Skoz kaj? No? Skozno!

Prvo septembrsko nedeljo je prišlo na vrsto Skozno, eden »ostankov« s februarskega potepanja po Čavnu. Kakor tedaj sva parkirala na Križišču nad Vitovljami. V mrzlem jutru sva se napotila navzgor po gozdni cesti in na desnem ovinku pri 7. postaji križevega pota zavila ravno v nasprotno stran kot prejšnjikrat, se pravi levo, proti Trpinovščam in Vodicam (Skozno na kažipotih ni omenjeno).

Kolovoz naju je sprva malodane po ravnem vodil skozi gozd. Za odcepom levo (tja je kazal »odgriznjen« kažipot Šmihel, najin Vodice pa naprej) sva se začela najprej spuščati, nato pa sva se rahlo povzpela. Na vrhu vzpona se je desno navzgor odcepil še en kolovoz, najin pa naju je pripeljal na jaso s pogledom v dolino. Ponovno sva se spustila v gozd. Pri veliki skali so stale provizorične klopce. Kolovoz, ob katerem je bil tu in tam podrt suhozid, se je vztrajno vzpenjal, a ne posebno strmo. Čez čas se je zelo zožil. Velike markacije brez bele pike na sredi so bile redke in slabe. Med visokimi krivenčastimi listavci so se začeli pojavljati bori. Rumeni dren je jesen ozaljšala z rdečimi plodovi. Ježice na številnih kostanjih ob poti so bile že lepo debele. S prostora, kjer si je nekdo napravil drva, sva lahko videla vas v dolini. Kar sredi kolovoza so cveteli prvi letošnji jesenski podleski, na drevesu ob njem pa je visel umazan siv površnik z napisom Eles na hrbtu.

S hojo sva se že dodobra ogrela, ko sva čez pol ure prispela na Vodice, kjer stoji partizanski spomenik. Ker je bila 17. avgusta (na obvestilni tabli piše 10. avgusta!) 75. obletnica tamkajšnje ustanovitve I. primorskega bataljona Simona Gregorčiča, je bilo cvetje pri spominski plošči še dokaj sveže. Ob ograji na robu uravnave pred spomenikom so se vrstile klopce, ena tudi pod skalnato »streho« nad spomenikom, desno od te pa sva opazila neoznačeno stezico neznane smeri. Kraj je gotovo dobil ime po vodnih izvirih. Puščica naprej in rdeč kolobar ob napisu TRP. (Trpinovšče) na skali s tablami (Skozno na zemljevidu, v opisu kraja in na kažipotih še vedno ni bilo omenjeno) sta naju usmerili na razločno stezo, po kateri sva se povzpela od spomenika.

Že dotlej so po gozdu ležale skale, zdaj pa so prevladovale zelo velike. T na eni izmed njih sva razumela kot Trpinovšče. Prečila sva pobočje, poraslo s povešeno travo. Rož skorajda ni bilo več, le tu in tam kaka osamljena ciklama. Čez blatno grapico kmalu nad Vodicami je bila steza podrta. Po nekaj ključih je postala bolj strma in sprva lahko sledljiva se je kmalu začela skrivati v travi. Pot nama je večkrat prekrižalo podrto drevje. Sled rdeče črte na skali in ostanek markacije sta bili redki znamenji, kje teče, sicer pa je bilo treba ves čas gledati pod noge tudi zaradi nevarnosti za zdrs. Prečkala sva še nekaj travnatih in gruščnatih grapic, včasih vzporedno s pobočjem in še večkrat strmo navzgor.

Po kakih 20 minutah se je prvič pojavil napis Skozno na skali ob prečni stezici, ki je pritekla z desne (v tisto smer tudi Trpin.). Nad njo je v visoki travi tičala klopca, ki ji je odpadel naslon. Na skali poleg nje je pisalo Vitov. (vsi ti napisi so bili zelo slabi) in puščica je kazala na sila zaraščeno stezico. Tako sva ugotovila, da se tudi tam pride v Vitovlje, vendar nad mislijo o vrnitvi po njej nisva bila nič kaj navdušena, čeprav se sicer vedno rada vračava po drugi poti. Od tam sva videla Fajtji hrib z napisom Tito, Trstelj in druge Črne hribe ter naselja pod njimi, zadaj pa Tržaški zaliv. 

Od klopce sva se povzpela levo na greben in čezenj na drugo stran. Tam je bilo trave še več in poti še manj. Drevje se je razredčilo in znižalo, da sva bila deležna sončnih žarkov in pogledov do morja. Nato sva se začela počasi spuščati. Prečkala sva nekoč ograjeno jaso in šla dalje po notranjem robu gozda; med nama in jaso je tekel suhozid. Prebijala sva se skozi robidovje in drugo ščavje. Janija je opraskalo. Ko bi bile vsaj robidnice dobre, po so bile silno trpke. Pri naslednjem travniku sva prestopila podrt suhozid. Stezica je kmalu zavila proč od njega, nazaj dol v gozd. Ko sva se spet vrnila k suhozidu, je bila na njem rdeča črta.

