Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Orle

Po vrnitvi iz Dalmacije, kjer sva si privoščila še nekaj kukov, sta bili spet na vrsti vnukinji. Drugi vrh je izbrala Ajda. Orle. Pa ne zato, ker je najnižji (458 m), je zatrjevala, ampak ker ima tako zanimivo ime. Parkirali smo na Streliški ulici v Ljubljani. Imeli smo kar neverjetno srečo: prav na nas je čakal še en parkirni prostor. Od tam smo se odpravili čez Roško cesto ter po skoraj 50 m dolgi in 3 m široki Gruberjevi (nekdaj Streliški) brvi. Ta most nad Gruberjevim prekopom iz leta 1939 so leta 1979 podaljšali še nad železnico in precej različno visoka dela povezali s stopnicami, od obnove leta 2013 pa je z dvigalom poskrbljeno tudi za invalide. Prečkali smo razkopano Hradeckega cesto, ob kateri smo opazili rumeno jakobovo pokrovačo in kažipot, ki označujeta Jakobovo pot. Onkraj ulice smo se povzpeli po dolgem stopnišču, na začetku katerega nas je pričakal prvi knafelček. »Zakaj knafelček?« je hotela vedeti Ajda, saj sva doslej govorila samo o planinskih markacijah. Ob priliki bom preverila, ali si je zapomnila, kdo je bil Alojz Knafelc. 

Po stopnicah smo se povzpeli na Pot na Golovec. Pri prometnem znaku, ki dovoljuje vožnjo po tej ulici samo še stanovalcem treh hiš, smo zavili z nje levo v jesenski gozd, a se kmalu vrnili nanjo. Po 25 minutah se je končala pri astronomskem in geofizikalnem observatoriju. Tam je počivališče s pitno vodo (tudi s skodelo za kužke), klopcami in tablo Gozdne učne poti Golovec z desetimi postajami. Označujejo jo rumeno-zelene markacije in leseni stebrički z oštevilčenimi tablicami. Šli smo mimo treh: 1 – Kamninska podlaga in zgradba tal na Golovcu, 3 – Razvojne faze gozda, 4 – Ekološki dejavniki, ki vplivajo na razvoj gozda, 2 pa nismo našli. Ne prav zanimivo za najini vnukinji. Na bližnji klopci je pisalo, da je do gostilnice Orle še 75 minut. Naleteli smo tudi na Srčno pot Becel po Golovcu, označeno z logotipi Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije, ki spodbuja k zdravemu življenju, katerega pomemben del je tudi gibanje. Pozneje so rumeno-zelene markacije in srčki odšli levo, mi pa smo nadaljevali desno navzdol.

Čez pol ure smo prečkali cesto in na drugi strani mimo telovadnih drogov, miz in klopi (po krajši telovadbi seveda) nadaljevali po Poti ob žici (Poti spominov in tovarištva ‒ PST), ki poteka po trasi bodeče žice, s katero je bilo med drugo svetovno vojno (od 23. februarja 1942 do 26. maja 1945) obdano mesto. Zaznamujejo jo osmerokotni stebrički z narisano bodečo žico in napisi ter zeleno-bele tablice z napisom POT in rdečo zvezdo v črki O. PST nas je  pripeljala na počivališče, kjer smo si privoščili pijačo, dekleti pa še sladkarijo Kinder Bueno, ki je midva – nepojmljivo! – nisva poznala. Med počitkom sem ugotovila, da sem izgubila Vesnino kapo. Počakali so me, da sem jo šla iskat. Kljub nahrbtniku in vzponom sem vso pot dirjala, kolikor sem mogla. Ko sem že skoraj obupala, sem srečala tri otroke in mamico, ki jim je med potjo (!) glasno brala. Vprašala sem jih, ali so opazili rožnato otroško kapo. Niso. A k sreči se je ena izmed deklic po nekaj metrih ustavila in zaklicala za menoj, da je videla vijoličasto in da ni več daleč. Bila je prava! Tako sem se skoraj brez sape, a zmagovito vrnila s pokrivalom. 

Po Golovcu sva kolovratila le enkrat, ko sva se podala na PST. Tako nisem vedela, da je Črni vrh (našla sem tudi različico Črni hrib; 443 m) njegov drugi najvišji vrh. Tam je pisalo, da je do cilja še 45 minut. Na naslednjem razcepu je bil naš desni krak (do Orl še 40 minut), na tistem za njim pa levi, po katerem smo se pol ure nad telovadiščem povzpeli na Mazóvnik (tako je naglasil neki domačin; 450 m), najvišji vrh Golovca (obstaja menda tudi Golovec »v ožjem

pomenu«, ki je kljub imenu šele tretji najvišji, 413 m, in ga bo treba še poiskati). Nad tablico Mazovnik 450m je zverižen kažipot Hrušica – Orle 20min, ki ga je držala plastična figurica, kazal naprej. Še više na istem drevesu je plapolala slovenska zastavica in visela plastična igrača. Vpisni zvezek je tičal v škatli avtomobilske prve pomoči; Vesna se je vpisala sama, Ajda pa je vpisala nas tri. Nad skrinjico, okrašeno s podobo rumene jakobove pokrovače, je na deblu visel termometer. Na bližnji klopci sta »pazila« možica.

