Baba in pol!

Ko sva bila drugič na Krnu, sva sklenila, da se naslednje leto, ko prideva spet v bovški konec, povzpneva na Veliko Babo (2016 m, po zemljevidu Krn, Kobarid, Tolmin 2013 m), saj nama je bila takoj všeč. In 17. junija sva jo res obiskala. Spet sva parkirala pri Domu Klementa Juga (680 m). Poldrugo uro dolgo pot skozi gozd mimo zgornje postaje tovorne žičnice in snegomera (letos aprila so namerili 130 cm snega) do odcepa s servisne ceste med žičniško postajo in Planinskim domom pri Krnskih jezerih proti Veliki Babi sem že opisala, od tam pa je bila za naju nova.

Kamnita in koreninasta steza naju je vodila gor in dol skozi smrekov gozd, posejan s skalami. Že kmalu se je pokazala Velika Baba, čeprav so jo še zastirale smreke. Precéj sva se spustila. Gozd se je redčil. Na koncu travnate kotanje se je desno odcepila stezica k Planinskemu domu pri Krnskih jezerih in k jezerom, midva pa sva nadaljevala naprej po odprtem svetu, zdaj že s popolnoma odstrtim pogledom na svoj cilj. A ne le kvišku, pogledovati je bilo vredno tudi na tla, pogrnjena z živopisno preprogo iz glavičastih repušev, nokot, hribskih rmanov, živorodnih in kačjih dresni, poponov, zlatic, ranjakov, bavarskih zalih kobulčkov, modrih cvetov lanu, za katerega nikoli ne vem, ali je francoski ali julijski, planinskih srobotov, spominčic, že obledelih mračic, preobjed, togih smiljk, dišečih lakot, posebno veliko pa je bilo žarkastih košeničic.

Pot je najprej zavijala v levo, nato se je odločno obrnila proti desni. Prečila sva obsežno, že nekoliko zaraščeno melišče. Čedalje bolj se je odpiral pogled navzdol na planinski dom, planino Duplje in gore v ozadju s Krnom na čelu. Končno se je pokazalo tudi Dupeljsko jezero. Ozka stezica se je na več mestih podirala, posebno kjer je niso držale skupaj korenine ruševja. Med njim so poleg nekaterih že naštetih rož cveteli rumeno milje, trilistne vetrnice, marjetice, dvocvetne vijolice, pogačice in še vrsta drugih, ki jih ne poznam, alpski kosmatinci in klinčki so že odcvetali, clusijevi svišči pa so bili vsi po vrsti zaprti.



 

Ko sva zagledala Krnsko jezero, se nama je Dupeljsko že skrilo. Izmotala sva se iz ruševja ter v velikih ključih vijugala levo in desno čez melišče. Ker ni bilo več grmovja, se je steza bolj podirala. Znašla sva se prav pod veliko skalnato »buško«, ki sva jo že lep čas gledala od daleč. Cvetana se je še dalje postavljala s svojo raznovrstnostjo: navadni slečniki, vretenčasti ušivci, alpske velese, traunfellnerjeve zlatice, kuštravi oklepi in končno nekaj odprtih clusijevih sviščev. Bolj ko sva se vzpenjala po grapi med Zeleno škrbino (1919 m) na levi in Veliko Monturo (1958 m) na desni, bolj je »buška« postajala podobna piramidi, desno od nje pa se je prikazala še ena, manjša; mogoče je vzpetina dobila ime zaradi vrzeli med njima. Mitja Košir pravi, da je to predvrh Velike Babe.

