»Raketna pot« na Grlovec

Potem ko sva bila na Grlovcu (tudi Gerloutz, Harlouz, Ferlacher Horn,* 1840 m) že dvakrat, od Dajčpetra (gostilne Deutscher Peter) in iznad Bajdiš (Waidisch), sva tretji pohod kar odlagala, saj sva pričakovala, da se bo pošteno vlekel. Predzadnjo julijsko soboto pa sva se le odpravila v Borovlje (Ferlach). Pred Eurosparom se v desno odcepi cesta k Šajdnikovi domačiji in gostilni (Schaidabauer). Po njej sva se zapeljala čez železniško progo in parkirala za dozdevno opuščeno leseno hiško Schaidaweg 8 (domnevala sva, da je parkirišče pri gostilni samo za goste). Stara planinska smerna tablica na njej naju je usmerila naprej po cesti.

 

 

Gredoč proti Šajdniku sva imela pred seboj na levi Žehtar, desno zadaj Grlovec in prav nad domačijo Grad (635 m). Sredi Žehtarja sva videla skalne odlome Jame, na desni pa Gablerske peči (Gablerwand). Čez 10 minut je bilo konec asfalta in za Šajdnikom sva vstopila v gozd. Pot 659 je bila na začetku precej zaraščena, a se je kar hitro razširila v koreninasto stezo, posuto z listjem in storži. Mimo neoznačenega odcepa levo in nenavadne »obcestne« oznake (starega obcestnega kamna in plastičnega obcestnega količka) naju je pripeljala do razcepa, kjer je klavrna smerna tabla kazala nazaj Ferlach, levo Waidisch, desni krak naravnost navzgor pa je bil najin (napis na desni je bil premazan).

Za razcepom se je pot nekoliko bolj vzpela. Stopala sva po zračnem gozdu z malo podrasti. Potem ko sva prečkala gozdno cesto, je bilo podrasti nekaj več in listnati gozd ni bil pospravljen. Steza je postala zelo strma. Ko se je zravnala, sva mimo preže na robu poseke spet prišla na gozdno cesto. Onkraj nje sva zabredla v bujno rastje, med drugim koprive in malinovje, ki nogam v tričetrtinskih hlačah niso dele dobro. Sledila sta prijeten sprehod po senčnem mešanem gozdu in tretje prečkanje gozdne ceste. Takoj sva se spet vrnila nanjo in nadaljevala desno po njej. Nad njo se nama je pokazal Žehtar. Po sredini cestišča se je bohotila visoka trava, obakraj borovci in grmovje. Zagledala sva Jame. Na ostrem desnem ovinku sva pri količku z rdeče-belo-rdečo markacijo zavila levo s ceste na poseko, ki so jo zaraščali iglavci in mlade breze. Vzpenjala sva se po njenem levem robu. Onstran doline na desni se je dvigal Sopotniški Grintovec in za njim Žingarica.

Slabo uro nad Šajdnikom sva spet dosegla gozdno cesto, ki se je tam končala. Najverjetneje je nastala zaradi velikanske, že iz doline vidne poseke, po kateri sva »križarila« naslednjo uro in 40 minut. Najprej sva se rahlo spustila in nato zavila s ceste ostro levo navzgor. Kar nekaj težav nama je povzročalo podrto drevje. Poseko sva zapustila v zgornjem levem kotu. Ozka steza se je v ključih vila po strmem gozdnatem pobočju in se obrnila nazaj na desno. Spodaj so se lepo videle Borovlje. Drugi del poseke sva prečila najprej v levo in nato v desno. Napredovala sva v kratkih ključih po njenem desnem robu. Vrh je bil videti še zelo daleč, sicer pa sva vedela, da je to najdaljša (tudi najstarejša) pot na Grlovec (štiri do pet ur). Ker je zelo strma, se je je prijelo ime Raketna. Med naslednjim prečenjem levo sva z nekega ovinka zagledala Jame. Pa spet desno. Iz Borovelj sva slišala ropot in pokanje in ugibala, ali imata kaj opraviti s tamkajšnjim puškarstvom. Pobočje je bilo neznansko strmo, stezica pa ozka in velikokrat popolnoma skrita pod suhim listjem ‒ ne bi se bilo zdravo spotakniti. Prečkala sva grapo, po kateri so ležali hlodi. Potem ko sva že sedmič spremenila smer (ostro levo), je gozd postal nekoliko lepši, a še vedno ne pospravljen. Grede proti poseki sva še enkrat prečkala isto grapo in si privoščila priboljšek: jagode so bile zelo sladke, maline pa ne. Poseki ni bilo videti konca. Vnovič sva jo prečila v desno in tam so bile tudi maline slastne. Pa še čez eno grapo in do gozda na levi strani poseke, malo pred robom nad Jamami pa sva še zadnjič zavila desno navzgor oziroma nazaj v gozd. Ne vem, česa sva se bolj veselila: konca poseke (prečkala sva jo kar desetkrat, po petkrat v vsako smer) ali neznanskih količin sladkih sadežev.