Mimo zanimive ure smo kmalu prišli do razpotja, kjer so knafelček ter zelena in rumena puščica kazali nazaj, samo rumena pa naprej ali levo (ni bilo čisto jasno). Po napačnem poskusu naravnost se je za pravo izkazala leva smer. Ko se je naša pot združila z drugo, ki je pritekla z leve, je na kažipotu naprej pisalo Orle. Prišli smo na širok kolovoz in nato na še en razcep, kjer nas je markacija usmerila desno. Dekleti sta tu in tam izbrskali kak kostanj, potem pa sta se tako navdušili zanj, da nismo prišli nikamor, saj sta malodane na vsakem metru občepeli ob kaki ježici. Tako je od Mazovnika minilo že pol ure, ko smo prispeli do klopce s tablico Gostilna Orle 15 min. Že nekaj časa je desno od naše poti tekla asfaltna cesta, ki pa smo jo le »slišali«, videli ne. Potem se je asfaltna cesta tudi pokazala in ob njej je parkiralo veliko avtomobilov. Kmalu nas je kažipot usmeril levo nanjo. S table ob njej smo izvedeli, da smo prispeli v občino Škofljica, in za njo nadaljevali po stezi ob cestišču. Čez četrt ure nas je lesen medved sprejel z dobrodošlico.

Vso pot smo hodili po gozdni senci in šele na Orlah nas je obsijalo sonce. Pod najvišjo točko naselja, ki naj bi bila Srednji grič (458 m), je Gostilnica Orle, odprta vsak dan (le ob ponedeljkih ne kuhajo). V njej smo komaj dobili prostor in dolgo čakali na sicer okusno kosilo. Štampiljke tokrat žal nista mogli pritiskati dekleti, ker nam je niso dali k mizi, pri točilnem pultu pa ne bi šlo, saj potrebujeta prostor in mir, pa še tako se kdaj kaj ponesreči. Zato sem to pomembno nalogo tokrat opravila sama. Dekleti sta se medtem zamotili s kozami. Sicer brez dvoma site živali so lačno iztegovale vratove k ograji, čez katero so se k njim sklanjali otroci. Zlasti Ajda se kar ni mogla ločiti od njih.

Po kosilu smo odkorakali še na drugi konec vasi (20 minut); (vzhodno) smer nam je kazal kamnolom. Namenili smo se k spomeniku zadnjim bojem za osvoboditev Ljubljane od 7. do 9. maja 1945, ko je padlo več kot 70 borcev. Spomenik je delo arhitektov Janeza Suhadolca in Justina Bevka. V bližini so ob cesti tri table: predstavitev bojev in spomenika, zemljevid Čemšeniške grajske poti ter kratek opis vasi Orle, ki je zlasti znana po češnjah. Šele med vračanjem v vas smo opazili staro šterno iz leta 1923, pomudili pa smo se tudi pri igrivem psičku in se ustavili pri tabli z obširnejšo predstavitvijo kraja: zemljevidom ter opisi zgodovine, zanimivosti v vasi in okolici in izletniško-gostinske ponudbe. Tabla stoji na razcepu asfaltnih cest: levo tečeta Čemšeniška grajska pot (Sela – Lavrica) in kolesarska L043, po desni pa smo se vrnili h gostilnici Orle. Spotoma smo se za hip ustavili pri lepo urejenem, kljub jeseni še vedno bujno cvetočem vrtu z nabožnimi kipi in hiši 24, ki ima namesto uradne hišne številke relief orla s številko v krempljih.

Od gostilnice Orle smo odšli po stezi levo od asfaltne ceste prav do mesta, kjer smo gor grede prišli nanjo. Pri zeleni puščici smo jo le prečkali (tam smo šele zdaj opazili tudi kažipota Urh in Zadvor) in že smo bili v gozdu. Bil je poln gobarjev in vsi so imeli kaj pokazati. Kostanja ni nabiral nihče več, saj je bil pravzaprav že pobran, a naših deklet vztrajnost kar ni minila. Večinoma drobni rjavi plodovi so se preselili v vrečko, ker jih je bilo za žepe že preveč, in veselili sta se, da si bosta večerjo nabrali sami. Poleg gobarjev je dan izkoristilo tudi veliko kolesarjev. Dotlej so nas prehitevali in srečevali čisto »normalni«, ko smo se vračali, pa se je eden tako pripodil, da smo kar odskočili. Sicer je imel čelado, ampak mi jih nismo imeli! Pot ni bila naporna, ker pa smo bili »na terenu« že več kot šest ur, sva previdno potipala, ali sta dekleti že kaj utrujeni. Vesna je bila odločna: prav nič! Ajdo, ki rada potarna, so bolele noge, dedija pa ušesa – vedno ga, kadar se kdo pritožuje. No, zaradi navdušenja nad kostanjem k sreči niti Ajdi ni bilo prehudo. Nazaj grede nismo šli čez Mazovnik, temveč smo jo ubrali levo pod njim. Pod drevesom, na katerem smo zjutraj videli viseti vrečko s športnimi copati, so zdaj ležali le copati; morda je kdo potreboval vrečko za nabiranje gob. Tako rekoč obvezen je bil še en postanek pri telovadnih drogovih, kjer je utrujenost popolnoma minila celo Ajdo. Da je najboljše zdravilo zanjo navdušenje, se je še potrdilo, ko nama je vzhičeno pripovedovala, kako se je odrezala na sprejemnem izpitu za glasbeno šolo, kjer se bo učila igrati violo. Posluh ima odličen in zapela je lepo pesmico, s katero se je izkazala na izpitu. Posebno jo veseli, če jo posnamem na diktafon, na katerega sicer snemam podatke o poteh. Tako je skoraj neopazno minilo dve uri in četrt (čiste) hoje nazaj v Ljubljano (tja grede do spomenika dve uri in pol, sicer pa smo se potepali več kot osem ur!).

»Dela« nam ne bo zmanjkalo, saj smo ta dan poleg »planinske« poti na Orle izvedeli še za Jakobovo, PST, Gozdno učno pot Golovec, Srčno pot Becel po Golovcu in Čemšeniško grajsko pot. In da ne pozabim: kostanj je bil menda slasten.