Dosegla sva razpotje, kjer je puščica na skali kazala levo proti Veliki Babi. Desna pot, ki se je vlekla nad grapo, ni bila označena. Zavila sva levo navzgor med ruševje in skale, kjer je bilo vse rumeno: rumeno milje, pogačice, dvocvetne vijolice, zlatice, gozdni šebeniki, košarnice; clusijevi svišči in alpski kosmatinci sploh niso prišli do besede. Z višino so skale prevladale nad travo in redkim grmovjem, tako da je bilo včasih težko razločiti pot. Najbrž je zato nekdo postavil možica. Više je bilo spet bolj ruševnato. Dve uri od odcepa s servisne ceste sva dosegla rob in pred nama se je odprla velika kotlina. Skalnato pobočje na levi, poraslo z rušjem, se je potegnilo v greben, na koncu katerega je stal Kaluder. Na desni so se vrstili Lanževica ter Bogatin, Mahavšček in Tolminski Kuk zadaj med njima. Obrnila sva se v levo in zagrizla v strmino, po kateri sva v ključih napredovala med skalami in ruševjem. Pa planikami in gorskimi glavinci! Tudi razgledi so bili čudoviti. In zanimivi: zdaj ko sva se dovolj odmaknila od Velike Monture, da sva ji videla na teme, sva zagledala propadajoče italijanske vojaške objekte iz časa rapalske meje. Zaradi vsega tega sem komaj opazila čedno kobilico; menda je bila prav tako zamaknjena v to lepotijo, saj je kar pozabila zbežati, ko sem se ji čisto približala.

 

 








Na vrhu so naju pričakale v piramido zložene skale. Tam sta bila že fant in dekle, ki sta v vpisno knjigo napisala India, Slovakia, Germany. Slovakinja (on je bil Indijec, pogovarjala sta se nemško, torej najbrž živita v Nemčiji, zato ugibam, da je Slovaška njena domovina) se je prijazno ponudila, da naju fotografira. Razgled z vrha je bil osupljiv: na severu, daleč za Kaluderjem, Bavški Grintavec, zadaj Jalovec, na severovzhodu Prisank, Razor in Triglav, pred njim Kanjavec, na vzhodu Lanževica in Komna, na jugovzhodu Bogatin in Mahavšček, na jugozahodu Šmohor, Lemež in Debeljak, zadaj Batognica, Krn in Krnčica. Na sosednjem vrhu je stala še ena, manjša piramida. Sprehodila sva se do tja. Med vrhoma se je zlatilo »polje« pogačic. Kaj baba ‒ prava dama!

 

Vrnila sva se na glavni vrh in srečala par, ki je prišel gor čez Lanževico. Med spuščanjem z gore sva naletela na nekaj Ptujčanov. Eden med njimi je prehodil že vse okoliške hribe in nama je podrobno razložil razglede. Malo me skrbi, ali sem si vse prav zapomnila. Do odcepa proti planinskemu domu in Krnskemu jezeru sva se spuščala po poti vzpona, tam pa zavila levo. Pri kažipotu na 1390 m sva v slabi poldrugi uri prispela na servisno cesto. Kakih 10 m od kažipota sva jo mahnila levo po stezico, ki naju je prej kot v dobrih petih minutah pripeljala k Dupeljskemu jezeru (1340 m). To v suši presahne, sicer pa meri približno 80 m x 60 m in je globoko 3,6 m. Menda se okrog njega motajo kače, zato sva bila na preži. Po travi med skalami okrog njega so postopali in polegali krave in telički. Na obrežju so me še posebno razveselili munci. Kljub bližini prometne poti in dobro obiskane planinske postojanke sva bila tam sama in vsenaokoli je vladal spokojen mir.

Od malega jezera sva se odpravila k planinskemu domu na pijačo. Tam naju je čakalo precejšnje presenečenje: srečala sva patagonko Vedrano, ki je pripeljala v naše gore očeta in sestro. Poklepetali smo in se razšli ‒ oni na Komno, kjer so prenočevali, midva v dolino. Po uri in pol sva bila spet pri avtu in glavni del Bovca 2017 je bil srečno pod streho.

Ko sem preverjala, ali se piše Velika Baba ali Velika baba, so močno prevladali prvi zapisi. Atlas Slovenije je poglavje zase: za tri gore s tem imenom ima v kazalu babo, na zemljevidih pa za vse tri Babo. Primojdunaj, da si zasluži veliko začetnico!