Pot je zavila okrog Žehtarja. Z njegovega severnega pobočja sva prišla na zahodno, od koder sva skozi macesne in bore zagledala Grlovec. Gozd se je razredčil, pobočje je bilo poraslo s travo in resjem. Pokazale so se skale Gablerskih peči. Po 20 minutah sva na neizrazitem sedelcu sredi gozda med Žehtarjem in Grlovcem desno pod potjo opazila kočo (odcep za Žehtar je bil že za nama, a z njim sva se sklenila ukvarjati nazaj grede). Steza se je nadaljevala po ozkem grebenu, s katerega sva občasno ugledala Kotla (ali Kotle, odvisno od vira), čez katera teče stara, nekdaj menda zavarovana Hošiminhova steza (Ho-Tschi-Minh Pfad; od kod ji nenavadno ime, nisem ugotovila). Zdelo se nama je, da vidiva nekaj njenih odsekov. Najina stezica se je kmalu spustila levo pod greben; bila je zelo ozka, viseča in skrita pod listjem. Prečkala sva več grap(ic) in pod konglomeratnimi skalami slabe pol ure od koče naletela na kratko »drsalnico«. Kar nekaj časa sva se zlagoma spuščala proti gozdni cesti in hodila vzporedno z njo, a preden sva sestopila nanjo, sva prečkala še eno poseko.

Sestop na cesto čez četrt ure ni bil posebno prijazen, saj zaradi visoke trave sploh nisva videla, kam stopiti; to se je zgodilo, ker sva tik pred tem zgrešila markacije. Pot nazaj je bila označena (659), na skali je pisalo Ende (konec česa?), kako naprej na Grlovec, pa nama ni bilo takoj jasno. Šele čez kakih 20 m sva desno ob cesti našla markacijo, ki je od mesta sestopa ni bilo videti, nekoliko naprej od nje pa znamenje, da morava levo s ceste. V 10 minutah sva prispela na razcep, ki sva ga že poznala: levi krak je bil označen s številko 603 (po tej poti iz Bajdiš sva prišla prejšnjikrat), midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor. Čase na kažipotih je nekdo precej podaljšal: nazaj Ferlach (steil) 1h 40min? 2h!!40min 659, levo Waidisch 1h 10min 1h 30min 603, naprej Ferlacher Horn 1h 30min 603. Korita s studencem, ki ga omenja Klinar v svojih Karavankah, že prejšnjikrat ni bilo več, tokrat pa tudi lesenih ostankov in vode, mezeče izpod skale nad potjo, nisva videla.

Pot od tu naprej nama je bila že znana. Vzpenjala sva se po gozdu, med skalami, po strmem travnatem pobočju in spet po gozdu. Steza se je obrnila proti jugu in strmina je popustila. Gozd se je redčil, čedalje več je bilo trave. Od prvega ruševja sva zagledala vrh s križem. Še nekaj strmine in uro nad razcepom sva dosegla cilj. Križ je pritrjen z jeklenicami, ki nekoliko kazijo sicer zelo lep razgled, s katerim pa doslej nisva imela posebne sreče. V tretje je bil res še najboljši. 

Po poti vzpona sva se v uri in 20 minutah vrnila na sedelce med Grlovcem in Žehtarjem, menda tudi imenovano Žehtar (Sechtersattel, 1364 m; na našem zemljevidu Karavanke – osrednji del je le kota, na Kompassovem 65 pa niti to ne). Nisva nadaljevala po markirani poti, ki se je tam spustila pod greben, ampak sva nadaljevala po njem. Najin namen je bil tako priti na vrh Žehtarja, z njega pa sestopiti po stezici, o kateri sva tja grede menila, da vodi nanj. Povzpela sva se mimo velikega mravljišča, ki je bilo od daleč videti kot vrh, ampak za njim se je potka vzpenjala dalje. Vsaj dvakrat sva že mislila, da sva na najvišji točki, ko pa se je stezica samo še spuščala, sva odnehala in sestopila na markirano pot. Na mestu, kjer je bil greben že precej nizek, sva nenadoma zagledala belo puščico, ki je prej nisva opazila (gor grede malo pred kočo pod sedelcem). Zdaj nama je bilo jasno: z markirane poti na Grlovec sta drug za drugim dva kratka odcepa na greben, po katerem se pride na Žehtar (drugi je označen z belo puščico); v obeh primerih je treba zaviti ostro levo na greben. Čez minuto ali dve se je začel pošten vzpon. Do razglednega vrha Žehtarja (tudi Borovski vrh, Sechter, 1449 m) je bilo še dobrih 10 minut. Označen je s križem in geodetskim kamnom. Z njega sva lahko pomahala Grlovcu v slovo.

  

Treba se je bilo vrniti na »veleposeko«. Da morava čeznjo desetkrat, sva že vedela, zdaj pa sva še preštela, kolikokrat je treba prečkati grape: šestkrat. Ko sva sestopila na gozdno cesto, sva si oddahnila. Prileglo se je spet hoditi po gozdu, saj je bil dan zelo vroč; hvaležna sva bila za vsako senco, vsak vetrič. Čez dve uri sva si pri Šajdniku z veseljem privoščila osvežilno pijačo.

* Dr. Josip Šašel je v članku Avstrijska kartografija ob naši meji v Planinskem vestniku 1/53 zapisal: »Novo in ponesrečeno ime je tudi Ferlacher Horn za višino 1840 m; doslej so imele nemške karte tu G. Gerloutz, včasih tudi  Harlouz. Predmetna karta beleži še KI. Gerleutz 1275 m (tiskovna  pomota za  Gerloutz), kar je nesmisleno, če je glavni vrh Ferlacher Horn! To zadnje ime pristoja praviloma severnejšemu, na karti ne več razvidnemu vrhu 1447 m, ki ga Dravci imenujejo Borovski vrh  (to bi bil nekak Ferlacher Kogel), Rutarjani na jugu pa Žehtar (po  značilni obliki žehtarja t. j. škafa za molžo).«