Kjer se je najina steza priključila kolovozu, je na skalah pisalo nazaj Vitovlje, desno Trpin., v najino smer (levo) pa nič. Šla sva mimo dveh odcepov levo proti Šmihelu (ob drugem na rdečem kažipotu ni bilo napisa). Spet sva imela na desni suhozid. Ob njem sva prestopila grapico, onstran nje pa podrt suhozid, ki se je staknil s prejšnjim. Skozi drevje na desni sva videla jaso s prežo in krmiščem. Pri naslednji preži na levi se je pokazala dolina (Šmihel, onstran Črni hribi). V suhi travi je cvetel kraški šetraj. Med bornimi listavci so se postavljali mogočni bori. Na levi je poraščeno pobočje padalo razmeroma strmo proti naseljem, zgoraj na desni pa so ležale velike skale, mnoge škrapljaste. Čez dobrih 45 minut sva na neki skali poleg puščice nazaj našla napisa Vitovlje in Šmihel, po nekaj metrih pa pri jasici z zasilnimi klopmi in sledovi kurjenja še kažipota nazaj Vitovlje in desno Trnovo 30^min. Na naslednjem razcepu sva sledila črti naravnost, nato zavila levo in že sva bila na cilju. Pot, ki sva jo zapustila, pa se je še nadaljevala neznano kam.

 

Pred nama se je bočil približno 15 m dolg in 10 m visok naravni most (nekateri govorijo tudi o naravnem oknu) Skozno (671 m, pojavlja se tudi podatek 696 m) nad Šmihelom. Njegovo ime gotovo izhaja iz dejstva, da gre za odprtino skozi skalovje na južnem robu Trnovskega gozda s pogledom na Vipavsko dolino. Z njegovega »stropa« je visel kovinski obroček; menda je ostal za plezalci. Bolj v okras mu je bilo veliko ptičje gnezdo, a stanovalca žal ni bilo doma. Kamniti obok je pravzaprav nadaljevanje spodmola ‒ vhoda v okoli 15 m dolgo jamo na levi strani mostu (gledano s poti od zgoraj). Tudi ta se imenuje Skozno (po Atlasu Slovenije in izletniški karti Goriška ne zelo slovensko Skozno jama). V njej je nekaj sigastih tvorb. Stene so ponekod zelenkaste, najbrž od alg ali lišajev. Daniel Rojšek - Danč mi je povedal, da ime Skozno ni omejeno le na naravno okno oziroma most in jamo, temveč se uporablja za širše območje ‒ pašnik, velik okoli pet hektarov. »Na prepišnem Skoznem so včasih pasli živino, nižje spodaj so imeli senožeti, kajti zaradi zavetrja in tople lege je bilo veliko mrčesa, ki je živali tako zajedal, da se niso mogle mirno pasti,« je še zapisal. Rešil me je tudi dvomov, kateri predlog se uporablja z imenoma Vodice in Skozno: na Vodicah, na Skoznem. Hvala!

 

V desnem »stebru« mostu je zaklonišče oziroma opazovalnica iz prve svetovne vojne. Od tam je baje feldmaršal Svetozar Boro(j)ević von Bojna, avstrijski vrhovni poveljnik na soški fronti, znan tudi kot »soški vitez«, ker je odbil kar enajst italijanskih ofenziv, opazoval bojišče na Goriškem. Skozi okence se ponuja pogled na goriški konec s Sveto goro. Vpisna knjiga ob vhodu v zaklonišče je nekoliko zdelana; na prvo stran je nekdo napisal »Skwzno po domače«. Vpisani pohodniki so večinoma iz Šmihela, Trnovega in Ozeljana, ob najinem prihodu pa sta bila tam dva nemško govoreča para.

Na drugi strani mostu raste mogočen bršljan, ki s svojimi oprijemalnimi koreninami objema skalno steno. Mimo njega se spušča komaj opazna stezica. Ali v Šmihel, kaniva kdaj raziskati, prav tako bi se bilo zanimivo spustiti v Lijak z nestalnim izvirom kraškega potoka enakega imena (581 m), tako da bova v ta konec verjetno še prišla.

Vrnila sva se po isti poti. Pri odcepu v Šmihel, označenem s kažipotom brez napisa, sem šele zdaj opazila napis Vitovlje na posrečeno izbranem drevescu: ima namreč izrazito rogovilo v obliki črke V. Na mestu, kjer kolovoz zavije levo in se prava stezica odcepi naravnost, je treba biti pozoren na klavrne napise na skalah, če nočemo odkorakati v napačno smer. Pri klopci sva se odločila ostati na poti vzpona, ker bi bil zaradi »pustolovščine« po zaraščeni stezici naravnost naprej Jani lahko zamudil pomembno košarkarsko tekmo. Za vrnitev sva potrebovala uro in 20 minut.

Preden sva se odpravila v Ljubljano, sva se zapeljala še v dolino in si od tam ogledala, skoz kaj sva se razgledovala po njej. Kar zanimiv pogled, popestrili pa so ga še jadralni padalci.