »posnetek bajte v Varvanju (domačini rečejo v Cerkvi). posnetek je bil narejen okrog leta 1970« in dovoljenjem, da jo objavim (njen avtor je Janez Urbanija). Izkazalo se je, da je najin sogovornik Jože Urbanija iz Kamnika.

V gozdu pod planino Rzenik je na smreki še vedno viselo opozorilo, da so na poti na Konja opazili črnega gada. Strma skalnata stezica je čez slabih 20 minut pred veliko skalo zavila ostro desno navzdol. Na neoznačenem razcepu se je izkazala za pravo srednja pot. Pri vrtljivih vratih sva se pretaknila skozi leso in travnik pod njo so krasile posebno lepe prstaste kukavice. Od spodaj sva že lep čas slišala živinske zvonce, motorno žago, tovornjake ... Po tričetrt ure sva pristala na planini Dol (1308 m), kamor so ravno dovažali živino ‒ to je pojasnilo ves tisti hrup. Na cesti, ki pelje čez planino, sva srečala domačina, ki nama je razložil, kako prideva na nemarkirano Martèn stezo (torej ne Mártinj, kakor sva govorila doslej, ampak Martìnj): po cesti do obračališča in še naprej, nato v kalužo, navzgor in na vrhu vzpona levo na stezo. Pa pojdiva.

Na koncu planine sva stopila v gozd, a ne levo, na markirano pot proti Kraljevemu hribu, ampak naravnost naprej. Bukovi listi ob robu gozda so bili ozaljšani s številnimi rjavordečimi »okraski«, ki pa jih bukve gotovo niso posebno vesele, saj so to šiške, s katerimi drevo obda gosenice listnih hržic (Mikiola fagi), da ne bi obžirale listov (hvala Janiju Beletu za razlago). Gozdna cesta, porasla s travo ter ovešena z drevjem in grmovjem, se je res razširila v obračališče. Z njega sta vodila desno nekaj še bolj zaraščenega, levo pa gozdna cesta, podobna dotedanji. Nadaljevala sva po njej. Trava nama je segala do kolen, da so se kolesnice še komaj videle. Prišla sva do kaluže in se po lepem senčnatem gozdu začela vzpenjati, kakor je bilo napovedano. Za debelim drevesom z vrezanimi napisi I. F.J.B. 2007 (zadnja številka ni razločna) in MK je stal možic. Puščica je kazala levo. Zavila sva tja in šla po razločni stezi mimo še enega možica. Dosegla sva rob in se pred pomolčkom spustila desno. Pokazali so se Belska Kopa ter Kamniški Dedec in za njim Brana in Planjava. Spuščala sva se po silno ozki stezici ob skalni steni in pod nama je zijal prepad. Čez čas sta se razkrila še Varvanje in Martinj turn.

Po 50 minutah sva ob jeklenici sestopila na mostiček. Slab je že, popraviti bi ga bilo treba. Tam so naju presenetile planike. Iz mrkega neba je začelo zlovešče grmeti in kmalu se je ulilo. Mimo odcepa na Belsko Kopo, skale, »podprte« s palicami, in ostankov rudnika boksitnih preperelin izpred druge vojne, čez obračališče in mimo čebelarske plemenilne postaje na Kopiščih sva se podvizala na cesto in desno po njej do Predbele. Žalostna sva ugotavljala, da zanimivi in razburljivi Martinj stezi slabo kaže, saj je posebno tisti del pod rudnikom že zelo zaraščen. Na parkirišče sva prispela v poldrugi uri. Poleg najinega avtomobila je bil tam le še eden. Tedaj je posijalo sonce in prenehalo je deževati. Konec dober ‒ vse dobro.